Kako se razlikujeta sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2?
Sladkorni bolezni tipa 1 in tipa 2 učinkujeta na krvni sladkor na drugačen način — ena zahteva inzulin, drugo večinoma obvladujemo s spremembo življenjskega sloga.
Sladkorna bolezen je kronično stanje, pri katerem se raven glukoze v krvi dvigne nad normalne vrednosti, kar lahko povzroči resne zdravstvene zaplete — od okvare živčevja in oči do bolezni srca in ledvic. Obstajata dve glavni obliki te bolezni: tip 1 in tip 2, pri čemer je približno 90 % vseh primerov sladkorne bolezni tip 2, tip 1 pa predstavlja le 5–10 %. Poglejmo si, kaj je značilno pri katerem tipu.
Vzrok bolezni
Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska bolezen — imunski sistem napade celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin, zato telo inzulina ne proizvaja več.
Sladkorna bolezen tipa 2 ni avtoimunska bolezen, temveč nastane, ko celice telesa ne reagirajo pravilno na inzulin (inzulinska rezistenca) ali pa je tega preprosto premalo. Posledično sladkor ostaja v krvi, ker ga inzulin ne more učinkovito prenesti v celice.
Hitrost nastopa in prepoznavanje simptomov
Pri tipu 1 so simptomi običajno nagli in intenzivni: žeja, pogosto uriniranje, utrujenost, izguba telesne teže; bolniki hitro poiščejo pomoč.
Tip 2 se razvija postopoma, pogosto je dolgo neopažen. Simptomi se pojavijo pozneje, zato je bolezen pogosto ob diagnosticiranju že precej napredovala.
Dejavniki tveganja
Tip 1 ima genetsko osnovo, vzrok pa v mnogih primerih ni znan; predvideva se vpliv okolja in genetske predispozicije.
Tip 2 je izrazito podvržen vplivu življenjskega sloga: debelost, nezdrava prehrana, premalo gibanja, pa tudi staranje, družinska anamneza in etnična pripadnost lahko vplivajo na nastanek bolezni.
Sladkorna bolezen v številkah
- Tip 2 predstavlja približno 90–95 % vseh primerov sladkorne bolezni, tip 1 pa le 5–10 %
- V Sloveniji narašča število bolnikov: med leti 2010–2023 se je delež zdravljenih zaradi sladkorne bolezni povečal za 37,1 %.
- Svetovni dvig pojavnosti je povezan s staranjem prebivalstva, nezdravim življenjskim slogom in pomanjkanjem zdravstvenega dostopa.
Zdravljenje in obvladovanje bolezni
Tip 1 zahteva doživljenjsko terapijo z inzulinom — injekcije, črpalke ali inhalacije, spremljanje glukoze in usklajeno prehrano.
Tip 2 se lahko na začetku obvladuje s spremembo življenjskega sloga: prehrana, gibanje, izguba telesne teže (še zlasti 7–10 %). Kasneje so pogosto potrebna zdravila (peroralna ali injekcijska), in ob napredovanju tudi inzulin.
Študije kažejo, da je tip 2 v nekaterih primerih mogoče spraviti v remisijo; tip 1 pa ostaja trajno stanje brez možnosti preprečitve ali ozdravitve.
Možni zapleti
Tip 1 – Tveganje za hiter nastop ketoacidoze – resnega akutnega zapleta, ki lahko ogrozi življenje. Poleg tega lahko še dodatno bremeni psihološko zdravje bolnikov.
Tip 2 – Dolgotrajna nezdravljena hiperglikemija počasi škoduje mišicam, živcem, očem, ledvicam in poveča tveganje za srčno-žilne bolezni.
Čeprav je cilj bolnikov pri obeh oblikah sladkorne bolezni isti — ohranjati raven sladkorja v krvi v varnem območju —se tip 1 in tip 2 razvijeta po povsem različnih poteh. Tip 1 je avtoimunska bolezen: imunski sistem zamenja lastne trebušne celice za tujek in jih uniči, zato telo ne proizvaja inzulina — zdravila je doživljenjsko potrebno. Tip 2 pa se razvija postopoma; telo sicer inzulin proizvaja, a ga pogosto ne uporablja učinkovito — stanje, znano kot inzulinska odpornost. Upočasnjen začetek bolezni in vpliv življenjskega sloga pomenita, da je pri tipu 2 ključno zgodnje odkrivanje in sprememba življenjskih navad, če želimo preprečiti hujše zaplete bolezni.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
