Profimedia

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) z njo živi vedno več Slovencev, številni pa se bolezni sploh ne zavedajo, saj se razvija počasi in pogosto brez izrazitih opozorilnih znakov. Prav zato jo zdravniki uvrščajo med t. i. »tihe bolezni«.

Kljub temu pa sladkorna bolezen tipa 2 ni nujno tako zelo grozna. Če jo prepoznamo zgodaj in ustrezno ukrepamo, lahko z njo živimo polno, kakovostno in aktivno življenje. Razumevanje vzrokov, dejavnikov tveganja ter sodobnih možnosti zdravljenja je prvi korak na tej poti.

· Prehrana

Hrana, ki vpliva na vedenje otrok

Kaj povzroča sladkorno bolezen tipa 2?

Gre za zapleteno presnovno bolezen, pri kateri telo inzulina ne uporablja pravilno ali ga ne proizvaja dovolj. V ozadju se prepletajo genetski dejavniki, življenjski slog in okoljski vplivi.

• Dednost: če je bolezen prisotna pri starših ali sorojencih, je tveganje za njen razvoj bistveno večje.
• Prehrana: pogosta uživanja sladkorja, predelane hrane in nasičenih maščob dodatno obremenjujejo trebušno slinavko.
• Debelost in premalo gibanja: maščobno tkivo, zlasti okoli trebuha, zmanjšuje občutljivost celic na inzulin.
• Stres in hormonske motnje: dolgotrajna izpostavljenost stresnim hormonom ali stanja, kot je sindrom policističnih jajčnikov, povečujejo možnost za nastanek bolezni.

Vpliv ima tudi sodobni življenjski slog – sedeče delo, hiter tempo in pomanjkanje časa za pripravo zdravih obrokov.

Profimedia

Kako prepoznati prve znake?

Ker se bolezen razvija počasi, bolniki pogosto dolgo ne opazijo nič posebnega. Toda nekateri znaki so dovolj značilni, da bi jih morali vzeti resno:

• pretirana žeja in pogosto uriniranje,
• stalna utrujenost kljub počitku,
• povečana lakota, zlasti po sladkih živilih,
• počasno celjenje ran, pogoste okužbe ali srbeča, suha koža,
• mravljinčenje in odrevenelost v rokah in nogah.

Pri starejših se lahko pojavijo težave s koncentracijo, pri otrocih pa utrujenost in hitra pridobitev telesne teže. Če simptomi vztrajajo, je nujen obisk zdravnika, ki bo opravil osnovne krvne teste.

Bolezni

Kako se razlikujeta sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2?

Diagnostika in pomen zgodnjega odkrivanja

Bolezen se najpogosteje potrdi z merjenjem glukoze na tešče, oralnim glukoznim testom ali s testom HbA1c, ki pokaže povprečne vrednosti sladkorja v krvi v zadnjih treh mesecih.

V zadnjih letih imajo pomembno vlogo tudi sodobne tehnologije – od merilnikov glukoze, ki omogočajo samokontrolo doma, do nosljivih naprav in aplikacij, ki spremljajo prehrano ter telesno aktivnost.

Zgodnje odkrivanje ne pomeni le lažjega nadzora bolezni, temveč tudi preprečevanje zapletov, kot so bolezni srca, ledvic in oči.

Življenje s sladkorno boleznijo tipa 2

Čeprav diagnoza pogosto sproži strah ali negotovost, je pomembno vedeti, da z ustreznim pristopom življenje ni nič manj polno. Ključ so spremembe življenjskega sloga, ki postanejo del vsakdana:

• uravnotežena prehrana z veliko vlakninami, zelenjavo in polnovrednimi živili,
• redna telesna aktivnost – vsaj 150 minut tedensko,
• ohranjanje zdrave telesne teže,
• dovolj kakovostnega spanca in obvladovanje stresa.

Če spremembe niso dovolj, zdravniki predpišejo zdravila – od metformina, ki izboljšuje občutljivost celic na inzulin, do novejših oblik terapij. Pri napredovalih primerih je potrebna tudi inzulinska terapija.

Profimedia

Možni zapleti in kako jih preprečiti

Sladkorna bolezen tipa 2 lahko, če ni ustrezno zdravljena, privede do resnih zapletov: srčno-žilnih bolezni, okvare ledvic, slepote, poškodb živcev in celo amputacij.

Zato je ključno redno spremljanje ravni sladkorja v krvi, pregledovanje vida, delovanja ledvic ter skrb za noge. V pomoč pri obvladovanju bolečin in izboljšanju prekrvavitve so tudi sodobne medicinske naprave, ki jih priporočajo nekateri strokovnjaki.

· Prehrana

Prekinitveni post: Kdaj bi v resnici morali jesti

Kakovostno življenje je mogoče

Življenje s sladkorno boleznijo tipa 2 ne pomeni odpovedovanja vsem užitkom, temveč zavestno izbiro navad, ki koristijo zdravju. Veliko bolnikov poudarja, da so prav spremembe prinesle več energije, boljše počutje in kakovostnejše odnose.

Poleg podpore zdravnikov imajo ključno vlogo tudi družina in skupnost. Podporne skupine, izobraževalne delavnice in izmenjava izkušenj pomagajo bolnikom, da se počutijo manj osamljene in bolj opolnomočene pri obvladovanju bolezni.