Tadeja je pri 33 letih zatipala bulico: "Takoj sem vedela, da je rak"
Tadeja je pri komaj 33 letih izvedela, da ima raka dojke. Danes ima za ženske, ki so se znašle na isti poti, pomembno sporočilo: "Življenje po raku obstaja."
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bil je hladen februarski večer, ko je Tadeja Gril povsem po naključju zatipala desno dojko nekoliko globlje pod pazduho kot običajno. Pod prsti je začutila nekaj trdega. Bulico. Čeprav si je dojke redno pregledovala, tako globoko pod pazduho običajno ni tipala.
Ko je pod prsti začutila trdo bulico, jo je preplavil strah. "Doživela sem šok, vendar sem vedela. Takoj sem vedela, da je rak."
Naslednje jutro je poklicala osebno zdravnico. Še isti dan jo je pregledala in z nujno napotnico poslala na ultrazvok dojk in mamografijo. Sledile so dodatne preiskave in biopsija.
"Zmanjkalo mi je tal pod nogami"
Le nekaj dni pozneje je prišla diagnoza: lokalno omejen invazivni karcinom desne dojke. Tumor je po najdaljši osi meril 32 milimetrov. "Sedela sem na stolu pred zdravnico in jokala kot dež. Zmanjkalo mi je tal pod nogami in svet se mi je podrl."
Zdravnica si je kljub polni čakalnici vzela čas zanjo. Govorila je z njo, jo bodrila in ji vlivala upanje. Nekje sredi vsega strahu pa se je oglasil njen notranji glas: "Ne boš umrla. Premagala boš vse to, z nasmehom na obrazu, čeprav bo težko."
Vedela je, da se ne bo predala. Zaradi sebe, svojega življenja in predvsem zaradi sina Jana. Ko je prišla domov in za raka povedala mami in očetu, je ponovno jokala. Tadeja svoje bolezni ni želela skrivati. Zanjo so vedeli družina, prijatelji, sodelavci in ljudje okoli nje. Ni se želela zapreti vase in se pretvarjati, da se nič ne dogaja. Prav nasprotno, o bolezni je začela govoriti. Pozneje tudi pisati.
"Že pred diagnozo sem čutila, da nekaj ni v redu z mano."
Ko se danes ozira nazaj, pravi, da je bilo njeno življenje pred diagnozo eno samo hitenje. "V zadnjih štirih letih sem bila precej dejavna, opravljala sem tri različne službe, renovirala hišo, skrbela za sina. Vmes pa sem povsem pozabila nase."
Zvečer je od izčrpanosti padla v posteljo, zjutraj komaj vstala. Ko je imela prost dan, ga je lahko skoraj v celoti prespala, nato pa brez težav ponovno prespala še vso noč. Zjutraj se je kljub vsemu prebudila utrujena, kar je v tistem času še pripisovala hitremu tempu življenja. Bolezen ji je ta svet ustavila. Na precej krut način.
Zdravnica ji je odprla bolniški stalež. "Izjemen šok za nekoga, ki je deloholik. Kaj bom počela sedaj doma?!" Zdravniki so se odločili, da jo najprej operirajo, potem pa sledi zdravljenje. V mesecu februarju je imela še nekaj drugih preiskav: laboratorij, EKG, RTG slikanje. Vse skupaj je, kot sama opisuje, potekalo izjemno hitro in že je napočil dan operacije in odstranitve tumorja.
Prva operacija in nato nov udarec
Prvo operacijo je prestala v mesecu marcu 2024. Odstranili so ji tumor in štiri pazdušne bezgavke.
Pred posegom so ji skozi glavo švigala različna vprašanja, o katerih pred boleznijo nikoli ni razmišljala. Kako bo po operaciji? Bo lahko normalno uporabljala desno roko? In tudi: ali se bo sploh zbudila? "Pa sem se. Z nasmehom." In še isti dan je odšla domov.
Rana se je lepo celila, vestno je izvajala vaje za roko in počasi je dobivala občutek, da je najhujše zanjo. Potem so prišli histološki izvidi. Tumor ni bil odstranjen v zdravo, v dveh bezgavkah pa so odkrili mikrozasevke. Potrebna je bila še ena operacija. Tokrat jo je bilo manj strah. Vedela je, kako približno bo videti dan v bolnišnici, prebujanje in okrevanje. Po drugem posegu je prišla dobra novica: tumor je bil izrezan v zdravo. Toda zdravljenje žal, še zdaleč ni bilo končano.
"Kemoterapija? Kako, če se počutim odlično?"
Po operaciji se je Tadeja počutila dobro. Utrujenost, ki jo je spremljala pred diagnozo, je izginila. Imela je več energije in želela se je vrniti v službo. Zato ji je bilo težko razumeti, zakaj potrebuje zdravljenje, zaradi katerega se bo morda počutila slabše.
"Kemoterapija? Kako, če pa se počutim odlično?" se je spraševala.
Po pogovorih z zdravniki jo je sprejela. Pred njo je bilo osem ciklov kemoterapije. Prvega je prejela junija in z njim se je vrnil tudi strah. Bo bruhala? Bo ves čas spala? Bo lahko vstala iz postelje? Kako močno ji bo slabo? "Nešteto vprašanj se mi poraja po glavi. Tudi strah me je. Zelo."
Prvi cikli so bili lažji, kot je pričakovala
Bila je nekoliko počasnejša, utrujena in občasno omotična, vendar je še vedno hodila na sprehode, opravljala vsakodnevne stvari in skušala živeti kar se da običajno. Pozneje so ji vstavili PICC-kateter, prek katerega je prejemala terapije in so ji lahko zdravniki jemali kri.
Ko se je bližala petemu ciklu, je zapisala nekaj, kar bi nekaj mesecev prej težko verjela: "Če bi vedela, kaj me čaka, me ne bi bilo tako strah na začetku." Toda z vsakim naslednjim ciklom je telo močneje čutilo mesece zdravljenja.
Po šestem je bila precej bolj utrujena. Bolele so jo mišice in kosti, zmanjšal se ji je tek. Nekateri dnevi so bili namenjeni predvsem počitku in čakanju, da mine. Takrat ni več štela, koliko kemoterapij je že prestala. Štela je le še, koliko jih je ostalo.
Najtežje je bilo pogledati v ogledalo
Pred začetkom kemoterapije je vedela, da bo izgubila lase. Dobila je naročilnico za lasuljo in se odločila, da bo izbrala lepo svetlo rjavo. Sprva je celo govorila, da jo izpadanje las še najmanj skrbi. Saj bodo zrasli nazaj.
Toda ko se je to zares zgodilo, je ugotovila, da se na takšno spremembo ne moreš povsem pripraviti. Že po prvi kemoterapiji jo je lasišče tako bolelo, da si je lase obrila. Pozneje je izgubila tudi obrvi in trepalnice. Lasje, na katere je bila vedno ponosna, so bili zanjo veliko več kot pričeska. Bili so del njene podobe, ženstvenosti in identitete.
"Stojim pred ogledalom in gledam svoj obraz. Dlan položim na svojo glavo. Koža je gladka, skoraj hladna. Ne prepoznam se. To nisem jaz. To je neka druga ženska, ki me gleda iz ogledala. In pravijo mi, da je to samo začasno. Da bodo lasje zrastli nazaj. Ampak nihče ne govori o tem, kaj se zgodi z dušo vmes. Na to se ne moreš pripraviti."
Ravno takrat je za seboj zaslišala sinov glas: "Mami, lepa si brez las. Kot dojenček si."
Tadeja v tistem trenutku ni vedela, ali naj se smeje ali joče. Pogledala je nazaj v ogledalo in takrat v njem ni videla samo bolezni in spremenjenega obraza. Videla je mamo. In močno žensko.
Zadnja kemoterapija še ni pomenila konca zdravljenja
Osma kemoterapija – zadnja! Zanjo so bili meseci voženj, čakanja, zdravil, slabih dni, injekcij, katetra in neskončnega štetja ciklov. Toda pred njo je bilo še 15 obsevanj. Tudi ta del je prestala razmeroma dobro. Bila je nekoliko bolj utrujena, koža na obsevanem predelu pa je bila pordela in občutljiva. Počasi se je začelo dogajati tudi nekaj, kar je težko pričakovala – vračali so se lasje.
Najprej skoraj neopazno, le nekaj milimetrov las je zanjo pomenilo malo zmago. Po kemoterapijah so začele ponovno rasti tudi obrvi in trepalnice. "Takrat sem prvič spet začutila, da moje telo okreva, da znova raste in da življenje teče naprej."
Vsak centimeter las je praznovala kot zmago. Približno leto pozneje je prvič ponovno odšla v službo s spuščenimi lasmi.
"Moji lasje niso samo lasje. So opomnik, da se telo lahko ponovno prebudi. Da zmore. Da jaz zmorem."
Toda tudi z zadnjim obsevanjem zdravljenje še ni bilo povsem končano. Sledilo je hormonsko zdravljenje, ki ga je sprva prenašala dobro, sčasoma pa so se pojavile težave. Opisovala je vročinske oblive, utrujenost, bolečine, motnje spanja in nočno razbijanje srca. V nekem trenutku je imela občutek, kot da njeno telo ni več njeno.
Zdravniki so težave spremljali in zdravljenje prilagajali. Prav to obdobje ji je pokazalo še eno stran okrevanja: ko je najtežje onkološko zdravljenje za tabo, to še ne pomeni, da si naslednji dan spet človek, kakršen si bil pred diagnozo. Sčasoma pa je ugotovila nekaj drugega, k stari različici sebe se niti ne želi več vrniti.
Danes ponovno dela, načrtuje in sanja
Po bolezni se je vrnila k delu. Začela je ustvarjati tudi nekaj čisto svojega in odprla prostor, ki ga je poimenovala Dejina sobica. Njena pot od bolezni do novega začetka zanjo ni samo zgodba o preživetju. Je zgodba o tem, kako si je življenje zastavila drugače.
Danes ima ponovno načrte. Izobražuje se, dela, preživlja čas z družino in razmišlja o prihodnosti. Svojo zgodbo želi zapisati tudi v knjigi. Predvsem pa, se je zgodilo nekaj, kar si je najbolj želela: rak je počasi prenehal biti središče njenega vsakdana.
Brazgotine so ostale in določeni datumi jo še vedno stisnejo pri srcu. Tudi strah se še vedno nekje v notranjosti oglasi. Toda nekaj se je zares spremenilo: "Rak ni več tisti, ki določa moje dneve."
Če bi morala ženskam, ki so danes na tej točki, kjer je bila sama pred dvema letoma, povedati eno stvar, bi to bila: "Življenje po raku obstaja."
Morda ni enako kot prej. Morda nikoli več ne postane takšno. Toda kot pravi Tadeja, je lahko: "Lepo. Polno. Mirno. Smiselno."
Preberite še:
E-novice · Zdravje
