Sladkorna bolezen tipa 1 ali tipa 2: Ključne razlike, ki rešujejo življenja
Sladkorni bolezni tipa 1 in tipa 2 učinkujeta na krvni sladkor na drugačen način — ena zahteva inzulin, drugo večinoma obvladujemo s spremembo življenjskega sloga.
Sladkorna bolezen je kronično stanje, pri katerem telo ne more učinkovito uravnavati ravni glukoze v krvi. Do tega pride bodisi zato, ker trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina, bodisi zato, ker celice nanj ne reagirajo pravilno. Povišan sladkor lahko sčasoma poškoduje žile, živce, oči, ledvice in srce.
Poznamo dve glavni obliki bolezni: tip 1 in tip 2. Prvi je avtoimunski, drugi presnovni, povezan predvsem z življenjskim slogom. Tip 2 predstavlja kar 90–95 % vseh primerov, tip 1 pa le 5–10 %.
Vzrok in nastanek bolezni
Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska – imunski sistem pomotoma uniči celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Zaradi pomanjkanja inzulina glukoza ne more vstopiti v celice, zato ostaja v krvi. Najpogosteje se pojavi v otroštvu ali mladosti, a lahko tudi kasneje. Brez inzulina telo ne more preživeti, zato je zdravljenje z njim nujno in doživljenjsko.
Sladkorna bolezen tipa 2 nastane, ko celice postanejo neobčutljive za inzulin (inzulinska rezistenca) ali ga telo ne proizvaja dovolj. Sladkor se tako kopiči v krvi, kar počasi škodi organom. Bolezen se razvija postopoma, pogosto neopaženo, zato je ob odkritju lahko že napredovala.
Simptomi in hitrost nastopa
Pri tipu 1 so znaki nagli in izraziti: močna žeja, pogosto uriniranje, izguba teže, utrujenost. Bolniki običajno hitro poiščejo zdravniško pomoč, saj se stanje lahko v kratkem času nevarno poslabša (npr. v ketoacidozo).
Tip 2 pa se razvija počasi. Simptomi, kot so utrujenost, zamegljen vid, počasno celjenje ran ali pogoste okužbe, se pojavijo šele, ko je bolezen že napredovala. Zato je zgodnje odkrivanje s preventivnimi pregledi izjemno pomembno.
Dejavniki tveganja
Tip 1 ima genetsko osnovo, sprožijo pa ga lahko okoljski dejavniki ali okužbe. Na njegov nastanek posameznik ne more vplivati.
Tip 2 pa je tesno povezan z življenjskim slogom. Glavni dejavniki tveganja so prekomerna telesna teža, premalo gibanja, nezdrava prehrana, staranje in stres. Pomemben vpliv imata tudi dednost in etnična pripadnost. Dobra novica: s spremembo življenjskih navad je tip 2 v veliki meri mogoče preprečiti.
Zdravljenje in obvladovanje bolezni
Pri tipu 1 je inzulin nujen – bolniki ga vnašajo z injekcijami ali črpalko, ob tem pa redno spremljajo raven sladkorja in pazijo na prehrano. Napredek tehnologije (senzorji, pametne črpalke) danes omogoča boljši nadzor in kakovost življenja.
Tip 2 se na začetku pogosto obvladuje brez zdravil – z več gibanja, izgubo telesne teže in uravnoteženo prehrano. Če to ni dovolj, se uvedejo zdravila, kasneje pa tudi inzulin. Raziskave kažejo, da je pri zgodnjem ukrepanju mogoče doseči remisijo, ko se vrednosti krvnega sladkorja povrnejo v normalno območje.
Možni zapleti
Pri tipu 1 obstaja večje tveganje za ketoacidozo, akutno stanje, ki lahko ogrozi življenje.
Pri tipu 2 dolgotrajna hiperglikemija povzroča okvare živcev, ledvic, oči in povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Vendar so ti zapleti v veliki meri preprečljivi z rednim spremljanjem in urejeno boleznijo.
Življenje s sladkorno boleznijo
Sodobna medicina omogoča, da ljudje s sladkorno boleznijo živijo dolgo in kakovostno življenje. Ključni so redna telesna dejavnost, uravnotežena prehrana, nadzor glukoze in dobra informiranost. Pri tipu 2 lahko zdrav življenjski slog celo pomeni razliko med boleznijo in zdravjem.
Čeprav je cilj pri obeh oblikah enak – ohranjati krvni sladkor v varnih mejah – se poti do tja razlikujeta. Tip 1 je avtoimunski in zahteva inzulin vse življenje, tip 2 pa pogosto odraža posledice sodobnega načina življenja – in prav tu imamo največ moči, da nekaj spremenimo.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
