revija Jana

V tem tednu, ko je pri nas potekal prvi nacionalni dan branja, je Založba Primus izdala najino novo, peto knjigo tekstov, ki so bili objavljeni v tej reviji v preteklem letu. Tako lepo se je vse zložilo! Zame je bil to spet eden najlepših dni v mojem življenju. Sporočilo založbe, da je knjiga izšla, sem pokazala tudi Janeku. No, pokazala sem mu prelepo naslovnico, na kateri je njegova fotografija. Fotografirala sem ga lani, ko sva se potepala po hribčku nad Kobaridom. In na njej ne manjka niti Janekov gib z roko. Kadar opazi, da ga fotografiram, takoj dvigne roko, kot da bi pomahal ali pozdravil … saj ne vem natančno. Vsekakor je to gesta veselja.

Neznansko navdušena sem mu kazala prelepo naslovnico knjige in bil je nekako … zadovoljen. Ker pa je moj fant orientiran bolj na konkretne reči, si mislim, da ni zmogel v svoji glavici ustvariti predstave, da gre za knjigo z njegovo fotografijo, ki bo tudi na policah v knjigarni in knjižnici, pa na kakšni knjižni polici doma. Iz prejšnjih izkušenj vem, da ko jo bova dobila in jo bo držal v rokah, bo zelo ponosen!

Ob tem najinem lepem dvojinskem dogodku so moje misli vseeno zaposlovale skrbi o času, svetu, o (tudi meni) nerazumljivih, nerazumnih dogodkih, ki smo jim priča te dni, ta čas. Misli o tem, da pa je sicer neljubi downov sindom, ki komandira Janeka in mu je odvzel mnogo tega, kar imamo večinski ljudje, Janeku prihranil kakšno grozoto tega sveta.

Na primer o vojnah, ki vznikajo kot gobe po dežju. Zaradi tega trpi vsak dan več ljudi. Vsak dan je več strahu na svetu in malokdo gre mirno spat po zadnjih poročilih ali  preletu novic na spletu. Prihranjeno mu je razširjanje revščine na mnogih delih sveta. Bogataši v svoji objestnosti zlorabljajo vse in vsakogar, nič jim ni sveto. Ne ukvarja se z izkoriščanjem otrok na vse mogoče načine. Prihranjeno mu je soočanje z nagovori politikov in kandidatov, ki se želijo povzpeti na politični piedestal. Strašno si želijo predlagati in brati zakone, pa če jih razumejo ali ne. Pa če so za to sposobni ali ne. Pa kaj, saj bodo veljali le za nas, ubogo rajo v gmajni.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame, Drug za drugega

Pa tudi zaradi njihovih več kot zaželenih in prepotrebnih obljub, za katere tako vsi vemo, da jih ne bodo izpolnili, Janeka ne bo bolela glava. Ne razmišlja o tem, kako revščina prikrajša človeka, ko se bori z njo in s svojim sramom, pa četudi ni sam kriv zanjo. Tudi ne o tem, kako alkohol v družini zavija v mrak življenja vseh in jih včasih popolnoma prekrije. To je mrak, ki ga niti pet sonc ne bi moglo nikoli pregnati. Pa tudi ne o tem, zakaj, zaboga, je vsak mesec položnica za elektriko višja, kot da se iz žarnic sipa zlati prah, ne pa svetloba, ki vsaj malo prežene temo. 

Tudi tako bi lahko moje oči večinskega človeka videle Janekov svet. Toda v njegovem so katastrofe, ki so enako psihično obremenjujoče kot prej našteti svetovni in naši politični problemi: je njegova najljubša karirasta srajca oprana in zlikana, je baterija njegovega mobilnega telefona napolnjena do zadnje črtice, je v loncu ostalo dovolj špagetov in omake še za eno zajemalko, kdaj bo spet ponedeljek, ko se bo v delovnem centru srečal s svojimi prijatelji, mu bo človek, ki ga pozdravi, tudi odzdravil, bo kdo opazil in pohvalil njegovo dobro opravljeno nalogo?

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana