Shutterstock

Znani psihoanalitik, psihoterapevt in pisatelj Stephen Grosz vidi razočaranje kot ključen in neizogiben del ljubezni. Po njegovih izkušnjah večina ljudi ne razume, da je razočaranje pravzaprav prehod iz idealizirane ljubezni v realno ljubezen. Odnos med dvema pa stalno delo in sprejemanje, da nič ne ostane tako, kot je bilo.

Kdo je Stephen Grosz?

Stephen Grosz je priljubljen zaradi svojega sloga pisanja, ki nagovarja tako ljudi, ki iščejo odgovore, kot psihoterapevte, ki jim pri tem pomagajo. V Ameriki rojeni in v Angliji živeči terapevt je dolgo na University College v Londonu predaval o psihoanalizi in psihoterapiji. Njegova nova knjiga Love’s Labour (Delo ljubezni), v kateri skozi primere iz prakse raziskuje ljubezen, izgubo in ponavljajoče se vzorce v odnosih, je že uspešnica. V njej ponuja protistrup za poenostavljene, olepšane ljubezenske zgodbe, ki jih vsrkavamo skozi romantične komedije, resničnostne televizijske oddaje in drugo popularno kulturo. Kaže nam precej manj bleščečo podobo resničnih doživljanj, ki jih ilustrira s primeri. Ti so daleč od predstave o idealni ljubezni. Ali pa morda izhajajo ravno iz nje.

Odnosi

Kako se znova zaljubiti v partnerja: mali vodnik za par, ki ni obupal

Bettina von Zwehl

Škodljivost ideala

 »Idealna ljubezen«, kot si jo predstavljamo, ni naključna. Ima globoke psihološke korenine v našem ranem otroštvu. Naš prvi odnos, to je s starši, je praviloma zaznamovan z občutkom skoraj popolne povezanosti. Dober skrbnik se odziva na otroške potrebe: hrana pride, kadar smo lačni, bližina je na voljo, kadar smo prestrašeni, pomiritev je tu, kadar jokamo. Tako nastane psihološki spomin popolne uglašenosti. Pozneje v življenju se ta občutek lahko povrne, ko se zaljubimo. Partner se zdi kot nekdo, ki ga že dolgo poznamo. Globoko in avtomatično nas razume, vidi in dopolnjuje. Zaradi tega občutka imamo vtis, da smo našli človeka, ki nas bo vedno razumel in nikoli razočaral. Temu se pridružijo še romantična literatura, filmi in mediji, ki pogosto poudarjajo idejo »prave ali pravega«. Tako se zgodnja otroška izkušnja in kulturna romantika zlijeta v močno predstavo o idealni ljubezni.

Grosz to predstavo vidi kot globoko problematično. Težava je namreč v tem, da takšna popolna uglašenost v odraslih odnosih preprosto ni mogoča. Odrasla človeka sta ločeni osebi z lastnim notranjim svetom, izkušnjami in potrebami. Ko se bolje spoznamo, se pokažejo razlike. Če nekdo verjame v ideal ljubezni brez razočaranja, bo prej ali slej pomislil, da je nekaj narobe z odnosom ali partnerjem. Če ta ni popoln, je to dokaz, da ne gre za »pravo« ljubezen. S tem pa, ironično, idealna predstava oteži ali onemogoči, da bi par vzpostavil resnično bližino. Ta namreč potrebuje resničnost iz mesa in krvi, kar pa vedno razbije fantazijo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana