Bralki Bojani sosedina glicinija vsako leto zaduši balkon. Kje so meje? Kaj bi naredili vi, dragi porotniki?

Alenka je našla dedkov dnevnik - razmišlja, da bi ga pretipkala, morda uredila v knjigo. "Čeprav je v moji lasti, mi ne pripada in nekako čutim, da nimam pravice ..."

Ojej, slovenski moralisti imajo znova kost, ki jo bodo nedvomno glodali vsaj do volitev, je godrnjal cenjeni soprog med večernimi poročili.

Tale tekst ima številko tristo! Zadišalo bo tudi po novi knjigi. Neznansko se je veselim.

Če bi moški vedeli, kako malo je potrebno, da ženski pridejo naproti, bi bilo marsikaj drugače.

Nemoč in stiska se na telesni ravni mnogokrat kaže kot bolečina v prsih. To pomeni, da mora nekaj ven, nekaj se mora spremeniti ...

Za visoko obletnico poroke sem imela zelo nenavadno željo – da cenjenemu soprogu kupim novo zimsko bundo.

Beseda mir ima veliko pomenov. Ljudje najprej pomislimo na to, da le ni vojne in spopadov pri nas. A mir pomeni tudi stanje brez prepirov in sporov med ljudmi.

'Šest let sem bila ljubica,' pravi poštarka Nina. Naj bo moja izpoved opomnik drugim ženskam, morda tolažba, brca v rit, pravi danes. Da njeno trpljenje vsaj ne bo zaman.

Oče zavrača patronažno službo, mati je na robu moči. Hči se sprašuje, kje so njene meje odgovornosti.

Mama dveh najstnikov se počuti sama pri vsem. Jezna je, izčrpana in polna slabe vesti. Kako doma postaviti meje?

Takoj, ko je nesrečna zgaga stopila skozi vrata s svojim dolgim seznamom žrtev, ki bi morale podpisati protest proti džamiji, je dobila skozi ušesa babičin rafal ...

Bi pomagali osamljenemu sosedu? Osamljenost dobiva razsežnost epidemije po vsem svetu, kažejo raziskave in praksa. Tudi v Sloveniji jo izkuša čedalje več ljudi.

Nisem se še sprijaznila s tem, da me imajo odločevalci za nebodigatreba. To sva namreč jaz in moj otrok s posebnimi potrebami za to državo.

Bralka se boji, da v očeh mame ne bo nikoli dovolj dobro. "Kuje ga v zvezde, on naredi vse prav, jaz pa vse narobe."

V dnevni sobi smo imeli ponovoletno kosilo, ko je nekaj pozvonilo. Vsi smo se prijeli za žepe in izvlekli svoje telefone, ampak noben ni bil pravi.

Ponovoletna sporočila, ki jih največkrat dobivam, so sledeča: Ne zmorem več. Tako naprej več ne gre.

Še preden sem stari koledar na zidu zamenjala z novim, Janek zbolel. Čisto nič se ni napovedovalo niti kazalo, da bova za novoletne praznike čakala na … polnoč(nico).

Vsak začetek leta je enako: žena divje hujša, sledi razočaranje. Stane je obupan, saj na družino stresa slabo voljo.

»O, kako dobro frizuro imaš,« mi je rekla kolegica. H kateremu frizerju pa hodim? In sem povedala. Ah, poznam jo, ta je gotovo lezbijka, je rekla ena od njih.