Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Bere se kot napeta kriminalka in je izvrstna predstavitev časa ter ljudi, ki so usodno vplivali na naš čas. Spoznamo nekatere izjemne novinarje, od katerih se je učila svojega dela, opisuje tako dogajanje doma kot v Beogradu, kjer je bila dopisnica Dela in TV Slovenija prav v najbolj burnem času, ko je Slovenija zapuščala Jugoslavijo. Janja je tudi družinsko in prijateljsko povezana z marsikaterim velikim imenom iz sveta umetnosti in pop kulture. Med drugim je bila partnerka Zdravka Čolića.

Pogovarjava se za revijo Jana, s katero ste posebej povezani, kajne?

Res je. Jana je moja draga revija, kjer sem bila celo slabi dve leti odgovorna urednica. Leta 1986 ali 1987 sem bila politična novinarka časopisa Delo. To je bilo obdobje kongresov – partijskih, sindikalnih, mladinskih ..., in to tako republiških kot jugoslovanskih. Naenkrat se mi je politika uprla. Prav v tistem trenutku me je glavna urednica Jane Bernarda Rakovec, pozneje Jeklin, povabila, da bi bila odgovorna urednica.

Ampak na Jani niste dolgo ostali, kajne? Spet vas je premamila politika.

Verjetno me ne bi, če ne bi dobila res zanimive ponudbe. Kovač mi je ponudil dopisništvo v Beogradu. Takrat je bila Jugoslavija že v krizi in vedelo se je, da bomo težko obstali skupaj. Odločitve pa so se sprejemale v Beogradu. To je tako, kot če te zdaj povabijo v Bruselj.

Vaša knjiga ni samo avtobiografija, saj v vsakem poglavju pišete tudi o javnih osebnostih, ki ste jih spoznali na svoji poti. To je danes, v času egocentrizma, ko večina razmišlja samo o sebi, kar nenavadno.

Moti me ta egocentrizem. Sodim v generacijo, ko je bila za nas pomembnejša družba, skupnost, in manj mi sami. Imela sem srečo, da sem živela v zelo zanimivih časih. Spremenil se je sistem, država je razpadla in nenadoma se zbudiš v novi državi, čeprav se nisi preselil. To je za novinarja čas izzivov in tudi učenja. Zato pišem o mnogih, s katerimi sem sodelovala in so vplivali name.

Kultura

Glasbenika, ki z novo pesmijo vabita k življenju tukaj in zdaj

V času slovenskega osamosvajanja ste obveščali naše politike, od Drnovška do Kučana in pozneje Pahorja, o tem, kaj se dogaja v Beogradu, saj ste imeli informacije iz prve roke. Obveščali ste tudi kolege iz tujine.

Tako je, če sem lahko pomagala, sem to naredila. A tudi beograjski kolegi, večinoma odlični pisci, so dajali informacije meni. Tudi predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek nam je zelo pomagal, saj so bile seje tega predsedstva zaprte za javnost. Drnovšek je slovenske dopisnike v Beogradu povabil v svojo pisarno in kar med sejo prihajal v kabinet, da nas je obveščal, kaj se dogaja. Tako smo bili prvi v Jugoslaviji, ki smo lahko poročali slovenski javnosti, kaj se v resnici dogaja za zaprtimi vrati.

Tuje novinarke, o katerih pišem (Christiane Amanpour, ki je še danes vodilna novinarka CNN, Laura Silber, ki je napisala knjigo Smrt Jugoslavije, in pa Florence Hartmann iz Le Monde, ki je pozneje delala tudi na haaškem sodišču), so prav tako kdaj potrebovale kakšno informacijo. Jaz pa sem se od njih učila zahodnoevropskega profesionalizma.

Danes so časi za novinarstvo povsem drugačni, niso najboljši.

Skrbi me. Ljudje se ne zavedajo, kako pomembno je novinarstvo za demokracijo. Danes celo v članicah Evropske unije avtoritarni politiki ukinjajo televizije in časopise ali jim krnijo svobodo. Naše politično vodstvo ima podobne želje in jih je že večkrat izrazilo. Kadarkoli je bil zlasti Janez Janša na oblasti, je imel resne pripombe na novinarstvo.

Zakaj? Ker novinar ne neha raziskovati. Ko pride do zanimive informacije, grebe kot maček, da pride do bistva. In to je za politiko neprijetno. Zdaj odkrivamo, kako razni politiki niso naredili šole, za katero so prijavili diplomo. Ugotavljamo, kako se laže, krade in pere denar na razne načine tako doma kot v sodelovanju s tujino. Novinarstvo je na veliki preizkušnji. Ker spremljam tudi tuje medije, vidim, da je pri nas huje kot na zahodu. Ne razumem, zakaj se pri nas ljudje pri varčevanju najprej odpovejo nakupu knjig in časopisov, češ da je itak vse na družbenih medijih. To ni res. Na družbenih medijih je veliko lažnih informacij!

Nevarnost za naše novinarstvo so tudi lastniki medijev. Večina lastnikov si želi skozi svoje medije predstavljati predvsem lastne interese. Zato na novinarje celo pogosteje pritiskajo lastniki kot politiki. Politika sicer poskuša, a politiki se lažje upreš, ker te ne more odpustiti, medtem ko te lastnik lahko odpusti čez noč in ostaneš brez dela.

Kot novinarka ste bili tako opaženi, da so vam v Beogradu tudi prisluškovali.

V Beogradu so me zasledovali in mi prisluškovali. Prijatelji, ki so bili službeno  v Franciji, so mi oddali stanovanje. Njihovemu stacionarnemu telefonu (mobilnih še ni bilo) so ves čas prisluškovali. Poslali so mi tudi vohuna. Moj tedanji partner ni bil z mano, zato so mislili, da me bo očaral njihov obveščevalec. Cel kup »vohunskih« zgodb je bilo.

Kultura

Pisatelj Aleksandar Hemon: Kapitalizem demokracije ne potrebuje več

Tudi ko ste se pozneje vrnili, da bi naredili intervju z Mirjano Marković, ženo Slobodana Miloševića, se je izkazalo, da vas zasledujejo.

Na željo slovenskega političnega vodstva sem prevedla eno od njenih knjig. Tega si nisem želela, pristala pa sem, ker sta zakonca Milošević pogojevala sodelovanje med Slovenijo in Srbijo v korist Slovencev v Srbiji z izidom te knjige. Moj pogoj je bil, da naredim intervju z Markovićevo. Dan pred razgovorom z njo je bilo v Beogradu zborovanje Miloševićevih nasprotnikov. Šla sem tja, saj sem še vedno poznala vse vodje opozicije. Pristopil je Vuk Drašković, me objel in vprašal, kaj počnem po dolgem času spet v Beogradu. Naslednji dan mi je Markovićeva med intervjujem rekla, da ji ni všeč, s kom se objemam! Očitno je policija snemala dogajanje s kakšne zgradbe. Tudi ko sem šla večer pred tem s prijateljicami na večerjo, so nas ves čas zasledovali z avtom. Ampak se niso skrivali, saj so me hoteli prestrašiti. To jim je res uspelo na dan intervjuja, ko me je Miloševićev šofer, ki je prišel pome, namesto v službene prostore odpeljal kar v Miloševićevo hišo. Tedaj sem se res bala, da se mi bo kaj zgodilo.

Mateja J. Potočnik

V knjigi opisujete tudi naše politike, od Kučana, Drnovška do še vedno aktualnih Jankovića, Janše, Pahorja ...

Ko se je Janez Janša potrudil, da sem bila premeščena na delo v azilnem domu, za katero nisem bila niti usposobljena niti ga nisem želela, sem dobila ponudbo Boruta Pahorja, da kandidiram za poslanko SD. Sploh si nisem predstavljala, da bom na volitvah tako uspešna. Od blizu sem spoznala vse glavne politične akterje. Vendar med politiki nisem bila posebej priljubljena. Novinarji, ki smo se znašli v politiki, smo šli politikom na živce, ker smo bili direktni in kritični. Iz politike sem odšla z zadovoljstvom, da sem v njej bila, in hkrati z odločitvijo, da se vanjo nikoli več ne vrnem. (nasmešek)

Gotovo ste edina ženska, ki je Zdravku Čoliću zaprla vrata. Dober večer in nasvidenje, ste mu zabrusili, ko vas je zmotil pri gledanju večernih poročil.

(nasmešek) Zdravko Čolić in jaz sva bila v tistem obdobju, ko sem bila v Beogradu, oba samska. Za leto in pol sva zašla v lepo romantično zvezo. Krasno sva se razumela, dolgoročno pa zveza ne bi mogla obstati. Ni prav dobro razumel mojega dela, ko sem morala imeti mir, mene pa je motilo njegovo boemsko življenje. Bil pa je vedno pozoren, nežen, tako da o njem nimam povedati kaj slabega, razen to, da se ne drži dogovorov. Nikoli nisem vedela, kdaj bo prišel in kdaj šel. Res sem mu enkrat zaprla vrata od jeze, ker sem mu že prej rekla, naj ne prihaja, kadar gledam poročila, saj so bile to moje glavne informacije, ki sem jih morala javljati v Ljubljano. Razložila sem, da bi bilo to enako, kot če bi jaz prišla med njegovim koncertom na oder, a tega ni razumel.

Pa zna pospraviti za sabo, skuhati in tako naprej? Kako mu gredo gospodinjska opravila? Ali je tudi doma zvezda?

On je zvezdnik! Rad hodi ven, ima svoje priljubljene restavracije, večinoma na periferiji, ki niso prav obiskane, saj je v resnici vase zaprt človek in ga ta slava na neki način hrani, zasebno pa moti. Midva sva se tisto leto in pol raje obiskovala. Redoljuben pa je! (smeh) Še danes sva prijatelja, obdržala sva zelo dobre odnose, in kadar se vidiva, je vedno prijetno.

Tehnologija

Ena najboljših inženirk na svetu o učinkovitem hlajenju doma

Med vašimi dobrimi prijatelji je tudi Bajaga. Čeprav je Čolićev prijatelj in dolgoletni sodelavec, ga niste spoznali prek njega.

Res je. Name se je obrnila Dubravka Marković, novinarka Radia Beograd in njegova dobra prijateljica. Iskali so nekoga, ki bi lahko preveril, zakaj je Bajagi in njegovim Instruktorjem slovenska oblast zavrnila vizum. Takrat nisem imela nobene zveze z diplomacijo, sem pa zasebno poznala takratnega konzula Jožefa Kečka, ki je pokrival Srbijo iz Budimpešte, saj z Beogradom še nismo imeli diplomatskih odnosov. Vprašala sem ga, kaj se dogaja. Povedal je, da naj bi Bajaga o Slovencih zelo grdo govoril, češ da smo dunajski konjušniki, in da je imel poniževalen odnos do nas. Razložila se mu, da so ga zamešali z Boro Čorbo. Ko so preverili, je Keček interveniral in so spet dobili vizume, da so lahko hodili igrat v Slovenijo. Bajaga mi je odtlej neizmerno hvaležen. Pozneje sem se spoznala tudi z njegovo družino in še danes smo veliki prijatelji.

Zanimiva družina

V knjigi piše tudi svoji izjemno zanimivi družini. Njen pokojni oče Tugo je bil novinarska legenda, mama je zaradi Janje opustila kariero koncertne pevke, v zgodovino operne glasbe se je zapisala teta Ondina Otta Klasinc, stric Janez Klasinc je bil igralec. A morda je še najzanimivejša njena povezava s pokojnim pisateljem Borisom Pahorjem, s katerim je imela Janjina mama nezakonskega otroka.

»Ker je Pahor menil, da bi ga otrok oviral pri umetniškem ustvarjanju, je mami mojega bratca Marka, ki je potem pri petih letih umrl za levkemijo, vzgajala sama. Zaradi te zgodovine Pahorja nisem marala in ga dolga leta nisem želela spoznati, čeprav sem imela kot novinarka večkrat priložnost za to. Nazadnje sem ga spoznala in takrat sem mu povedala svoje, on pa meni. Prav strinjala se nisva, vendar to ne pomeni, da ga kot pisatelja ne cenim. Je pa moje osebno mnenje, da če je nekdo zelo uspešen v svojem poklicu, še ne pomeni, da je tudi dober človek. To sem spoznala tako v novinarstvu kot v politiki in umetnosti.

revija Jana