Pixabay

##IMAGE-3043543##

Rak, beseda ob kateri nam zaledeni kri v žilah. Mislim, da ob nobeni drugi bolezni, pa naj bo še tako težka in nevarna, ne doživimo takšnega strahu, strahu pred bolečinami in strahu pred smrtjo, ter obupa, da je naša življenjska pot končana. Pri nobeni drugi bolezni se toliko ne sprašujemo, le zakaj je to doletelo mene, kaj sem slabega storil v življenju, da sem sedaj tako kaznovan. Že od nekdaj je v nas zakoreninjena misel, da je rak pač smrtna bolezen in da za njo ni nobenih zdravil in pomoči.

Pred leti je skoraj bilo tako, vendar medicina napreduje in danes po zaslugi vseh tistih, njihovih imen tudi ne poznamo, pa bi jih morali, ker delajo v ozadju in celo življenje posvetijo odkrivanju novih metod za zdravljenje te bolezni, kirurgov, in vseh, ki izvajajo kemoterapijo in obsevanje, je danes na voljo mnogo novih načinov zdravljenja. Preživitvena doba se daljša in vedno znova vliva upanje na ozdravitev. Danes beseda rak ni več tabu, postaja vedno bolj kronična bolezen in je javno zdravstveni problem.

Vendar pa je veliko odvisno tudi od nas samih, od našega načina življenja in seveda tudi od ostalih dejavnikov v našem okolju. Vsi bi se morali zavedati, da je zdrav način življenja z veliko gibanja, izogibanja alkoholu, cigaretnemu dimu, kemikalijam . . . pomemben dejavnik, ki v veliki meri vpliva na to, da ne zbolimo za rakom. Če pa že in je to že v naših genih, je vsekakor pomembno, da ga zgodaj odkrijemo, ker le tako imamo večje možnosti za ozdravitev. Krivec , da zbolimo za to boleznijo pa je tudi starost in kot vemo, se življenjska doba podaljšuje, staranje prebivalstva je v porastu.

Zelo važni so presejalni programi in to bi morala biti prioriteta v vseh državah za vse ljudi. Na žalost pri nas to še ni možno. Sicer obstajajo programi kot so ZORA, SVIT in DORA, ki pa so še vedno premalo in velika večina ljudi sploh ne pride na vrsto. Tako na ravni razvitih držav v EU zelo zaostajamo po zgodnjem odkrivanju rakavih in predrakavih sprememb in je tudi preživitvena doba krajša.

Nov Evropski načrt si je zadal nalogo, da vse države podprejo pobudo za množične presejalne programe in s tem v čim večjem številu premagujejo raka. K temu načrtu je pristopila tudi Slovenija. Zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb bi zmanjšala umrljivost. Nenazadnje pa je zdravljenje rakavih obolenj tudi veliko breme za zdravstveno blagajno.

Kot sem že omenila pri nas obstajajo presejalni programi, niso dosegljivi še vsem kar upam, da se bo v kratkem spremenilo. Je pa tudi dejstvo, da se povabljeni na te programe premalo odzovejo. Vzrok je verjetno v tem, da je ljudi strah, da bi izvedeli za diagnozo ali pa so prepričani, da jim ni več pomoči. Mislim, da bi tudi osveščanje o tem in o novih načinih zdravljenja ter o ozdravljenih ljudeh moralo biti še bolj agresivno. Ne bom rekla, da ga do sedaj ni bilo, vendar smo ljudje v Sloveniji preveč zadržani, še vedno najprej pomislimo na to, kaj bodo pa drugi rekli, le kako me bodo gledali. Marsikdo bi mogoče bil še danes živ, če bi ne bilo teh predsodkov.

Pa še nekaj, starostna doba dokler si vabljen na te programe bi morala bili večja, saj si tudi starejši to zaslužimo. Jaz sama nisem zaradi starosti bila povabljena in tako sem šele na običajnem pregledu izvedela, da imam raka. Na srečo je bilo to dovolj zgodaj, da sem lahko še bila operirana in po zagotovilih zdravnikov se je vse dobro končalo. 4. februar je Svetovni dan boja proti raku, zato je prav, da razmislimo in storimo vse kar je v naši moči, da bolezen preprečimo.