Sašo Švigelj

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Nema hljeba bez žuljeva,« je voditelj Denis Avdič leta poslušal svoja starša in odraščal v prepričanju, da denar lahko zaslužiš le z veliko dela. Na ta način je živel in delal večino svojega odraslega življenja – na žuljih in na račun odnosov je gradil svoj uspeh, v prepričanju, da je deloholik. Šele pred nekaj leti je s poglobljenim izobraževanjem in branjem knjig ugotovil, da je tako deloval, ker ni poznal druge poti. Med drugimi mu je v roke prišla knjiga ameriškega strokovnjaka za osebne finance Morgana Hausla, ki oktobra prihaja v Slovenijo. Ob tej priložnosti sta s finančno novinarko Marjo Milič, ki je Hausla povabila v Slovenijo, napisala knjigo Zasluži. Investiraj. Ponavljaj. V njej voditelj med drugim razkrije, kako se je končno rešil omejujočih prepričanj o denarju iz otroštva in se finančno osvobodil.

Jaz ne bom kot moji starši, ki so delali od jutra do večera in verjeli, da je odgovor na finančne težave le še več dela, se mnogi odločimo, ko gledamo svoje zgarane roditelje. »Ko sem odrasel, sem bil prepričan, da delam drugače. Oče je vstajal malo pred peto, da je bil ob šestih v tovarni. Včasih je šel z avtom. Jaz vstajam še prej, se pa vozim v službo z boljšim avtom, kot se je moj oče. Če pogledam nazaj, vidim, da sem hodil po isti poti, samo čevlji so bili večji. Če bi imel takrat znanje, ki ga imam danes, bi bila to popolnoma druga zgodba.«

Slovenija

Denis Avdić o ljudeh, ki so mu spremenili življenje

Dve službi

Bolje preskrbljen intelektualni slovenski razred, ki s financami nima težav, ne razume ljudi, ki se vrtijo v začaranem krogu, in verjame, da samo več dela prinese več denarja. »Iz svojega pogleda na svet ne razumejo sveta drugih. Riba, ki je vse življenje v akvariju, ne ve, kako dobro je v oceanu, ker ni še nikoli bila tam. Nimamo vsi enakega izhodišča. Kolegica Marja je od majhnega poslušala svoja starša govoriti o delnicah, zlatu, vlaganju. Pri nas o tem ni govoril nihče. V dvajsetih letih sem trikrat slišal za delnice, pa še to v kontekstu, da lahko čez noč vse izgubiš, če vložiš.«

Da se je počutil normalnega, enakega drugim, kar je v najstniških letih, ko iščemo svoj prostor pod soncem, še kako pomembno, si je pri devetnajstih letih poiskal dve službi. »Drugi mladi policisti so takrat živeli doma, starši so jim kupili avtomobil, zabavali so se, zapravljali so za runde. Jaz pa sem moral plačevati najemnino, odplačevati kredit za avto, nisem imel s čim častiti. Na smučeh sem bil prvič pri sedemindvajsetih letih! Hitro sem ugotovil, da moram dvakrat več delati kot kolegi, če se hočem družiti z njimi. S takratno punco sva vodila plesno šolo, prodajala plesne točke, organizirala valete, s prijateljem sva organizirala dogodke po lokalih … Vseskozi sem iskal dodatno delo.« Na neki točki se je obrnilo. »Ko toliko delaš in si pridobiš delovne navade, se zgodi sprememba.«

Sašo Švigelj

Nikoli nisem rekel ne

Vedno je verjel, da če si želiš višji življenjski standard, potrebuješ višjo plačo. Če želiš nekaj kupiti, moraš več zaslužiti. Nikoli ni pomislil, da je mogoče kreniti tudi po drugi poti. »Če sem želel višji dohodek, sem sprejel še eno obveznost več, priložnosti za zaslužek skoraj nikoli nisem zavrnil. Svojega prvega otroka do petega leta skorajda nisem videl. Od doma sem hodil ob štirih zjutraj, domov sem se vračal ob polnoči. Delal sem na radiu, televiziji, vseskozi sem imel predstave. V letih od 2012 do 2017 sem igral v 967 predstavah – v petih letih sem tako rekoč dve leti in pol preživel na odru, to je res noro! Vse sem vzel: vodil sem maturantske plese, otvoritve fitnesov, frizerskih salonov …«

Na račun tega se je odrekal druženju s prijatelji, zamujal je rojstne dneve. »Naenkrat se zalotiš, da si si ustvaril sanjsko življenje, v katerem skoraj ne živiš,« razmišlja. »Ves čas sem vedel, da denar ne prinaša sreče. Vseeno pa pravijo, da je lažje jokati v ferrariju kot v fiču. A na koncu se življenje vrti okoli odnosov, ne okoli materialnih dobrin, sicer bi bili v Hollywoodu vsi srečni. Pa niso.« Danes dela le še na radiu, ki ga obožuje, kar se tudi vidi, ter nastopa v predstavah od januarja do maja, ves preostali čas in šolske počitnice pa je na razpolago svoji družini. »Marsikdo bo rekel, lahko njemu! Če imaš polno rit vsega, ti takega preskoka ni težko narediti. Imajo prav. Prej tega, logično, nisem mogel narediti.«

Bral sem in bral

»Danes razumem, da bi moral že takrat svoj čas organizirati tako, da bi mi vračal denar. Vendar ko sem začel brati o investiranju, me je presenetil odpor, ki sem ga čutil. Ne do delnic ali skladov, ampak do same ideje, da bi denar rasel brez mojih žuljev.« Leta 2017 je vložil v kriptovalute in vse izgubil, kar je samo še povečalo njegov odpor. »Bil sem jezen, počutil sem se bedaka, da sem se sploh pustil prepričati. Med covidom so prijatelji kupovali, jaz pa sem bil prepričan, da se tega ne bom šel več. Ko so šle vrednosti potem sicer dol, nato pa so močno poskočile, sem se počutil še večji bedak. Iz same jeze sem si nakupil ogromno knjig in več kot pol leta samo bral.

»Šele ko boš vse prebral in si ustvaril popolno sliko, boš lahko s čisto vestjo rekel, da tega ne boš več počel, sem si dejal.« A zgodil se je preobrat, tema ga je pritegnila, vedno bolj je razumel psihologijo prepričanj, ki nas silijo pri denarju reagirati na določen način. »Z nakupom stvari, ki jih včasih niti ne potrebujemo, si kupujemo otroške nasmehe, status – kako te bodo doživljali drugi in kaj boš ti ob tem občutil … Začel sem slediti pisateljem, poslušati podkaste, hoditi na Marjina predavanja.«

Izobraževanje o denarju v osnovne šole

 »Vedno sem bil prepričan, da 50 ali sto evrov, ki jih vložiš na mesec, dolgoročno ničesar ne spremeni. Vendar ni res! Če začneš dajati na stran pri dvajsetih, pri petinšestdesetih, ko boš upokojen, s stroški ne boš imel težav. Za cigarete in kavice imamo vedno denar, za teh 50 ali sto evrov na mesec pa smo prepričani, da jih nimamo. Morda je največja ovira trenutek, ko prenehamo verjeti, da lahko majhne odločitve skozi leta ustvarijo veliko spremembo. Nihče ne ozdravi od enega teka ali se nauči jezika v enem dnevu. Pri denarju pa pričakujemo čudež. Danes mislim, da investiranje ni odločitev o denarju, temveč odločitev o potrpežljivosti. Prepričan sem, da bi se morali že v osnovni šoli učiti o investiranju, razumeti davke, obresti in delnice.« Denis najbolj ceni strokovnjake, ki ne pametujejo, temveč te naučijo, da se odločaš sam.

Sašo Švigelj

Nastavili so mu ogledalo

Gora prebrane literature mu je pomagala razumeti tudi dobrodelne zgodbe z njegovih začetkov na Radiu 1. Sprva se je jezil in ni mogel razumeti, kako so lahko ljudje zbrani denar potrošili za sanje, namesto za tisto, kar so nujno potrebovali. Danes ve, da so mu nastavili ogledalo. »Ko sem pri osemnajstih dobil svojo prvo plačo, sem se sam sebi zdel uspešen, saj sem lahko vzel kredit za dober avto! Ob kreditu sem se počutil sposobnega, na pamet mi ni prišlo, da sem se pravzaprav ujel. Zato sem po treh mesecih vzel še kredit za motor! (smeh) Navzven sem se počutil uspešnega, na računu sem imel pa minus! Takrat sem pri denarju delal narobe vse, kar sem lahko!« se nasmehne. Ampak takrat je znal edino tako, danes bi seveda vse naredil drugače. »Nekdanjemu Denisu bi dejal, naj ga ne bo strah, če izgubi denar. Delo se vedno najde. Pozabi na strah, zaupaj si in pojdi naprej, bi mu rekel!«

Najpomembnejša šola Anite Ogulin

Pogosto pravi, da se je njegova najpomembnejša finančna šola začela pod vplivom Anite Ogulin. »Učila nas je spoštovati denar. Razumela je, da ni najtežje zbrati denarja, temveč se odločiti, kako z njim ravnati pošteno in odgovorno. Denar ne reši težav, ampak moramo težave z denarjem reševati mi.« Odtlej družine ne dobijo denarja, da bi rešile svoje težave, ampak jim fundacija plača račune za tisto, kar potrebujejo. »Kruto je, če sta oba starša zaposlena, imata šoloobvezne otroke, pa ne moreta pokrpati enega konca z drugim. Sram te je, najprej moraš sam sebi priznati, da potrebuješ pomoč. Ampak ljudje pogosto potrebujejo samo malo, da pridejo na zeleno vejo, da sami odskočijo naprej. Rekla je, da ljudje prosijo za možnost, da si življenje spet postavijo na noge, ne za denar. Ona je vse to zelo dobro razumela!«

Želim si, da bi ljudje z denarjem pametneje ravnali

Denis Avdič in Marja Milič 19. oktobra v dvorani Tivoli organizirata dogodek Psihologija denarja z Morganom Houslom. Denis se je zanj odločil, ker si želi, da bi ljudje z denarjem znali ravnati pametneje. Da ne bi vse življenje samo delali za denar, ampak da bi se počasi naučili, kako lahko tudi denar začne delati zanje. Še posebej bo vesel mladih, tudi tistih, ki šele stopajo na prag odraslosti. Prav takrat namreč začnejo prihajati prve plače, krediti, kartice, investicije in vse tiste odločitve, za katere si marsikdo želi, da bi jih znal bolje sprejeti že deset let nazaj. Vsi drugi pa bomo izvedeli veliko o tem,  zakaj imamo včasih občutek, da delamo veliko, denar pa temu nekako ne sledi.

Knjige, ki so Denisu pomagale spremeniti prepričanje o denarju:

 Social Intelligence – Daniel Goleman

Emotional Intelligence – Daniel Goleman

Think and Grow Rich – Napoleon Hill

Am I Being Too Subtle? – Sam Zell

Klavir na obali – Jim Dornan

Zmagovalni način razmišljanja za prihodnost – Brad DeHaven

Kako deluje um – Steven Pinker

Korak naprej – Jim Dornan (ali Sheryl Sandberg)

Brez tveganja ni uspeha – Dr. Ben Carson

Milijonar v eni minuti – Mark Victor Hansen in Robert G. Allen

Magija velikopoteznega mišljenja – David J. Schwartz

Modri investitor – Benjamin Graham

Zakon privlačnosti – Esther in Jerry Hicks

Skrivnost uspeha – William Walker Atkinson

Bogati očka, revni očka – Robert T. Kiyosaki

revija Jana