Marja Bizjak Ažman

Ali težko odpustite, ker se čutite neslišane? Ker vas ne jemljejo resno? Ker so vas pustili na cedilu? Mnogi od nas nosimo takšne občutke v sebi dolga leta. Včasih vse življenje. Kot da čakamo na neki poznejši trenutek, ko bomo morda končno pripravljeni osvoboditi svoje srce zamer.

Knjigo Radikalno sočutje je psihologinja in učiteljica meditacije Tara Brach napisala prav zato, da bi širila razumevanje radikalnega sočutja – takšnega, ki nas uči, kako živeti bolj zvesto sebi in svojemu notranjemu svetu. V njej predstavi metodo RAIN, preprost, a zelo močan proces, ki nam pomaga, da se srečamo s svojimi čustvi. Akronim pomeni štiri korake: prepoznati (Recognize), dopustiti (Allow), raziskati (Investigate) in negovati (Nurture).

Avtorica v svoji terapevtski praksi ugotavlja, da prav ti štirje koraki pogosto odprejo pot k osvoboditvi iz čustvene bolečine, v kateri se znajdemo. Ko se ustavimo, pogledamo vase in dovolimo, da se naša čustva pokažejo, se lahko začne zdravljenje.

Gotovo ste že kdaj slišali za vajo, pri kateri si predstavljamo, da smo na koncu življenja in se ozremo nazaj na prehojeno pot. Tara Brach predlaga nekaj podobnega. Povabi nas, da pomislimo na nekoga, ki nam veliko pomeni, vendar se z njim ne moremo pomiriti. Nekoga, s katerim nas ločujejo zamere, nesporazumi ali boleče besede. Kako bi si želeli, da bi bil vajin odnos v poslednjih trenutkih življenja? Bi želeli, da bi ostal tak, kot je zdaj?

Chiara

Kako odpustiti? 

Avtorica piše o tem, kako zamere vklenejo srce. O tem, kako se v nas nabira trda plast obsojanja, ki nam preprečuje, da bi ponovno začutili toplino in povezanost. Kot pravi: v vsakem izmed nas obstaja modrost, ki ve, da se moramo znebiti obsojanja, če želimo resnično ljubiti druge ljudi – in svoje življenje.

Med nami so ljudje, ki skoraj samodejno obsojajo. Morda poznate koga takšnega. Morda ste kdaj tudi sami ujeti v tak vzorec. Avtorica razloži, da kronično obsojanje in zamera skoraj vedno signalizirata boleč, omejujoč notranji trans. Ko se ta vzorec enkrat aktivira, se naša jeza strdi v nekakšen oklep okoli srca. Kot krasta, ki nikoli ne odpade, preprečuje svetlobi zavedanja, da bi zacelila naše rane. Zaradi tega se na okoliščine odzivamo iz strahu namesto z modrostjo.

A tu se pojavi težko vprašanje: kako odpustiti nekomu, ki nas je ranil? Nekomu, ki nas je prizadel ali nas še vedno prizadene? Tara Brach poudari, da odpuščanje ni enkraten dogodek, temveč se razvija skozi čas. Pri tem citira pisateljico Anne Lamott, ki povzema misel neznanega vira: »Odpuščanje pomeni opustiti vsako upanje, da bi spremenili preteklost.«

Zakaj se sploh tako močno oklepamo obsojanja? Avtorica ponudi preprosto, a presenetljivo vprašanje: »Spomnite se nekoga, do kogar pogosto čutite jezo in ga obsojate. Nato se vprašajte: če bi prenehal obsojati to osebo kot slabo in napačno, kateri boleč občutek bi moral začutiti?«

Ko odpuščamo drugemu, v resnici osvobajamo lastno srce. To pa nikakor ne pomeni, da odobravamo škodljivo vedenje ali zanikamo svojo bolečino. Razvijanje odpuščajočega srca zahteva čas, iskrenost in pogum. Avtorica opaža, da sta obsojanje in zamera pogosto najmočnejša prav v najtesnejših odnosih, tam, kjer smo tudi najbolj ranljivi.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana