Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pravijo, da se v življenju vsega navadimo. Ampak morda ne pri baletu. Ste vedeli, da imajo balerine na začetku vsake sezone – pa čeprav plešejo že desetletja – krvave žulje? Kadar gledamo baletno predstavo, se zdi vse zelo lahkotno, toda za tem se skriva izjemen napor.

Balerina Ana Klašnja, ki smo jo bolje spoznali kot žirantko oddaje Slovenija ima talent, za nasmeškom pogosto skriva hude bolečine. Nanje se je že kar navadila in pri zobozdravniku vedno zavrne injekcijo, saj je vrtanje neprimerljivo prijetnejše od tega, česar je vajena iz svoje službe. Po drugi strani pa v svojem poklicu še vedno uživa, čeprav bo to sezono plesala že malo manj zahtevne vloge. 

Ljudje

Onkraj iluzije: Ana Klašnja o temni plati baleta

Delate v poklicu, kjer so leta usodna in se z vsakim letom bližate koncu kariere. Ali se potem sploh veselite rojstnih dni?

Številka me ne skrbi toliko, kolikor me skrbijo slabše počutje, utrujenost, prve gube in nabiranje maščobe na mestih, kjer si je ne želim. (nasmešek) Vse življenje sem v borbi z videzom, zato sem sedaj, ko sem pri koncu kariere, manj občutljiva, kot sem bila pred 20 leti. Tako kot je zjutraj del rutine nanos ličil, je tudi skrb za hidracijo, zdravo prehrano, trening in čvrsto telo. Pomembno je, da se fizično dobro počutim, da imam mišično moč. Sicer pa se kak dan počutim celo bolje, kot sem se pred desetimi leti.

Ali imajo tudi baletke maščobne obloge in celulit?

Skozi kariero sem bila od septembra do začetka julija brez grama maščobe. Na zadnjici in stegnih se mi je malo nabiralo, vendar sem se s hrano trudila to odpraviti. Nato se julija in avgusta, ko se trenira manj, koža spremeni. Avgusta se pri meni trese kot pri kom, ki še ni bil v fitnesu. Če nekaj časa ne treniram, mišice usahnejo. Življenje ni pravično! (smeh) Prijateljicam vedno pravim: kapo dol za vsak trening, ki ga naredite poleg osemurnega sedenja v službi. Predvsem se ne obremenjujte, če se rit trese, to je zdravo žensko telo! Raje vidim zdravo žensko telo kot shirano. Sredi sezone, ko sem imela izrazite trebušne mišice, mi je bilo celo neprijetno na plaži. Vsi so govorili, kako sem lepa, meni pa se je zdelo, da sem preveč natrenirana.

Pri 46 še vedno plešete. To je za baletko že dolga kariera, kajne?

To je odvisno od tega, kako si motiviran, koliko paziš nase, kako zdravo se prehranjuješ in koliko sreče imaš s poškodbami. Ko sem plesala glavne vloge, nisem pila alkohola, skrbela sem, da sem vedno spala od osem do devet ur, za proteine, dodatne treninge, počitek, fizioterapije in rehabilitacije. Vprašanje je, koliko si se pripravljen prilagoditi. Profesionalni balet je način življenja.

Mateja J. Potočnik

Z leti torej balet zahteva vse več discipline?

Absolutno. Pri moji starosti bi morala vlagati 150 odstotkov. V nekem trenutku se vprašaš, ali je sploh vredno. Na koncu ti ostane utrujeno telo brez življenja zunaj baleta.

Ali je velika razlika med balerinami in baletniki?

Je. Moški imajo daljšo kariero in veliko privilegijev, saj je konkurenca pri njih neprimerljivo manjša. Fantov je manj in jih bolj potrebujejo. Zato hitreje dobijo zaposlitev in se jim prizanaša – tudi če niso tehnično najboljši, lahko pri plesu v dvoje pomanjkljivosti nadoknadijo z dobrim držanjem balerine.

Ali vas je kaj bolelo, ko ste se danes zjutraj zbudili? Kakšne so posledice vseh treningov?

Ko se pripravljaš na premiero, ponovitev oziroma začneš z novo koreografijo, se vedno pojavijo bolečine – ker krepiš določene skupine mišic in gibe ponavljaš neštetokrat. Poleg običajne mišične mrzlice se pojavijo majhna vnetja ali mikrofrakture mišic. Telo to čez noč predela, ampak zjutraj si trd, in ko se mišice ohladijo, čutiš vse za dva dni nazaj. Starejši ko si, bolj to čutiš in več časa potrebuješ za ogrevanje ter normalno funkcioniranje.

Lepota

Iz baletne dvorane na Janino preobrazbo

Čutite bolečine zaradi obrabe sklepov ali drugih nezgod tudi čez dan?

Imam pestro zgodovino poškodb. Res sem imela precej smole. Že od 16. leta sem imela težave s prsti in gležnji. Zadnja poškodba se je zgodila na predstavi v Španiji, ko sem si na odru strgala križno vez. Pred časom so mi diagnosticirali drugo stopnjo obrabe kolka … Pri vseh zavarovanjih, ki jih imamo v Operi in dodatno, bi morala imeti takojšnjo obravnavo.

Na koncu nisem šla na operacijo sprednje križne vezi, ampak sem poskrbela za rehabilitacijo in zavarovalnici prihranila lepe zneske. Plačali so samo fizioterapijo. Pozneje se mi je vnel kolk – deloma zaradi križne vezi, deloma ker imamo vse balerine obrabo kolka. Ko so mi ga slikali, so rekli, da je artritis dedna bolezen in se ne šteje med poškodbe pri delu. Na zavarovalnici sem morala podpisati izjavo, da zadeve, povezane s kolenom in artritisom, ne bodo vključene v kritje. Seveda si zaradi tega jezen. Hvaležna sem za svojo lepo kariero in intenzivno življenje – vedno pravim, da sem doslej živela tri življenja, in mi ni nikoli dolgčas. V zadnjih petih letih sem tretja balerina v hiši, ki bo morala zamenjati kolk. Moja mama pri 83 letih nima artritisa, zato ne vem, kako bi bilo to dedno …

Ali v operi nimate maserjev in fizioterapevtov?

Imamo fizioterapevtko, ki pa je izjemno obremenjena, saj je v ansamblu 45 plesalcev in vsi potrebujemo pomoč. Poleg tega nimamo vseh najsodobnejših aparatov, ki bi nam pomagali. Zato si pomagam sama – tudi s pomočjo prepoznavnosti. Iz centra Medicofit so mi zadnjo sezono ponudili pomoč pri krepitvi kolenskih mišic in kolka, že vrsto let pa mi vedno, ko imam težave, priskoči na pomoč moj dolgoletni prijatelj in eden najboljših fizioterapevtov David Sok. Jaz se znajdem, kolegice, ki niso medijsko prepoznavne, pa morajo vse storitve plačevati iz svojih plač.

Vam je žal, da niste raje študirali kaj drugega? Skoraj povsod drugod bi bila plača višja …

Želela bi si na AGRFT. Obožujem gledališče. Saj rada delam s telesom, vendar imajo igralci še drugačne izzive. Uporabljajo glas in ni jim treba biti v tako ekstremni športni formi, čeprav ima tudi njihov poklic svoje posebnosti.

Se po koncu baletne poti morda vidite na gledaliških odrih?

Glede igralske kariere ne računam na nič posebej – če me bodo kam povabili, bo super, če ne, pa tudi prav. V Sloveniji imamo fantastične igralke moje generacije. Se mi pa zdi, da je za ženske po 50. letu v gledališču in filmu žal manj dobrih vlog kot za moške.

Mateja J. Potočnik

Kako pa je s tem v baletu? So kakšne vloge samo za mlade?

Prednost starejših plesalcev je zrelost, minus pa, da moraš imeti izjemne igralske sposobnosti, da prepričljivo prikažeš nedolžnost in razigranost 16-letnega dekleta. Enega večjih izzivov sem imela, ko sem pri 43 ponovno plesala Klaro v Hrestaču. To je bila moja prva glavna vloga v operi pred 24 leti. Spraševala sem se, kako bom pri svojih letih odplesala deklico. Navdih sem našla pri sinu, ki je imel takrat šest let. Opazovala sem njegove gibe in reakcije. Sodelavka mi je po predstavi rekla, da sem videti še bolj avtentična kot pred leti. Občutke moraš potegniti iz sebe in se pri tem ne smeš počutiti neprijetno. Enako je bilo, ko sem morala pri 23 letih igrati Julijo v trenutku, ko ji nekdo umre. Takrat še nisem imela izkušnje z izgubo, a sem morala najti ustrezen čustveni izraz.

Estrada

Duo Kamikazete: skrivnosti nevarnega sveta zračnih aktrobatk

Sodelovali ste v zelo gledani oddaji. Ali ste imeli zaradi tega morda težave? Znano je, da klasični umetniki včasih zviška gledajo na komercialne projekte.

Po prvi sezoni šova Slovenija ima talent mi je znan, žal že pokojni igralec rekel: »Ana, zdaj, ko si šla na komercialno televizijo, pozabi na Prešernove nagrade in klasična priznanja!« Tega se nisem ustrašila. Sem pa pazila, da bi bila poštena do vseh. Ko so mediji prišli snemat predstave in me želeli izpostaviti, sem zahtevala, da posnamejo celotno zasedbo oziroma tiste, ki so si to najbolj zaslužili. Nikoli nisem želela, da bi me v Operi dajali na prvo mesto zgolj zaradi prepoznavnosti, saj to ne bi bilo pošteno do kolegov.

Znotraj ansambla torej niste imeli težav?

Morda je bilo med kolegicami nekaj ljubosumja v smislu, če so mi prilagodili termine vaj zaradi snemanj na televiziji in podobno. Takratno vodstvo mi je včasih očitalo, da mislim, da sem nekaj posebnega, čeprav sem se izredno trudila, da ne bi bilo tako. Resnično se nisem želela posebej izpostavljati, ker razumem, kako težko je gledati nekoga, ki ne dobi priložnosti, ki bi si je želel tudi sam.

Vaš sin ima deset let. Že pred časom ste povedali, da obžalujete, ker ste po porodu tako hiteli nazaj na oder. Kako danes gledate na to odločitev? In kaj pravi sin?

Sin je izjemno empatičen in bister ter ne bi želel prizadeti niti mene niti očeta. Še kar obžalujem, ker sem hitela nazaj na oder. Zamudila bi projekt ali dva, kar na kariero ne bi vplivalo, bi pa veliko pomenilo za zasebno življenje. Takrat mi tega nihče ni mogel dopovedati, saj se učim na lastnih napakah. Če bi ponovno izbirala, bi gotovo ravnala drugače.

Ali je bila tudi odločitev za enega otroka povezana z baletno kariero?

Seveda. Sina sem imela pri 35 letih, kar je kar pozno. V formo sem se vrnila uspešno in plešem še danes, ko me čakata dve močni, čeprav tehnično manj zahtevni vlogi. Preden sem se po porodu postavila na noge in razmislila o drugem otroku, sem imela že 42 let. Nekaj časa mi je bilo hudo in sem si želela še enega, vendar moram biti hvaležna za to, kar imam. Živim polno življenje. Doslej je bila norišnica, zato bo v redu, če bo v prihodnje tempo bolj umirjen.

Vas skrbi, da bi pogrešali aplavz? Mnogi postanejo odvisni od njega.

Namesto aplavza mi danes veliko pomenijo osebne zmage in novi izzivi na osebni in poklicni ravni. V Don Kihotu sem delala s štirimi solistkami pri vlogah, ki sem jih sama plesala pred leti. Ko vidiš, da napredujejo in z veseljem prihajajo na vaje, da to izjemen občutek zadovoljstva.

Legendarni baletnik Janez Mejač mi je povedal, da so si nekoč balerine s surovimi zrezki zdravile uničene prste na nogi. Je še vedno tako?

To teorijo o surovem mesu poznam. (smeh) V našem času je tehnologija napredovala in imamo na voljo veliko specializiranih obližev ter silikonskih vložkov. Kljub temu so bolečine ogromne. Ko greš po mesecu ali dveh premora spet v špice, so tu spet krvavi žulji na prstih in petah ter poškodbe pod nohti. Tudi po 20 letih kariere nova sezona ali nova predstava prinese nove žulje, saj se copat pri drugačnih gibih odziva drugače. Včasih plešemo v nemogočih bolečinah. Potem pa pridem k zobozdravniku in me vpraša, ali naj mi da injekcijo. Ma kakšno injekcijo, jaz sem vajena bolečin! (smeh)

V kakšni življenjski fazi ste zdaj?

V neki vmesni. Verjetno zato, ker sem vedno imela zelo strukturirano življenje in sem vedela, kaj me čaka. Saj s to fazo ni nič narobe, prav uživam, čeprav se vsak tretji dan tudi vprašam, kaj bo prinesla prihodnost. O tem govorim tudi s terapevtko, saj sem želela biti pripravljena na konec kariere. Rekla mi je, naj se ne obremenjujem, če se krog ljudi okoli mene krči, ker bodo itak ostali tisti kakovostnejši. Tako da je vse tako, kot je prav. (nasmešek)

Pomoč je nujna, ne sramotna!

Pri baletu je zelo pomembno, da si v formi in vitek. Zato so motnje hranjenja pogoste. Tudi za Ano je bil včasih to izziv. »Pri 20, ko so hormoni divjali, sem iskala ravnovesje, kako ostati vitka. Zelo rada sem jedla in ob pomanjkanju samozavesti sem se zatekala k hrani. Na srečo pri meni to ni prešlo v bruhanje ali motnje hranjenja, so se pa te težave v našem okolju seveda pojavljale. Pri nekaterih dekletih se je razvila anoreksija. 13- ali 14-letna dekleta v puberteti se pogosto obremenjujejo s telesom in lahko padejo v stiske, iz katerih človek ne more izstopiti sam, ne glede na to, kako urejeno družinsko okolje ima. Pomembno se je zavedati, da pri taki stiski potrebuješ pomoč. Potrebuješ nekoga, ki se bo o tem strokovno pogovoril s tabo in te imel pod nadzorom.«

revija Jana