Kako se dva 50-letnika lahko starata popolnoma različno?
Dva človeka, rojena istega leta, se lahko po biološki starosti razlikujeta za desetletje ali več. Razlog ni v usodi ali genih, ampak v tem, kar delamo vsak dan.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
»Staranje je kompleksen proces, ki se na različnih ravneh organizma odvija različno hitro in pri vsakem človeku drugače. Biološka starost ni enaka kronološki in tako sta dva 50-letnika lahko zelo različno postarana. Z medicinskimi intervencijami in spremembami v življenjskem slogu lahko biološko starost znižamo in se tako pomladimo,« pojasnjuje kardiologinja in specialistka medicine dolgoživosti dr. Mirjana Sredojević.
Letnica rojstva je torej zgolj številka. Biološka starost, torej stanje naših celic, genov in organov, pa je tista, ki resnično razkrije, kako hitro se staramo. dva človeka, stara 50 let, si lahko po biološki starosti razlikujeta za desetletje. Eden ima srčno-žilni sistem petdesetletnika, drugi telomere, ki kažejo na šestdesetletnika. Z drugimi besedami: staranje ni samo stvar usode. Je veliko odvisna od naših odločitev.
Kaj sploh merimo, ko merimo staranje?
Znanstveniki so leta 2013 opisali označevalce staranja, merljive pokazatelje, ki nam povedo, v katero smer se gibljemo. Zveni zapleteno, a v praksi gre za konkretne stvari, ki jih danes že znamo izmeriti.
Telomere so zaščitni končki na kromosomih. Njihova dolžina pove, kako hitro se celica deli. Krajše so, hitreje se staramo. Dobra novica: z določenimi ukrepi jih lahko podaljšamo.
Mitohondriji so »elektrarne« v naših celicah, kjer nastaja energija. Ko delujejo slabše, se počutimo utrujeni, počasni, stari. Tudi na njih lahko vplivamo.
Epigenom uravnava, kateri geni se aktivirajo in kateri ostanejo utišani. Prav epigenetske spremembe so eden ključnih pokazateljev biološke starosti in dobra novica je, da nanje močno vplivata naš življenjski slog in okolje.
Mikrobiom — bakterije v črevesju — vplivajo na imunski sistem, vnetja in splošno zdravje. Marsikdo ga podcenjuje, a vse več raziskav kaže, da igra ključno vlogo pri staranju.
Stabilnost proteinov pove, kako dobro celice opravljajo svoje delo. Proteini so gradniki vsega v telesu (mišic, encimov, hormonov.) Ko se celice delijo, se proteini kopirajo, a sčasoma prihaja do napak. Poškodovani proteini se kopičijo, celice delujejo slabše — in to se kaže kot staranje. Telo ima sicer mehanizme, ki te napake popravljajo, a z leti postajajo manj učinkoviti.
Danes samo laboratorijska analiza krvi, podprta z umetno inteligenco, vsebuje 700 gigabajtov podatkov. Medicina ima torej prvič v zgodovini orodja, s katerimi staranje ne samo opazujemo, ampak ga tudi usmerjamo.
»To imamo pač v genih.«
Stavek, ki ga poznamo vsi. In ki ga je epigenetika (veda o izražanju genov), postavila pod velik vprašaj. »Geni so neka predispozicija, ki nam je dana na začetku. Ampak dejstvo je, da lahko na več kot 90 % izražanja genov vplivamo,« pravi Sredojevićeva.
Predstavljajte si genom kot kuharsko knjigo receptov. Nekatere strani so odprte, druge zlepljene. S staranjem se lahko zgodi, da se odprejo strani, ki bi morale ostati zaprte, ali obratno. Epigenetika zna te spremembe izmeriti in, kar je ključno: nanje tudi vplivati.
Na izražanje genov vplivajo: prehrana, gibanje, spanje, stres, okolje. Torej stvari, ki so v naših rokah.
Ko te lastno telo preseneti
Dr. Sredojević je diagnostični proces preizkusila najprej na sebi. In bila je več kot presenečena. Med preiskavami je odkrila celiakijo. Ne preobčutljivosti na gluten, ampak pravo bolezen. »Jaz sem normalno uživala gluten. Ko sem pa stvari povezala za nazaj, mi je postalo jasno, zakaj sem vedno iskala odgovore naprej, vedno sem imela občutek, da ne funkcioniram optimalno, nekakšno meglo v glavi. To sem pripisovala stresu in dežurstvom v službi.«
Neodkrita celiakija bi jo čez dvajset let lahko pripeljala do kroničnih avtoimunskih bolezni, bolezni ščitnice, osteoporoze, neplodnosti ali rakavih obolenj. »Odkrivanje zgodnjih odstopanj, da preprečimo posledice v prihodnosti, to je cilj našega dela,« poudarja.
V telesu se lahko že leta odvija nekaj, kar ne povzroča nobenega simptoma — in kar bi brez poglobljene diagnostike ostalo neodkrito.
Kdaj je pravi čas za začetek?
Po besedah Sredojevićeve je idealno začeti nekje pri 35 ali 40 letih. Ne zato, ker je pozneje prepozno, ampak ker je učinek večji, če prej začnemo. Preprosta logika: če odkrijemo odklon pri 40, imamo pred seboj dvajset let, da ga popravimo, spremenimo navade in preprečimo posledice. Če ga odkrijemo pri 60, je čas krajši, a možnosti so vseeno realne.
Zgornje starostne meje ni. Najstarejši udeleženec programa, ki ga zdravnica omeni z nasmehom, je star 94 let. Še vedno smuča, vsak dan naredi sto počepov. In ni nikakršna izjema, saj se je število Slovencev, starih 100 let in več, od leta 1991 do 2024 povečalo za 15-krat. To ni zgolj naključje, temveč rezultat tega, kako živimo. Tudi dokaz, da je dolgo in zdravo življenje dosegljivo.
Kaj čaka slovenske otroke?
Otroci, rojeni v Sloveniji leta 2023, lahko pričakujejo 82 let življenja. Od tega le okoli 67 zdravih. Skoraj petino življenja bodo preživeli obremenjeni s kroničnimi boleznimi. Srčno-žilne bolezni, rakava obolenja, nevrodegenerativne bolezni, vse to so stanja, ki se razvijajo leta, preden se pokažejo prvi simptomi. Medicina dolgoživosti želi to sliko spremeniti. Ne z obljubami, ampak z merljivimi ukrepi.
»Z medicino dolgoživosti lahko prvič v zgodovini staranje merimo, usmerjamo in učinkovito upočasnimo ter s tem močno podaljšamo število zdravih, vitalnih in aktivnih let življenja,« še zaključi dr. Sredojević.
