Kaj se dogaja z našimi dekleti? Vsako peto naj bi se samopoškodovalo ...
Samopoškodovanje, anksioznost in občutek, da niso dovolj dobre, pestijo vse več deklet. Dr. Shefali v pogovoru z Oprah razkriva, kaj je v ozadju njihove stiske.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Na prvi pogled bi lahko sklepali, da mlada dekleta še nikoli niso imela toliko možnosti, kot jih imajo danes. Lahko so glasna, ambiciozna, izobražena, uspešna, samostojna. Nihče jim več ne govori, da določeni poklici niso zanje ali da mora biti njihova življenjska pot omejena na vloge, ki jih je zanje izbrala družba. Pa vendar podatki o njihovem duševnem zdravju kažejo precej bolj temačno sliko. Anksioznost, depresija, motnje hranjenja in samopoškodovanje postajajo del odraščanja zaskrbljujoče velikega števila deklet.
Klinična psihologinja in avtorica številnih uspešnic dr. Shefali Tsabary je v nedavnem pogovoru z Oprah Winfrey opozorila na podatek, ob katerem se je tudi Oprah ustavila: do 18. leta naj bi se samopoškodovalo vsako peto dekle. Po podatkih, ki jih je navedla Shefali, se je samopoškodovanje med dekleti od leta 2010 povečalo za 188 odstotkov, samomorilne misli pa v zadnjem desetletju za 60 odstotkov.
Odraščanje pred očmi neštetih drugih
Dr. Shefali je ob tem pozornost usmerila v svet, v katerem dekleta odraščajo. Svet, ki jim na videz ponuja neomejene možnosti, hkrati pa jih skoraj neprestano opazuje, ocenjuje in primerja.
Primerjanje med dekleti sicer ni nov pojav. Tudi deklice prejšnjih generacij so opazovale, katera sošolka je lepša, bolj priljubljena, uspešnejša pri športu ali ima več prijateljev. Razlika pa je v razsežnosti. Današnje dekle se ne primerja več samo z vrstnicami iz razreda, ulice ali mesta, temveč je prek telefona vsak dan izpostavljeno neštetim podobam ljudi z vsega sveta, med katerimi algoritem pogosto izpostavlja prav najbolj privlačne, uspešne, zanimive in skrbno predstavljene različice življenja.
Shefali to opiše kot nekakšno globalno kuriranje pretirane popolnosti. Filtri, všečki, algoritmi, seksualizirane podobe, nenehno ocenjevanje videza in vpogled v življenja drugih vstopajo v obdobje, ko se identiteta šele oblikuje. Po njenem prepričanju je težava še posebej izrazita pri dekletih, ker je njihov občutek sebe pogosto močno povezan z odnosi in odzivi okolice. Namesto neposrednih odnosov iz oči v oči, v katerih otrok postopoma odkriva, kdo je, se danes v ta razvoj vključuje digitalno okolje, ki mu hkrati sporoča, kako naj bi bil videti, kaj naj bi dosegal in kakšen odziv drugih naj bi si želel.
Shefali zato ne govori samo o škodljivosti družbenih omrežij, temveč o globlji spremembi v načinu, kako dekleta opazujejo same sebe. Njihovo pozornost vse bolj prevzema vprašanje, kako jih vidijo drugi. So dovolj lepe, priljubljene, zanimive in uspešne? Zakaj imajo druga dekleta več prijateljev ali sledilcev? Zakaj je njihovo telo drugačno? Kako mora izgledati fotografija, da bodo dobro sprejete? Ko se takšno preverjanje ponavlja iz dneva v dan, lahko zunanji pogled postopoma postane pomembnejši od lastnega občutka sebe.
Ko nikoli nismo čisto dovolj
Eno najbolj zanimivih mest v pogovoru je Shefalijin opis tega, čemur pravi psihologija nenehnega »več«. Gre za kulturno sporočilo, da trenutno stanje nikoli ni povsem zadovoljivo: lahko smo še lepši, vitkejši, bolj izobraženi, produktivnejši, premožnejši, bolj priljubljeni in uspešnejši. Želja po razvoju sama po sebi seveda ni problematična, toda Shefali opozarja, da se lahko pod njo skriva precej nevarnejše prepričanje, da takšni, kakršni smo v tem trenutku, še nimamo zadostne vrednosti. Epizoda prav kulturo nenehnega občutka »nisem dovolj« umešča med osrednje pritiske na duševno zdravje deklet.
Pri tem odgovornosti ne pripisuje samo spletnemu svetu. Dekleta sporočila o lastni vrednosti dobivajo tudi doma, pogosto brez ene same neposredne besede. Hči lahko posluša mamo, ki ji govori, naj sprejme svoje telo, hkrati pa vsak dan opazuje njeno nezadovoljstvo z lastnimi kilogrami. Lahko jo spodbujamo, da ocene niso najpomembnejše, vendar jo pohvalimo predvsem takrat, ko je uspešna. Otroci veliko več kot iz naših načel razberejo iz tega, kaj v resnici cenimo pri sebi in pri njih.
V pogovoru je zanimiv tudi Oprahjin osebni primer. Pripoveduje o deklici iz Južne Afrike, ki ji je pomagala pri izobraževanju in jo prepričala, naj izbere prestižno ameriško univerzo Wellesley, kamor si je nekoč želela sama. Mlada ženska si te poti ni želela in se je tam pozneje počutilo nesrečno ter odtujeno. Oprah danes to izkušnjo opisuje kot pomembno lekcijo o tem, kako lahko odrasli tudi z najboljšimi nameni na mladega človeka prenesemo lastne želje in predstave o tem, kaj naj bi bilo zanj dobro. Shefali prav v tem vidi bistvo svojega koncepta zavestnega starševstva. Otrok naj ne postane projekt, skozi katerega odrasli uresničujemo lastna pričakovanja.
Starševska ljubezen, ki ne prenese otrokove bolečine
Pogovor postane še bolj konkreten, ko se vanj vključijo matere, ki Shefali sprašujejo o lastnih hčerah. Ena od njih opisuje dve dekleti z resno anksioznostjo. V njunem življenju so bili terapija, zdravila in obdobja, ko je bila stiska tako velika, da nista želeli vstati iz postelje in iti v šolo. Mati priznava, da se je zaradi strahu začela truditi, da bi jima omogočila skoraj vse, kar bi lahko izboljšalo njuno počutje ali samozavest.
Za takšnim ravnanjem Shefali ne vidi slabega starševstva, ampak nekaj zelo človeškega. Težko je gledati otroka, ki trpi, ne da bi se v nas prebudila želja, da bi nekaj naredili. Toda prav tu opozori na paradoks: če otrok svojo vrednost povezuje z določeno stvarjo, videzom, dosežkom ali statusom, odrasli pa mu iz strahu pred njegovo stisko vedno znova pomagamo doseči prav te zunanje potrditve, lahko nehote krepimo prepričanje, da jih res potrebuje, da bi se počutil dovolj vrednega.
PREBERITE TUDI:
Shefali zato razlikuje med tem, da otroku stojimo ob strani, in tem, da poskušamo iz njegovega življenja odstraniti vsako neprijetno izkušnjo. Starši po njenem nismo odgovorni za to, da je otrok ves čas srečen. Razočaranje, neuspeh, zavrnitev in bolečina so del življenja, skozi katerega se razvija tudi izkušnja lastne sposobnosti: nekaj je bilo zelo težko, vendar so to vseeno preživeli in zmogli nadaljevati. S tem otroci krepijo sposobnost prepoznavanja, da je soočenje s težavo sicer naporno in lahko tudi boleče, a skozi izkušnjo pridobijo več zaupanja v lastne notranje vire.
Razumevanje, da je bolečina pravzaprav učiteljica, je pogosto eden težjih premikov za starše, saj zahteva, da zdržijo ob otrokovi žalosti, ne da bi vsako neprijetno čustvo razumeli kot problem, ki ga morajo odpraviti. Hči lahko doživi zavrnitev, slab rezultat, razpad prijateljstva ali občutek izključenosti in pri tem potrebuje bližino odraslega. Ni pa nujno, da odrasli nemudoma spremeni okoliščine. Pomembneje je, da ostane dovolj miren, da lahko otrok ob njem predela to, česar trenutno ne more spremeniti.
Samopoškodovanje je meja, pri kateri odrasli ne čakamo
Prav zaradi poudarjanja pomena neprijetnih izkušenj je pomemben še en del pogovora. Shefali namreč jasno loči običajno psihološko bolečino od vedenja, pri katerem je otrok ogrožen. Ko se pojavi samopoškodovanje, motnja hranjenja, samomorilno razmišljanje ali vedenje, ki škoduje drugim, po njenem prepričanju starševska naloga ni več zgolj spremljati in čakati, kako se bo mladostnik spopadel s situacijo. Takrat je treba poseči in poiskati ustrezno strokovno pomoč. V vsebinskem opisu epizode so prav samopoškodovanje, tesnoba, depresija in spletno nasilje izpostavljeni med glavnimi težavami, zaradi katerih je Shefali zaskrbljena glede današnjih deklet.
Razlika je pomembna, saj bi bilo sporočilo o razvijanju odpornosti sicer mogoče hitro napačno razumeti. Otroku dovoliti, da občuti žalost zaradi razhoda s prijateljico, ni enako kot prepustiti ga samemu sebi, ko si namerno povzroča poškodbe. Samopoškodovanje je izraz resne stiske in zahteva odziv odraslih. Shefali pri tem staršem svetuje, naj vedenja, ki ogroža otroka, ne zmanjšujejo na »fazo«, ki bo minila sama od sebe.
Toda prav pojav samopoškodovanja v širšem pogovoru odpira še eno neprijetno vprašanje: kaj se zgodi s čustvi deklet, ki so se zelo zgodaj naučila, katera njihova čustva so za okolico sprejemljiva in katera ne? Pogovor se zato od duševnih težav postopoma premakne k staremu idealu »pridne deklice«, ki je na prvi pogled popolno nasprotje problematičnega otroka.
Kaj izgubi »pridna deklica«
Pridna deklica ne povzroča težav, zna se prilagoditi, hitro zazna razpoloženje drugih in pogosto prevzame odgovornost tudi takrat, ko je nihče ne zahteva od nje. Odrasli jo radi opisujejo kot zrelo za svoja leta. Ustrežljiva je, prijazna, uspešna in razumevajoča, zato se zdi, da je z njo vse v najlepšem redu. Shefali pa opozarja, da lahko otrok, ki je pretirano usmerjen v ugajanje in pričakovanja drugih, postopoma izgubi stik z lastnimi potrebami.
Če deklica dovolj zgodaj odkrije, da največ odobravanja dobi takrat, ko ne povzroča konfliktov, poskrbi za druge in naredi tisto, kar se od nje pričakuje, se lahko nauči svojo vrednost povezovati prav s tem. Težava se pokaže pozneje, ko bi morala izraziti nestrinjanje, zavrniti zahtevo drugega človeka ali zaščititi svoje meje. Dekle, ki je bilo nagrajeno predvsem za poslušnost, se mora takrat odločiti med tem, kar čuti samo, in tem, kar bo ohranilo zadovoljstvo okolice.
Zato Shefali v pogovoru precej ostro postavi pod vprašaj tradicionalno željo po »pridnih« hčerah. Njena alternativa ni vzgoja brez pravil in meja, temveč premik v tem, kaj imamo za uspešen rezultat vzgoje. Deklet ne bi smeli učiti samo, kako poslušati avtoriteto, temveč tudi kako slišati lastno presojo. Cilj staršev ne bi smel biti predvsem to, da so njihove hčere dobre, temveč da so slišane in da razvijejo svoj glas.
To sporočilo se ne konča z adolescenco. V njem se zlahka prepoznajo številne odrasle ženske, ki težko zavrnejo prošnjo, hitro občutijo krivdo, ko koga razočarajo, in skušajo hkrati dobro opravljati vlogo partnerke, mame, hčere, sodelavke in prijateljice. Včasih tisto, kar v odraslosti opisujemo kot pretirano ugajanje drugim, nima začetka v pomanjkanju samozavesti odrasle ženske, temveč v zelo uspešni prilagoditvi deklice, ki je nekoč pravilno razumela, zaradi česa je bila pohvaljena.
Vzgojiti dekle, ki zna živeti svoje življenje
Ko Oprah proti koncu pogovora vpraša, kaj hčere danes najbolj potrebujejo, Shefali svojo zamisel zavestne vzgoje opre na tri področja: glas, notranji občutek lastne vrednosti in možnost, da postopoma postanejo avtorice svojega življenja. V epizodi jih poimenuje trije ključni oziroma »sveti« stebri vzgoje hčera.
Glas pomeni, da je otrokova izkušnja pomembna tudi takrat, ko se ne ujema z našo. Občutek lastne vrednosti pomeni, da dekletu ni treba nenehno pridobivati novih dokazov, da si zasluži sprejetost. Avtorstvo lastnega življenja pa od staršev zahteva nekaj, kar je pogosto težje od postavljanja pravil. Postopoma morajo dopustiti, da otrok ne izbere nujno tistega, kar bi sami izbrali zanj. Prav Oprahjin primer z univerzo pokaže, kako tanka je lahko meja med odpiranjem vrat in odločanjem, skozi katera vrata mora mlad človek stopiti.
Shefalijino sporočilo je zato predvsem opozorilo odraslim, naj preverjajo lastne motive. Zaščita lahko postane nadzor, pomoč lahko preraste v odstranjevanje vsake ovire, pohvala za pridnost pa lahko otroka nauči, da je sprejet predvsem takrat, ko ne vznemirja drugih. Tudi ljubezen ni samodejno varovalo pred takšnimi vzorci, saj jih starši največkrat ustvarjamo prav v prepričanju, da delamo najbolje za svojega otroka.
V svetu, kjer dekleta že zelo zgodaj dobivajo nešteto navodil o tem, kako naj izgledajo, kaj naj dosežejo in kako naj jih vidijo drugi, jim zato morda ni treba dodati še enega odraslega, ki natančno ve, kakšne bi morale postati. Potrebujejo pa odraslega, ki zna prepoznati, kdaj potrebujejo zaščito in strokovno pomoč, kdaj predvsem bližino in kdaj dovolj prostora, da same ugotovijo, kdo želijo biti. To je precej zahtevnejša oblika starševstva od preprostega zagotavljanja sreče, vendar je po razmišljanju, ki ga je dr. Shefali predstavila v pogovoru z Oprah, prav v tem ena pomembnejših poti do deklet, ki svoje vrednosti ne bodo vse življenje iskala v očeh drugih.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
