Zdravniška zbornica Slovenije

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Zaradi bolnika smo tu. Nismo zaradi ničesar drugega. Zato je naš pogled na življenje drugačen – naučiš se izkoristiti drobne trenutke in tista veselja, ki jih imaš doma. Ko si na tleh, preprosto zamenjaš misli in se osredotočiš na tisto, kar predstavlja tvojo največjo srečo v življenju.« 

To so besede otroške zdravnice, dr. Anamarije Meglič, ki se že več kot 30 let sooča z najtežjimi koraki na Pediatrični kliniki. Odkrito je spregovorila o trenutkih, ko otroku ne moreš dati življenja, lahko pa mu daš mirno slovo v objemu staršev.

Nemoč, ki ostane za vedno

V svetu, kjer pričakujemo, da medicina pozdravi vse, je, kot pravi zdravnica, priznanje nemoči najbolj boleče. »Ta nemoč, ki jo kot zdravnik občutiš, ker otroku nisi mogel dati življenja – tega ti ne more nihče vzeti in te odrešiti,« priznava dr. Megličeva. Žalosti se ne da preprosto predelati; to ostane v duši zdravnika. »Se pa na to žalost naloži zadovoljstvo, ker veš, da si nekomu drugemu omogočil lepše in lažje življenje,« pove zdravnica.

Zdravniška zbornica Slovenije

Paliativa ni le morfij

Marsikdo si zmotno predstavlja, da paliativna oskrba pomeni le lajšanje bolečin z morfijem tik pred koncem. Vendar je paliativa veliko več. Je celostna oskrba in pomoč tam, kjer so družine najbolj prikrajšane in kjer imajo največ težav. 

Ti starši skrbijo za svoje otroke 24 ur na dan, brez prostega trenutka, ujeti med upanje in neizbežno. »Naša naloga je, da jim življenje poenostavimo. Da jih poslušamo in skupaj naredimo načrt, da bo otroku bolje,« pojasnjuje zdravnica.

»Povezujemo se na vseh nivojih – od šol, ki jih otrok obiskuje, do primarne in terciarne zdravstvene ravni. Zdravniki se moramo združevati, da za otroka najdemo tisto, kar mu bo v danem trenutku najbolj koristilo. Včasih gre za tehtanje: ali je bolje, da je otrok nekje zaprt in omejen, ali pa mu omogočimo, da vsaj del časa preživi lepo, doma, v krogu družine, kjer so vsi pomirjeni.«

Spomin na »zvezdice«

V osmih letih je ekipa spremljala okoli 170 otrok. Polovica med njimi je že pokojnih. A za dr. Megličevo niso le številke: »Vse starše še vedno slišimo, vse si zapomnimo in vedno se spominjamo njihovih zvezdic. Tudi po njihovi smrti.« Zdravstveni delavci se navežejo na male borce. Čeprav bi kdo rekel, da je to neprofesionalno, dr. Megličeva odgovarja: »Smo ljudje. Ko za nekoga skrbiš, ko dobiš odziv otroka in se povežeš s starši, nastane vez. In takrat je hudo.«

»Ko umre otrok, za katerega skrbiš, in si povezan z njim ter njegovimi starši, je zelo hudo🖤. Hudo ti je za otroka, hudo za starše. Tudi zdravstveni delavci se navežemo, najtežja pa je nemoč, ki jo kot zdravnik občutiš, ker otroku nisi mogel dati življenja. To ni nekaj, kar… pic.twitter.com/V3axCjOXgm

— Zdravniška zbornica Slovenije (@zdravniska) May 14, 2026

Zaspati v objemu

Največje darilo, ki ga paliativni tim lahko da družini, je čas in bližina. V trenutkih, ko se življenje izteka, ni nič pomembnejšega od tega, da so vsi skupaj. »Najlepše je, ko družini omogočimo, da so vsi skupaj. Da lahko v bolnišnici prespijo bratci, sestrice in oba starša. Da so vsi v objemu in da lahko otrok v tem objemu v miru zaspi.«

Skrb do najšibkejših

»Cilj je samo eden: da bi bili paliativne oskrbe deležni vsi otroci v naši državi, ki jo potrebujejo. Ni prav, da otroci trpijo. Noben otrok ne sme trpeti – ne fizičnih bolečin, ne psihičnih stisk, ne dihalnih težav. To, kar lahko naredimo na našem področju, smo dolžni narediti. To je naša naloga. Naša obveznost. Zato smo tu in za nič drugega.«

Zdravniška zbornica Slovenije