Jaka Koren

 Ali nisva lani občudovala vijoličnih travnikov, polnih žafranov, in belih, tistih z zvončki, mnogo več časa? Ali pa se samo meni zdi, da je bilo lani drugače? Vam povem po pravici, nimam pojma! Vem pa, da je zdaj frnjaža rumena od moških mačic vrbe ive in temu primerno ima Janek vsak dan bolj zabasan nos. Niti tablete proti alergiji ne pomagajo. In ponoči se še v spanju muči, ker ne more dihati skozi nos, zato največkrat spi kar sede.

Zjutraj se zbudi precej utrujen in potrebujeva veliko časa, da spereva nos. Čez dan je malo lažje. Včasih me kar stiska, ko ga slišim, kako se premetava v postelji, smrka in piha skozi usta, pa nič ne pomaga. Vem, da je to precej obrobna reč v primerjavi z mnogimi težjimi situacijami in boleznimi, a včasih, če bi le bilo mogoče, bi prevzela nase to zanj neznosno stanje. A Janek je potrpežljiv fant!

##PAIDBREAK##

Ne pritožuje se, tudi ko se zdrami neprespan in z napol odprtimi očmi pritava v kuhinjo. Jaz pa se tolažim, da bodo morda tudi vrbe odcvetele tako hitro kot prvi znanilci pomladi in bo imel Janek malo miru. Vsaj do cvetenja trav.

Ampak nocoj tole o miru pač ni bilo mogoče. Zunaj je zavijala primorska burja, vsake toliko je kje kaj prevrnila, če pa to ne, je precej visoki sosedov evkaliptus strgal po strehi lope pod oknom moje sobe. Janekova postelja je vseskozi škripala, ni mogel spati. Malo po polnoči sem vstala, Janek je sede dremal in se vsake toliko nečesa razveselil s smehom in pogovorom … kdo ve, s kom. Pa spet smrkanje in potem nisem več vedela, ali joka ali smrka. Skuhala sem si kavo in odprla računalnik. Mislila sem: morda se mi pa to noč utrne kakšna misel, takšna, ki je še nikoli niste prebrali v nobenem časopisu ali knjigi niti je niste slišali … Bo pa takšna, da vam bo segla v srce in dušo in vas bo razveselila. Zaradi nje vam bo, morda, za pikico lažje. Ampak! Jaz vseeno vem, da nimam takšne sreče, da bi jo našla. Ali pa takole: da bi ona našla mene.

Potem je Janek vstal in, saj ne vem, je bedel ali spal, očistila sem mu nos in ga vprašala, ali se lahko stisnem k njemu v posteljo. Takoj mi je naredil prostor. In se ovil okoli mene kot kakšna ovijalka. Tako kot v starih časih. In zaspal.

Jaz pa sem v miru opazovala njegov okrogli obrazek, malo poševne zaprte oči in tumpasti nosek. Pomislila sem, da njegov nosek, tukaj je pomanjševalnica čisto upravičena, ni veliko zrasel v vseh, skoraj petintridesetih letih. Eno roko je imel podvito pod glavo, z drugo me je stiskal čez ramena in še z nogo me je stisnil k sebi. Na mizici zraven postelje mu moram vsak večer pustiti majhno, brljivo lučko. Poznam prisrčno pravljico z naslovom Ne moreš zaspati, mali medo, ki sem mu jo brala pred leti. O tem, da malemu medvedku nobena lučka ni razsvetlila teme. Brala sem jo vse dotlej, dokler ni Janek spoznal svojega, očitno dosmrtnega prijatelja, Mišmaša, seveda. 

In tako sem gledala njegov obraz in poslušala vedno bolj mirno in globoko dihanje ter ugotovila, da je zaspal. Jaz pa sem bila vedno bolj budna. Spomini na začetke najine skupne poti so se mi kar prerivali v mislih. Nekateri bi me lahko, ob burji in črni luni za vogalom, spravili v čisto preveč črne misli. Po nepotrebnem.

In sem se skušala spraviti iz Janekove postelje. To pa najbrž tudi vsi poznate. Čisto nič preprosto opravilo. Kako ste se, mic po mic, odmikali od spečega klopa in si neskončno želeli, da bi spal naprej. Najprej sem odmaknila eno roko, pa drugo, malo počakala, da je Janek spet mirno zadihal. Počasi sem spravila njegovo nogo z moje in jo pomolila iz postelje, potem mi je pol telesa že viselo z nje. Stiskala sem zobe, da se ne bi zvrnila na tla kot klada. No ja, bilo je kar uspešno!

In evo me, zdaj sem spet tukaj z vami. Kava je že mrzla, burja še vedno zavija, in, ja, kuna se je spet vrnila v Malo vas. Oni dan sem jo videla dirjati po vasi, če mi ne verjamete, pa vprašajte soseda Milana, ki mu je pregriznila električno napeljavo na podstrešju. In potem ga je mirno gledala skozi kuhinjsko okno. Dobre živce, ima, ni kaj! Kuna, mislim.

Ko bom napisala tale tekst, bo zapel Dragičin petelin pod goro, čas bo za Janekov zajtrk, pa čiščenje njegovih slušnih aparatov in prerekanje, ali bo oblekel za delovni center svežo srajco in še kaj drugega. Danes je tudi dan, ko bom pospravila tono peletov v kurilnico.

Ob burji in črni luni proti jutru mislim na najino novo knjigo, ki je odpotovala na drugi konec sveta na počitnice. Delček najinega življenja in s tem tudi midva, ali ne? Alenka jo je odnesla s seboj v kraje, katerih najine oči pač ne bodo videle, a vendar sva tam. Tako dobra misel!

In: trdno sem prepričana, da je zame eno življenje dovolj. Niti v najbolj odštekani domišljiji si ne želim še enega! A če bi bilo nujno, če bi bilo treba, če ne bi šlo drugače: z Janekom bi lahko preživela še tisoč vsakršnih  življenj, si mislim v temni noči ob zavijanju burje.

Ostanite zdravi in pri pravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana