revija Jana

Kadar se odpraviva z Janekom v kakšno večje mesto, prisežem, da me noge kar same odnesejo v knjigarno. Ne vem natančno, kje se vedno izgubijo moji možgani, da se sploh ne spomnijo, kako imam doma še kupček neprebranih knjig in zato ni nujno, da gre vsakokrat z menoj nova. Zagotovo katera nova pisateljev in pisateljic, ki jih že poznam. V zadnjih letih ustvarjajo cele serije knjig, v katerih opisujejo rodbino, in če v prvi spoznaš enega člana družine, te seveda pritegnejo še naslednji. Nekateri avtorji pišejo res privlačno in potem kar naprej preverjam na spletu, ali so že izdali novo knjigo in kdaj bo prevedena v slovenščino.

Če pa sem čisto na tekočem z novostmi, potem mi, prisežem, v roke padajo še drugi naslovi. Kar sami od sebe. Tudi moje roke včasih izgubijo povezavo z možgani. Bi rekla temu (napol) avtomatizem, torej pojav, ki nastane sam od sebe, po lastnih zakonih, brez sodelovanja človekove volje, zavesti. No, tole je malo za šalo in malo zares!

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: »Ko si v peklu, pojdi dalje!«

Ampak zdaj besedo ali dve o teh meni neznanih avtorjih. Pravzaprav o vzroku, da jih odnesem domov. Ob vsaki knjigi, ki jo vzamem v roke, me preplavi strašanska radovednost: kaj se je zgodilo in kako se je končala zgodba. Saj veste, tudi če je zgodba ena sama domišljija, še vedno je v njej doživljanje pisatelja in verjetno se ne more čisto izogniti realnosti. In zdi se mi, da tisti trenutek, ko začutim knjigo v svoji dlani, že vem, ali mi je namenjena, ali morebiti kdaj drugič, ali pa sploh ne. Potem jo obrnem in na zadnji strani preberem kratko vsebino. In takrat je moja. No, včasih tudi ne. Ampak to je res redko. Na moje veselje in na žalost moje denarnice.

Najbrž sem že kdaj povedala, kako je Janek moj neskončno potrpežljivi popotnik v trgovinah. Medtem ko me v kakšni trgovini z oblačili gleda z malo otožnimi očmi, vdanimi v usodo, je knjigarna zanj kar zanimiva. Opazuje naslovnice in tu in tam popravi kupček knjig, če niso v res lepem stolpu ali zaporedju. Kar vidim, kako ga motijo neenakomerno visoki kupi. Po njegovem je dobro, prav ali smiselno, da so vsi lepo v isti višini. Rečem mu, naj pogleda še med svoje knjige, kar v resnici pomeni na otroškem oddelku. Zdaj, ko sem to napisala, sem ozavestila, kako čudno se to sliši. Otroške knjige za Janeka! A tako pač je. Janeku je tako vseeno. Na tistih policah, njegovih ali pa ne, ga ne zanima nobena knjiga, ker ima doma Mišmaša. Vam povem, moj Janek je res najzvestejši človek na tem svetu. 

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana 13