Je z duševno motnjo mogoče živeti lepo življenje?
Duševna motnja lahko močno zaznamuje življenje, vendar diagnoza ni celotna zgodba. Preverite, zakaj okrevanje pomeni več kot le manj simptomov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko nekdo dobi diagnozo depresije, anksiozne motnje, bipolarne motnje, posttravmatske stresne motnje ali kakšne druge duševne motnje, se zelo pogosto sooči tudi z vprašanjem, ki ga morda niti ne izreče na glas: ali bo moje življenje zdaj vedno zaznamovano s tem?
To vprašanje je lahko skoraj enako boleče kot sama stiska. Nekdo, ki že tako težko vstane iz postelje, se spopada s paničnimi napadi, z vsiljivimi mislimi, notranjo praznino ali nihanji razpoloženja, začne ob tem razmišljati še o prihodnosti. Bo sploh še kdaj sproščen? Bo lahko delal, ljubil, ustvarjal, potoval, imel družino, mirno jutro, dober odnos s sabo? Ali diagnoza pomeni, da se bo odslej vse vrtelo okoli bolezni?
Vsekakor so duševne motnje resne in dejstvo je, da lahko močno posežejo v življenje, odnose, delo, telo in občutek lastne vrednosti. Vseeno pa diagnoza ne določa vnaprej, kakšno bo naše življenje. Čeprav se v trenutku hude stiske zdi, da določa, koliko smisla, bližine, veselja, stabilnosti ali notranje moči bomo v prihodnosti še lahko gradili, pa temu ni tako. Črn scenarij vsekakor ni edina možnost, ki je pred nami.
Okrevanje ni vedno isto kot lepo življenje
Dolga leta je bilo zdravljenje duševnih motenj usmerjeno predvsem v zmanjševanje simptomov, kar je vsekakor pomemben korak. Če nekoga mučijo panični napadi, nespečnost, globoka depresivnost, prisilne misli ali samomorilne misli, je prvi cilj, da se intenzivnost trpljenja zmanjša, saj je brez tega težko razmišljati o kakovosti življenja.
A odsotnost najhujših simptomov še ni isto kot dobro življenje. Tudi če se »izvlečemo« iz akutne depresije, to še ne pomeni, da bomo takoj začutili pravi smisel in tudi če morda nimamo več paničnih napadov, se še vedno na nek način lahko izogibamo življenju. Zdravila pomagajo, a vsekakor za širšo sliko duševnega zdravja niso dovolj. Dobro življenje namreč ni samo to, da nas nič več ne boli, vključuje občutek povezanosti, namen, zaupanje vase, odnose, v katerih se lahko sprostimo, sposobnost veselja in občutek, da naše življenje ni samo preživetje.
PREBERITE TUDI:
Tu pa pride v ospredje skrb za osebno rast. Če si kot cilj postavimo, da ne bomo le zmanjšali simptomov, ampak si bomo postopno gradili življenje, v katerem bomo spet živeli polno, imamo veliko več možnosti, da okrevanje ne ostane le pri odsotnosti simptomov.
Diagnoza ni zgornja meja življenja
Ena največjih zmot o duševnih motnjah je prepričanje, da človeka za vedno zaprejo v slabše življenje. Res je, da imajo nekatere motnje lahko kroničen potek. Res je tudi, da se pri nekaterih ljudeh simptomi vračajo in da življenje z duševno motnjo pogosto zahteva več zavestne skrbi zase kot življenje brez nje.
Vendar iz tega ne sledi, da človek ne more živeti lepo. Nekateri ljudje po obdobjih depresije, anksioznosti, travme ali drugih duševnih težav sčasoma ne dosežejo le olajšanja, ampak tudi visoko raven psihološkega blagostanja. To pomeni, da lahko znova občutijo zadovoljstvo, gradijo dobre odnose, razvijejo občutek smisla, se vključujejo v skupnost in sebe ne doživljajo več samo skozi svojo bolečino.
To ne pomeni, da je bila motnja “darilo” ali da je bilo trpljenje potrebno. Takšne razlage so lahko zelo krivične do ljudi, ki so preživeli veliko. Pomeni pa, da trpljenje ni nujno zadnje poglavje zgodbe.
Zakaj sporočilo upanja ne sme biti naivno
Ko govorimo o lepem življenju z duševno motnjo ali po njej, moramo biti zelo previdni. Preveč optimističen ton lahko hitro zveni, kot da je dovolj prava naravnanost, malo dela na sebi in nekaj pozitivnih misli. To ni res.
Duševne motnje niso značajska slabost in niso nekaj, kar bi človek lahko vedno premagal z voljo. Včasih je potrebna psihoterapija. Včasih zdravila. Včasih dolgotrajna stabilizacija. Včasih sprememba življenjskih okoliščin. Včasih socialna pomoč, bolj varen odnos, manj stresa, več spanja, zaščita pred izgorelostjo ali zelo konkreten načrt za trenutke krize.
Upanje je koristno samo, če stoji na resnici. Resnica pa je dvojna: duševna motnja lahko človeka močno omeji, hkrati pa mu ne odvzame možnosti, da s pravo podporo in časom spet zgradi dobro življenje. Da bi to dosegli, pa navadno potrebujemo čas, podporo, vztrajnost in pripravljenost za sodelovanje v procesu okrevanja.
Kaj pomeni živeti lepo, če imamo duševno motnjo
Lepo življenje ne pomeni nujno življenja brez simptomov. Za nekoga z anksiozno motnjo lahko pomeni, da še vedno kdaj začuti tesnobo, a ga ta ne vodi več v vsakodnevno izogibanje. Za nekoga z depresijo lahko pomeni, da prepozna prve znake zdrsa in pravočasno poišče pomoč. Za nekoga z bipolarno motnjo lahko pomeni, da sprejme pomen ritma, spanja, rednega zdravljenja in stabilnih odnosov. Za nekoga s travmo lahko pomeni, da telo počasi znova spoznava občutek varnosti.
Pri tem se življenje morda ne vrne točno v staro obliko. Včasih se zgradi drugače. Bolj zavestno, z manj dokazovanja, z boljšimi mejami, z več spoštovanja do telesa, z manj potrebe, da bi bili ves čas funkcionalni za vsako ceno.
Marsikdo po duševni stiski postane bolj občutljiv za to, kaj ga izčrpava. Bolje prepozna odnose, ki mu škodujejo. Manj časa izgublja za stvari, ki so prej delovale pomembne, v resnici pa so ga praznile. Iz okrevanja se rodi drugačna zrelost.
Zakaj ni dovolj, da nehamo trpeti
Če je cilj zdravljenja samo to, da simptom izgine, lahko pacient ostane v zelo omejenem življenju. Ne joka sicer več vsak dan, a se tudi ne veseli. Nima več napadov panike, a ne tvega nobene bližine. Ni več v krizi, a živi brez občutka smeri.
Zato je pomembno, da se v nekem trenutku vprašamo več kot le: “Kako naj neham trpeti?” To je prvo in pogosto nujno vprašanje. A pozneje mora priti tudi drugo: “Kakšno življenje želim graditi, ko bo stiske manj?”
Odgovor ni pri vseh enak. Za nekoga je lepo življenje miren dom. Za drugega ustvarjalnost. Za tretjega zmožnost, da dela, ne da bi se ob tem uničeval. Za nekoga dober partnerski odnos. Za drugega občutek, da ni več sam. Za nekoga spet stik z naravo, telesom, vero, skupnostjo ali smislom.
Pri duševnem zdravju ne bi smeli meriti samo tega, koliko simptomov je še prisotnih. Pomembno je tudi, koliko življenja se je vrnilo.
Kaj pomaga graditi življenje, ki je večje od diagnoze
Pot do boljšega življenja navadno ni ena sama. Redko gre za en preobrat, eno odločitev ali eno metodo. Pogosteje gre za skupek podpore, zdravljenja, navad, odnosov in vsakodnevnih odločitev, ki se začnejo seštevati.
Za mnoge je pomembna strokovna pomoč, ki ne obravnava samo simptomov, ampak tudi človekove cilje, odnose, samopodobo in način življenja. Pomembno je, da zdravljenje ni usmerjeno le v vprašanje, kaj je narobe, ampak tudi v vprašanje, kaj bi bilo lahko bolje.
Veliko vlogo imajo tudi odnosi. Duševna motnja človeka pogosto prepriča, da je breme, da je preveč, da ga drugi ne morejo razumeti. Prav zato so varni odnosi eden najmočnejših delov okrevanja. Ne nujno veliko ljudi. Včasih je dovolj ena oseba, ob kateri ni treba ves čas igrati, da je vse v redu.
Pomagajo tudi navade, ki so morda videti preproste, a so za živčni sistem zelo pomembne: reden spanec, gibanje, manj alkohola, redni obroki, stik z dnevno svetlobo, manj izolacije, manj kaotičen ritem. Te stvari same ne pozdravijo vedno duševne motnje, lahko pa ustvarijo tla, na katerih se zdravljenje lažje prime.
Ko se človek ne vidi več samo skozi bolezen
Eden najpomembnejših premikov se zgodi, ko diagnoza ni več osrednja identiteta. To ne pomeni, da jo zanikamo, koristno je, da jo sprejemamo resno, jemljemo zdravila, hodimo na terapijo, poznamo svoje sprožilce in varovalke, hkrati pa vemo, da nismo samo “depresivni”, “anksiozni”, “bipolarni” ali “travmatizirani”.
Smo tudi partner, starš, prijatelj, ustvarjalec, sodelavec, sosed, človek z okusom za glasbo, s humorjem, z vrednotami, z željami, z zgodbo, ki je večja od diagnoze. To je za mnoge eden najglobljih delov okrevanja – da se nehamo ves čas spraševati, kako se zaščititi pred naslednjim padcem, in začnemo počasi znova razmišljati, kaj nas kliče naprej.
Lepo življenje ni popolno življenje
Duševna motnja lahko spremeni pot. Lahko jo oteži. Lahko zahteva več podpore, več znanja in več nežnosti do sebe. Ne pomeni pa, da je pot zaprta. Tudi življenje brez diagnoze nikoli ni zares le lepo in popolno …
Zato naj bo sporočilo za vse tiste, ki ste trenutno v stiski, to: vaša diagnoza je pomembna, a ni celotna zgodba. Zasluži si zdravljenje, pozornost in spoštovanje. Ne zasluži pa si oblasti nad celotno predstavo o tem, kakšno življenje je za vas še mogoče.
Cilj ni postati človek brez ran. Cilj je zgraditi življenje, ki je večje od njih.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
