Pexels

Vsako leto konec septembra starše šoloobveznih otrok doleti skorajda obvezno fotografiranje letnikov. Od vrtcev do srednješolcev. Fotografiranje otrok v šolah je verjetno kar dober biznis za vse manj aktualne uradne fotografe. Obenem pa stres za starše in otroke. S sinom nikoli nismo imeli tovrstnih težav. Čisto druga pesem pa je pri sedemnajstletni pubertetnici, ki skozi norosti pubertete terorizira sama sebe in vse svoje bližnje. Nekaj evrov za skupinsko fotko tako seveda ni problem. Je pa sama izvedba tega družbenega obreda katastrofa za živce.

Nekega mirnega družinskega večera se zgodi panika, ko v dnevno sobo privihra hči. Ojoj!! Jutri imamo v šoli fotografiranje!!! Kaj bom oblekla? Na nosu imam majhen mozolj!!! Sledi umivanje las ali celo obisk pri sosedi, ki je frizerka. Nato multimedijski posveti s sošolkami o »outfitu« za jutrišnje snemanje. Naslednje jutro pa make up. Likanje oblačil. Drhtavica in skoraj obvezen prepir z mamo in očetom, v katerem izveva, da midva dinozavra nič ne veva o danes aktualnem outfitu!

Sin je po navadi sploh pozabil, da imajo v šoli »foto sesion«. Na vseh fotografijah od vrtca do devetega razreda in tudi pozneje v srednji šoli je bil oblečen podobno, imel je frizuro »petarda« in kake napol strgane superge na nogah. Predvsem pa je bil vedno v vlogi klovna, ki se pači, saj ga »projekt« resnično ne zanima. Njegov outfit je bil torej po navadi – uporniško nikakršen.

Dinozaver sedaj vprašam samega sebe, kakšen je sploh smisel tovrstnega fotografiranja v času in prostoru neprestanega slikanja in snemanja vsakogar in vsega. Fotografija razreda je bila še pred sto leti nekaj silno redkega. Pred petdesetimi leti je tovrstno fotografiranje postalo aktualno in se umestilo med samoumevne navade. Petdeset let pozneje, ko se v razredu, doma in na ulici vsak dan zgodi na tisoče fotografij, pa se vprašam, kaj sedaj pomeni ena uradna fotografija.

Časi se spreminjajo

Vse izgublja svojo vrednost. Slike. Pesmi. Pisma. Preveč je vsega, da bi si bilo mogoče vse zapomniti. Še veselje ni več veselje. In ljubezen ljubezen. Hrana je samoumevna. Zabava je zapovedana. Postajamo programirani izvrševalci novih programiranih trendov. V totalni svobodi smo si nevede zgradili ječo navad. Ironično. Vsi delamo, da bi bili drugačni. A smo vse bolj enaki. V sivini in vodljivosti.

Pred mnogimi leti smo obiskali Novo Zelandijo in bili na južnem otoku gostje na osnovni šoli v mestecu z imenom Hokitika. Tam so otroci v šoli uniformirani. In ko sva z ženo govorila z učiteljico ter jo povprašala, kako otroci, starši, šola, družba, država … razlaga smisel uniformiranega šolskega sistema, sva dobila zelo zanimiv odgovor. Izvedela sva, da otroci nimajo težav z uniformami v šoli. Takšna so pravila in tradicija, ki se spoštuje. Je pa učiteljica povedala, da je sama zagovornica šolske uniformiranosti, ker uniforme prekrivajo prepad med bogatimi in revnimi otroki. Odpravljajo socialno raznolikost in kakemu otroku, ki si ne bi mogel privoščiti dragih in najbolj »in« oblek, prihranijo marsikako frustracijo.

Učiteljica je ugotovila tudi, da otroci, ki celotno osnovno in srednjo šolo preživijo v uniformah, v sebi razvijejo silno željo po kreativnosti in drugačnosti zunaj šole ali po zaključku šolanja. Obenem uniformiranost krepi občutek pripadnosti in povezanosti. In ko so vsi otroci enako oblečeni, se za svojo drugačnost borijo z idejami, verbalno sposobnostjo, komunikativnostjo in inteligenco.

Veste, kdo na drugem koncu sveta kreira in šiva šolske uniforme? Dijaki srednjih šol tekstilnih in oblikovnih smeri. Gre za njihova prva naročila in super dobrodošlo prakso. In obenem tekmovanje v oblikovanju uniform. Narediti uniformo kreativno je zanimivo. Je super izziv. Nekaj, kar smiselno temelji na enakosti, lahko v originalnost popelje le res odlična ideja.

O jutranjih težavah z izborom oblek v dolini šentflorjanski pa ne izgubljajmo besed. Skoraj vsako slovensko družinsko jutro se zaradi izbora oblačil in obutve začne s prepirom.

A vrnimo se k fotografiranju

Naši ljubi otroci, odeti v raznolika oblačila, so v dušah in glavah vse bolj uniformirani. Novozelandci gojijo in spodbujajo kreativnost duha, izraznost. Pri nas pa ravno nasprotno. V Hokitiki imajo vse deklice enako krilo, srajco, bluzo in rutko. Pri nas pa je največja katastrofa, če imata dve sošolki enak kos oblačila. Katastrofa!

Zakaj je med nami in Novozelandci takšna razlika? Morda zato, ker oni žive na drugem koncu sveta? Kar je bil včasih hendikep, je danes prednost. Odmik od ponorelo liberalnega zahodnoevropskega cirkusa je očitno postal rešitev.

Še ena velika razlika nam je padla v oči. Vzemimo pod drobnogled maturantski ali kak drug izlet v deželi tam spodaj. Močno drugačen je kot naš, srednjeevropski. Tam gredo otroci z nahrbtniki na naporen šolski treking po novozelandski divjini. Preživetje v naravi. Vzajemnost, empatija, pomoč. Pri nas pa se seveda šole vse bolj distancirajo od organizacije maturantskih izletov. Če jih sploh še lahko tako imenujemo. Ker po navadi gre za brutalen žur in moralni razvrat. Z letalom, ladjo, avtobusom na obale oddaljenih morij, tam pa brezvsebinsko izživljanje. Tudi agresija, pa niti duha in sluha o kakem prijateljstvu. V najboljšem primeru pijančevanje. V najslabšem pa droge za poživitev duha ali pa depresiven umik v samoto. Videli smo premnoge oblike cunamija razuzdanih maturantskih izletov.

Sledi pa zadnje vprašanje, preden škljocnem uradno fotografijo letnika 2025.

To, kar gledamo, je to, kar živimo

 Naši mladci in mladenke so takšni zaradi okolja. Predvsem mediji vse bolj odkrito vzgajajo. Že skoraj deset tisoč let. Hieroglifi. Biblija. Brižinski spomeniki. Trubar. Tisk. Radio. Televizija. X.

To je naša pot v X. Uniformirana različnost. Novozelandci so pred fotoaparat stopili enako oblečeni, a očitno različni. Slovenski razred pa različno odet z enakim in zapovedanim mišljenjem. Ne zavedamo se skrite pasti. Izbor naših različnih oblačil je zapovedan. Torej smo različno uniformirani.

Dokaz? Ko hčerki ponudite nov kos oblačila, si ga bo ogledala. A če ni prave znamke, če ni družbene potrditve, da je »in«, mu ne bo dovolila krniti njenega medijsko potrjenega »in« outfita. Ni ga junaka, ki bi verno najstnico prepričal, da obleče en sam kos drugačnosti.

Toliko o naši izvirnosti in originalnosti.

Objavljeno v reviji Jana, št. 46, 18. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana