Ker za pust pravimo, da mora biti »masten okrog ust«, se v tem času običajno pripravljajo cvrte in visokokalorične sladice, a le redko kdo ve, zakaj. Mastna in obilna hrana imata simbolni pomen. Privabili naj bi obilno letino, obenem pa je to zadnji obilni obrok pred 40-dnevnim velikonočnim postom. Krofe poznajo po vsem svetu, vendar je v drugih kulturah priprava prilagojena, drugačna pa so tudi imena. Spoznajmo njihovo zgodovino.
Legend o krofih je več
Danes imamo krofe na voljo v pekarnah vse leto, tradicionalno pa so se pripravljali le v času pusta. Gre za pecivo iz kvašenega testa, ocvrto v olju in polnjeno z marmelado, čokolado, vaniljevo kremo in drugimi sladkimi nadevi ter tradicionalno posuto s sladkorjem v prahu.
Po starih vražah naj bi s kurenti odganjali zimo ter privabljali letino. Še preden se je uveljavil julijanski koledar, so krofi veljali za glavno sladico praznovanja novega leta, ki je nastopilo v pomladnem času.
Cecilia Krapf naj bi bila dunajska slaščičarka, ki je okoli leta 1960 cvrla današnjo različico krofov, po kateri so dobili ime.
Druga od legend govori o tem, da naj bi krofe okoli leta 1960 prva cvrla dunajska slaščičarka Cecilia Krapf, od koder tudi njihovo današnje ime. Še ena legenda pravi, da so krofe pripravljali že v kuhinji starih Rimljanov. Ti naj bi nastali po nesreči, in sicer naj bi neko nesrečno zaljubljeno dekle testo za kruh po pomoti vrglo v vroče olje. Ker ga je bilo škoda zavreči, je testo iz obeh strani ocvrla.
- Recepti za krofe, kot jih še niste poskusili
- Krofi pečeni v pečici, ki navdušijo vsako leto
- Pustni krofi, ki se topijo v ustih
Kaj pravijo etnologi
Krofi so po strokovnem mnenju k nam prišli sredi 19. stoletja iz Avstrije, od tod tudi uradno slovensko ime – dunajski krofi. A kot kažejo avstrijski zapisi o »krapfih«, naj bi krofom podobno pecivo pripravljali že od devetega stoletja dalje, res pa je, da se je ta vrsta peciva na dunajskem dvoru razširila šele v začetku 19. stoletja.
Njena.si
Mestni utrip že 20. leto spremlja ikonična Rotarijska ura na križišču Ajdovščina
V Nemčiji, na Nizozemskem in v Franciji krofe poznajo pod imenom »Berliner Pfannkuchen«. Med seboj se ne razlikujejo, vendar obstaja med državami kulinarični spor, kdo jih je pripravil prej.
Američani imajo krofe z luknjo
Če se oklepamo tradicije, moramo za pusta pojesti krof, ne glede na to, ali prihaja z Dunaja, iz Berlina ali Rima. Na debeli četrtek je treba pripravljati in postreči s krhkimi ali kvašenimi flancati ali ocvrtimi miškami.
Pri flancatih gre običaj nekako takole. Če večji del vzhodne države pripravlja kvašene flancate, zahodni del pripravlja krhke, obojim pa je skupno, da so zelo dobri. Nekoč se je pripravljala še ocvirkova potica ali ocvirkova pogača, zlasti v Prlekiji in na Štajerskem. Poznajo pa jo tudi na Dolenjskem in drugod po Sloveniji.
Za ameriške krofe je značilna luknja v sredini, namesto nadeva pa glazura.
Pri nas in v sosednjih evropskih državah je danes običaj, da se strežejo krofi z različnimi nadevi, številne druge kulture pa krofe pripravljajo brez nadevov. Američani uživajo v tej mastni sladici z imenom »donuts« vse leto. Zanje je značilna luknja v sredini, namesto nadeva pa glazura. Tja naj bi jih prinesli nizozemski priseljenci. Današnjo obliko naj bi dobili sredi 19. stoletja, zanje pa naj bi bil zaslužen 16-letni Hanson Gregory, ki se je večkrat pritoževal nad preveliko vsebnostjo maščobe in surovo sredico. Zato je nekega dne z lončkom za poper iz kositra naredil v sredino luknjo.
