revija Jana

Ko smo pri naši hiši nekoč davno precej glasno in nasilno delili gospodinjska dela (glavna povzročiteljica kriznih razmer sem bila seveda jaz, sita metle, predpasnika in podobnih rekvizitov),  si je cenjeni soprog izbral pomivalni stroj. Kar pomeni, da zloži vanj posodo (včasih jo tudi vzame ven), vendar po svojih pravilih. In ne po navodilih, ki so bila priložena.

»Kakšna navodila, logika, logika,« zmeraj odvrne, ko vztrajam, naj vendarle kdaj prebere kaj od tistega, kar je priložil izdelovalec. Z navodili naj se ukvarjajo monterji, pravi, če pa naprava ne potrebuje montiranja, je tako ali tako vse jasno. Vključiš in uporabljaš, kot želiš. Saj menda ne boš dopustil, da te bo stroj komandiral!

Odnosi

Nevrotična gospodinja: Bife z razgledom

Čeprav je izdelovalec  jasno zahteval, da so v zgornji košari pomivalnega stroja predvsem kozarci, skodelice in podobne lahke reči, se je cenjeni soprog odločil drugače in tja tlači litoželezne ponve s prevleko proti prijemanju.

»Te posode sploh ne smeš pomivati v stroju,« se zmeraj znova zgrozim. Tiste nesrečne prevleke proti prijemanju se namreč detergent tako oprime, da je vsa bela, in je posodo potem tako ali tako treba pomiti z roko, preden jo uporabiš. »Če ni za v pomivalni stroj, jo vrzi proč,« je zmeraj odločen diplomirani pomivalec, gluh za vsakršen nasvet. Kdo pa bo še danes kaj pomival v koritu!

Stokrat sem mu že hotela reči, naj pusti pomivalni stroj pri miru, a me zmeraj prestreže babica. »Vidiš, kakšna si! Edino gospodinjsko delo, ki se ga loti, bi mu rad izpulila iz rok. Naj pomiva po svoje, človek pač dela napake. Bomo že popravili,« je zmeraj na njegovi strani. Prav.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana