UI

Poznate ženske, ki živijo v celibatu? Mislite nune?! Tako se odzove večina. Vsem najbolj znane »celibaterke« so pač redovnice, ki se ob posvetitvi med drugim zavežejo čistosti. V različnih duhovnih praksah je odpoved spolnosti zaželena, nekaj večvrednega. A danes lahko celibat živi vsaka ženska, ki se za to odloči – ker so svobodne in praviloma finančno neodvisne. Zakaj danes ženske izberejo spolno vzdržnost? Zaradi razočaranja, upora, odpora in odgovornosti – do sebe.

Na Hrvaškem so na svečnico, 2. februarja, pri slovesnem obredu posvetili učiteljico biologije Marto Kranjčec, ki se je že pred dvanajstimi leti odločila za trajno devištvo. Zdaj je uradno, z blagoslovom varaždinskega škofa postala prva posvečena devica pri naših južnih sosedih. Ugotovila je, da ji samostan ne ustreza, in zase izbrala tretjo pot, življenje v celibatu kot posvečena devica.

##PAIDBREAK##

Tiste, ki device ne morejo (več) biti in si tega niti ne želijo, so morda ateistke, se danes povsem iz drugih razlogov odločajo za celibat – ta je redko dokončen, nekatere si zadajo življenje v spolni abstinenci za eno leto, druge za dve ali vse dokler ne bodo srečale nekoga, za katerega bo celibat vredno prekiniti, nekatere živijo tako že deset let. Kot je na družbenem omrežju zapisala neka Slovenka, ki se je zavezala celibatu, vidi to dejanje v času razvratnega sodobnega sveta kot častno. Druga pa, da se je s celibatom kot čustveno zrela ženska izločila iz škodljivih iger v razmerjih. Moškega je zamenjala z mirom, ne z drugim moškim.

Osebni arhiv

Celibat je moja izbira

Po dvajsetih letih zakona (je mama dveh najstniških sinov), ločitvi in krajši romanci je Urška Trampuš, podjetnica, modna oblikovalka in kovčinja za ženske, zaživela v celibatu in v njem vztraja že dve leti. Spolno energijo je začela usmerjati v posel, oblikovanje oblačil, v delo z ženskami, vodenje meditacij.

»Nekako sem dala moške s prestola. Več kot 3000 let živimo v zatirani ženski energiji, v patriarhatu, sistemu, ki ženske na vseh ravneh še vedno degradira, in dodeljeni sta nam bili dve glavni vlogi – biti mama in služiti moškim kot sredstvo spolne potešitve. Med delom na sebi sem razumela, da so se mojim prednicam v imenu tega dogajale grozne zlorabe – v Cerkvi, zakonu, drugih institucijah, tako sem vse te vzorce in prepričanja nosila v sebi.«

Odločila se jih je prekiniti, da svojih strahov in prepričanj, omejitev in dvomov ne bo prenašala na svoja otroka. »To na koncu tudi pomeni biti v celibatu – ne razdajati svoje spolne energije. Ta je namreč ustvarjalna in telesa žensk so portal ne samo za nova življenja, ampak za veliko več. Celibat je zavestna odločitev, zato da to energijo ženska ohranja zase in ustvarja tisto, kar je zanjo najbolje. To se je zgodilo tudi pri meni.«

Tako se počutim bolje

Priznava, da se zdaj veliko bolje počuti. »Vzgojena sem bila v smislu, da sem vredna samo, če sem poročena, imam moškega, torej sem kot ločenka z dvema otrokoma nesprejemljiva za družbo. Tudi celibat mi je pomagal, da sem spoznala notranjo moč, in ta mi je pomagala ustvarjati velike zgodbe ter pomagati drugim ženskam. Celibat je samo neka stranska odločitev, s katero očistiš telo tujih energij. Svoje spolne energije ne daješ tja, kamor ni treba, ampak ustvarjaš to, kar si srčno želiš.«

Pogosto srečuje moške, a si v teh dveh letih še ni zaželela, da bi se komu predala. Ker je zelo privlačna ženska, mnogi kar ne morejo verjeti, da je v celibatu. Še posebej ker je tako srečna, izpolnjena in to izžareva. In seveda zato mnogokrat sliši komentarje, češ gotovo sta vzrok za to partner in zadovoljujoče spolno življenje.

Po njenem mnenju je ženskam lažje živeti celibat kot moškim. »S tem nimam nobenih problemov, ljubezen, ki jo imam v sebi, dajem otrokoma, namenjam poslu in ženskam, s katerimi delam. Seveda pa pridejo trenutki, ko hrepenim po moškem, saj vsaka samska ženska v resnici hrepeni po moški ljubezni, a to mora biti res prava, srčna ljubezen, ne le zadovoljevanje moških potreb.«

Mateja J. Potočnik

Ženske so postale zahtevnejše

Da bi lahko morda že govorili o trendu, opaža pri svojem delu psihiater in psihoterapevt prof. dr. Miran Možina, ki je ravno pred kratkim obravnaval gospo, staro 40 let, ki je v celibatu. Njena odločitev je zorela postopno, pripoveduje psihiater. Nekako ima občutek, da je njeno življenje dovolj dobro – skrbi za otroka, deluje v svobodnem poklicu, rada hodi v naravo, živi zadovoljno; po videzu je mladostna in privlačna, na portalih za zmenke si je dala nekaj priložnosti spoznati koga, ampak tega ne želi več početi. Z zadnjim gospodom je imela slabo izkušnjo, saj bi jo imel tako za zraven, bolj na skrivaj, kot ljubico. Na to ni pristala.

»Trend vse večjega števila samskih žensk gre v podobno smer, saj so se po eni strani pričakovanja žensk spremenila, postale so tudi zahtevnejše in niso več odvisne od tega, da bi bile cenjene zato, ker so 'prikolice' nekoga pomembnega, kot na primer gospa doktorjeva ali županova ipd. So bolj izbirčne, ni jim treba za vsako ceno sklepati zvez, in tako se krog možnih kandidatov zožuje,« pove Možina.

In na vprašanje, ali je celibat zavestna odločitev, torej izbira, ali bolj sprijaznjenje, odgovarja: »Mešanica vsega naštetega. Ženske, ki jih srečujem, tipično niso proti moškim ali globoko prizadete, razočarane, ampak nekaj časa poskušajo z zvezami, spoznavanjem, pa potem vidijo, da ni pravega kandidata; potem ko doživijo manj zadovoljujoče poskuse partnerstev, se jim počasi zazdi, da se jim ni treba za vsako ceno prilagajati, da so s svojim življenjem povsem zadovoljne. Celibat vidijo tudi kot posledico dobe, v kateri živimo, saj so partnerske zveze postale bolj krhke. Če imate na eni strani večja pričakovanja in na drugi neodvisnost žensk, ki niso več ekonomsko odvisne od moških, potem so lahko bolj izbirčne.«

Uf, ne da se mi več

Odločitev za celibat je lahko tudi olajšanje. »In po drugi strani razočaranje zaradi odsotnosti pravih kandidatov za razmerje. Mislim, da moški za ženskami, ki se trudijo za razumevanje sebe in namenjajo pozornost odnosom, generalno capljamo. Še vedno bi  radi kombinacijo patriarhalnega in sodobnega, prav tako so manj pripravljeni investirati v gradnjo kakovostnih odnosov. A tudi samsko oziroma celibatsko življenje ni lahko. Saj veste, lahko izbiramo med dvema oblikama trpljenja: ena je odločitev za samsko življenje, druga pa, da boš z nekom. Je nekaj resnice v tem, mar ne? Pri celibatu gre za vprašanje smisla in motivacije: kaj ti takšno življenje prinese? Na enem polu so tisti, ki so poudarjeno samostojni, se težje prilagajajo in imajo težave v odnosih, na drugi pa so takšni, ki so težko sami. Kljub temu da so odnosi naporni, je zanje biti sam manj smiselno.«

Osebni arhiv

Celibat nujen za preživetje

Antropologinja dr. Renata Šribar meni, da je tematika ženskega celibata zelo pomembna, a povsem prezrta tema. »Že od Michela Foucaulta naprej velja, da ne živimo več v kulturi prepovedi, ampak zapovedi – torej kaj je treba. In danes je treba seksualno živeti. Kaj pomeni aseksualnost? Da nimaš spolne želje in se sprijazniš s tem; drugače pa je, če imaš seksualno željo, ampak ti seksualnost prepoveduje poklic – tako je bilo na primer z učiteljicami v 19. stoletju. Morale so živeti v celibatu, prav tako ženske, ki so pri družinah opravljale delo gospodinj, tudi dekle. Vse te ženske se niso poročale. Da ne živijo seksualnega življenja, je bila pravzaprav norma, hkrati pa so lahko imele nezakonskega otroka z gospodarjem ali pa dekla razmerje s hlapcem. Tudi za dojilje, ki so hodile v severno Afriko skrbet za tuje otroke, se je predpostavljalo, da ne živijo spolnega življenja, verjetno pa ga marsikatera je.«

Sogovornica meni, da je treba ločiti zapovedan celibat oziroma celibat kot nujo za preživetje. »Ločiti je treba tudi kulturno zapoved ali močan družbeni nenapisani predpis, ali pa na drugi strani situacije, ki so lahko čisto osebne. Temu pravim odpor, ne upor, kajti ženska preprosto psihofizično ne zmore odnosa z moškim, ker je bila bodisi poškodovana zaradi narcističnega partnerja ali fizično in psihično zlorabljena. Tudi ekonomsko nasilje je pomemben dejavnik. Skoraj gotovo ženska z naštetimi izkušnjami preživi določeno obdobje v spolni vzdržnosti.«

Nova moč

To, da se celibat prebuja oziroma je zaznati val tega v družbi, je odraz vsega, kar se dogaja okoli nas, dodaja Šribar. »Menim, da je večina žensk v celibatu neprostovoljno in da bi si večina želela intimnega odnosa, ampak zaradi vsega omenjenega ne gre. Niso pa več pripravljene dajati svoje integritete za to, niso več pripravljene sprejemati kompromisov.«

Dogaja se civilizacijski prelom, še omeni antropologinja, ob čemer lahko omenimo tudi mlajše ženske, za katere je postal celibat relevantnejša tema kot zmenki in ga doživljajo tudi kot reakcijo na vznik strupene moškosti, kot piše v Guardianovih pismih bralcev osemnajstletno dekle. Celibat kot upor torej. Kot pravi Šribar, živimo v času uničujočih oblastnikov, ženske pa tudi na tak način iščejo novo moč. Četudi (samo) znotraj sebe. Za zdaj.

Moja ljubezen je duhovnik

Zgodba ženske v srednjih petdesetih, ki se je odločila za celibat, je resnična. Poimenovali smo jo Daniela. To je njena izkušnja: »Moja ljubezen je duhovnik. Najina naklonjenost in medsebojno spoštovanje imata že dolgo kilometrino – poznava se že 25 let. Lahko bi to bila že srebrna poroka, a seveda nisva poročena. Sva pa vsak dan skupaj. Sva odlična prijatelja, kdo bi rekel sorodni duši. Na začetku, ko sem ga spoznala, mi ni bilo lahko, saj moja čustva do njega niso bila samo prijateljska. Nekako sem ga vzljubila – danes lahko napišem, da sem se zaljubila.

A sem se na poti ob njem odločila za celibat. Konec koncev tudi nisem imela izbire, a odločitev je bila moja, notranja. Zanjo sem sprva potrebovala kar nekaj poguma, z leti pa se, veste, tista energija, ki dva zakonca drži skupaj (in je nasprotje celibata), preusmeri v ustvarjalnost, v pomoč drugim – in ti dobesedno da krila. Ogromno energije imam. In ker jo imam, jo lahko tudi dajem. Tako da je moja izkušnja s celibatom, kako naj rečem, obrodila sadove. Mama nisem postala, a se na neki način vseeno počutim zelo materinsko. Sem in tja še slišim, da bi naju kdo želel 'dati skupaj' tudi v smislu greha, ker veliko časa preživiva skupaj. In tudi če naju blatijo, nama to ne pride do živega. Neka sila naju varuje – božji ščit, kot temu rečem. Naj govorijo, kar želijo, naj mečejo kamenje – ne živiva v zamerah. Rada imam svoje življenje in nič mi ne manjka. Ko pa poslušam o vseh težavah, ki jih imajo ženske v spolnosti, pa še toliko bolj vem, da je bila moja odločitev prava.«

Mateja J. Potočnik

Celibat je odgovorno dejanje

Špela Gornik, spolna in partnerska terapevtka, se je za spolni post odločila leta 2019, ga nato prekinila, ker je verjela partnerjevi obljubi, da bo to za vedno, nato pa spet zaživela v celibatu in bo tako – vse dokler bo treba. »Sem generacija, ki so jo spodbujali, da smo z moškimi čim prej spolno intimne, saj nas bodo sicer zamenjali in si našli drugo, če po določenem številu zmenkov ne bomo spale z njimi. Spolnost dojemam kot nekaj organskega, kar vključuje tudi energijo, željo po odnosu, a ugotovila sem, da tako ne morem zgraditi zdravega odnosa, zato sem leta in leta iskala odgovore. Edini strokovnjak, pri katerem sem ga našla, je bil Viktor Frankl. Ta v eni od svojih knjig govori o tem, da če želiš človeka spoznati kot bitje, moraš spoznavati njegovo duševno pokrajino. Če z njim prehitro spiš, ga ne boš zares spoznala, ne boš vedela, kaj je pod masko.«

Strinja se z Jordanom Pettersonom, ki pravi, da ko ženske svoje telo predamo moškemu prehitro, omogočamo porast psihopatov, sociopatov, makjavelistov in sadistov. »Velikokrat moških po tem, ko spijo z žensko, ta ne zanima več kaj veliko.«

Leta 2019 je po enem od spolnih odnosov s takratnim partnerjem vzela jutranjo tabletko. »Takrat sem čutila, da sem ubila življenje, nato sem zbolela za avtoimunsko boleznijo in dobila uvid, da se dotlej nikoli nisem vprašala, ali človeka, s katerim spim, sploh vidim kot očeta svojih otrok. To je bil odločilen preblisk v meni. Kdo nam je vsadil v glavo, da spimo z ljudmi, ki jih ne vidimo kot očeta svojih otrok?!«

Celibat je torej njena zavestna odločitev, vse dokler ne bo spoznala moškega, ki jo bo ljubil tako kot ona njega, z njo soustvarjal odnosa in kateremu se bo pripravljena zavezati. Četudi bo treba čakati večno. »Tako od moških kot od žensk pričakujem več odgovornosti. Če bo spolnost takšna, kot je trenutno, se nam ne pišejo dobri časi.« Je torej celibat tudi odgovorno dejanje? »Definitivno. Najbolj odgovorno dejanje,« je prepričana Špela Gornik.

revija Jana