revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kaj pa če v homoseksualnih »pošastih«, ki jih še vedno potiskamo na rob družbe, dežurni inkvizitorji v resnici ne črtijo njihove domnevne izrojenosti, temveč pogum, da uresničujejo svoja hrepenenja? Kaj pa če nas cena, ki jo istospolno usmerjeni v Sloveniji plačujejo že stoletja, zavezuje, da se končno odrečemo temi, ki je pogoltnila bogve koliko nedolžnih življenj?

Pisal se je 29. maj Gospodovega leta 1749, ko je s podesta dvorane na gradu Hrastovec krvni sodnik Adam Mannhardt začel enega najizjemnejših,najbrutalnejših in najbolj tragičnih sodnih procesov v vsej slovenski zgodovini, za katerega pa dandanes (z izjemo zgodovinarja Saša Jeršeta, ki je leta 2014 objavil podrobnosti o njem) ne ve skorajda nihče. Pred sodnikom sta popolnoma strta stala Peter Vombek in Anton Gabrovec, preprosta, hudo revna in od življenja vsak po svoje zatolčena kmeta iz Viničke vasi, zaselka v Slovenskih Goricah. Na sodišču sta se znašla po tem, ko ju je eden od pivskih prijateljev ovadil pred deželnim sodiščem, da sta skupaj zagrešila enega najhujših zločinov po tedaj veljavni zakonodaji: crimen sodomitate oziroma homoseksualni seks.

Noben od obtoženih ni bil več mlad, Vombek je štel okoli šestdeset let, Gabrovec pa nekje petinpetdeset. Prvi je imel ženo, ki mu je rodila pet potomcev, drugi pa je poročil slepo vdovo, ki ga je slednjič zabrisala čez prag, ko je izvedela za nezakonske otroke, ki naj bi jih zaplodil po Vinčki vasi; odtlej se je brezciljno klatil naokoli brez vsakršne perspektive, zapit in podivjan. Prav pijača ga je povezala z Vombekom, ki je bil že dvajset let prej pravnomočno obsojen zaradi sodomije, ki jo je zganjal s svojim hlapcem Tomažem; tedaj jo je odnesel z letom in pol prisilnega dela ter plačilom 150 cekinov kazni. V drugo ni imel takšne sreče, beremo v članku zgodovinarja Jeršeta, izdanega pred dvanajstimi leti v zborniku z naslovom Grmade, parade in molk.

Zgodbe

Izpovedi o plenilcih v klubih: drog za posilstvo je več, kot si mislimo

»Bog naj se usmili njunih duš.« 

Njun odnos glede na Jeršetov zapis ni temeljil na ljubezni, temveč na surovi, malodane pobesneli bližini, v kateri sta propadla reveža iskala uteho in potrditev lastne živosti. Na sodišču sta brez zadržkov razgaljala podrobnosti svojega združevanja, iz katerega sta vsak zase pohlepno črpala tisto malo telesnega užitka, ki jima je še bil dostopen. Do konca zlomljeni Vombek je krivdo takoj priznal in rotil sodnika, naj ga čimprej usmrtijo; že med čakanjem na sojenje se je skušal obesiti v zaporu. Gabrovec si je želel še živeti, četudi je bilo vse njegovo življenje le mukotrpno garanje in počasno hiranje v bedi. Pred sodiščem je kričal, da ga je Vombek zapeljal v »nečistost«, ki je prej ni poznal, in mu pogubil dušo, zaradi česar da ga sovraži nad vse.

Shutterstock

Primer je bil jasen, sojenje pa zaključeno že po petih dneh. Sodnik Mannhardt ju je spoznal za kriva, v svojem poročilu, naslovljenem na samo presvetlo nadvojvodinjo, avstrijsko cesarico Marijo Terezijo, pa je pozval k milosti – sklicujoč se na vino, ki je grešnikoma omračilo uma, je predlagal izgon za tiste čase že močno priletnih obsojencev iz štajerske dežele in deset let prisilnega dela. Marija Terezija se s tem ni strinjala; z lastnoročno podpisanim ukazom, ki ga še danes hrani arhiv, je Petra Vombeka in Antona Gabrovca, izkoriščana, razčlovečena, nemočna tlačana iz Slovenskih goric, obsodila na smrt. Na morišču ob potoku Velka jima je rabelj odrobil glavo, nakar so trupli sežgali na grmadi, pepel pa raztrosili v veter. »Bog naj se usmili njunih duš,« je pisalo pod ukazom Marije Terezije.

Roza čarovniški procesi. V sodni praksi na območju Slovenije so iz 18. stoletja ohranjeni le trije zapisi sojenj zaradi sodomije, kot so tedaj imenovali (moško) homoseksualnost; dve sta torej potekali proti Petru Vombeku. To pa še zdaleč ne pomeni, da v tistih časih pri nas tovrstne spolne prakse niso bile del vsakdana tako na podeželju kot v mestu. Sam Vombek (ki, kot rečeno, ni imel nobene želje, da bi si rešil življenje, in zatorej tudi ne motiva, da bi lagal), je na sodniji tedaj trdil, da niso štajerski kmetiči prav nič izbirčni in da ima marsikateri mladenič istospolne izkušnje. Homoseksualnost je pač obstajala, odkar obstaja človek (najstarejše upodobitve spolnih odnosov med dvema moškima najdemo na jamskih slikarijah s Sicilije, ki so datirane v obdobje med 9.600 in 5.000 leti pred našim štetjem). Toda v Sloveniji so bili tovrstni odnosi najstrožja skrivnost, kadar pa je zanje izvedela okolica, jih v nasprotju z brezvestnim špicljem, ki je v pogubo poslal Vombeka in Gabrovca, iz usmiljenja do grešnikov menda raje niso prijavljali.

Dojemanje tako moške kot ženske homoseksualnosti kot najhujše oblike sprevrženosti je izhajalo iz katoliške doktrine; po Bibliji so bili prvotni sodomiti poživaljeni prebivalci nesrečnega mesta Sodoma, ki so se namenili kratko malo posiliti božja odposlanca, ki sta jim prinesla svarilo iz nebes, zaradi česar so slednjič končali pokopani pod plastmi vulkanskega pepela in žvepla. V Novi zavezi pa je apostol Pavel zapisal: »Ali ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udi?« Kot v knjigi o zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva z naslovom »Pfuj! To je gerdo!« piše zgodovinar Janez Polajnar, je po tej logiki veljalo, da kristjani, ki z nečistostjo oskrunijo Kristusove ude, darujejo svoja telesa samemu vragu. Že dobrih dva tisoč let zato katoliška morala pojmuje homoseksualnost kot posebej izrojeno obliko smrtnega greha pohote; na tem pojmovanju je tudi temeljila zakonodaja, ki je »sodomite« – pojmovanje je zajemalo tako seks z osebami istega spola kot z živalmi – po vsej srednjeveški Evropi obsojala na najkrutejšo smrt.

Odnosi

Prostovoljno pred poroto: kako naj staršem pove, da je gej

»Osvoboditi svet teh gnusob« – razen če gre za elito

Razsvetljenstvo je prineslo le počasne spremembe; avstrijsko cesarstvo je pod Jožefom II. kot prva evropska država odpravilo smrtno kazen za homoseksualce – to je bilo leta 1787, manj kot trideset let po kruti, predvsem pa v nebo vpijoče krivični smrti Petra Vombeka in Antona Gabrovca. Še vedno pa so bili ljudje, ki so imeli spolne odnose z osebami istega spola, žrtve najhujšega zaničevanja in sodnega pregona (na udaru so bili predvsem moški). Leta 1913 je neki gost ljubljanske gostilne Orehek policiji prijavil sumljivo vedenje dveh čeških mladcev, 29-letnega potepuha Antona Kittlerja in 20-letnega trgovskega vajenca Miloša Stejskala. Njun primer je v marsičem spominjal na zgodbo Vombeka in Gabrovca – tudi tokrat je starejši na svojem imenu že prenašal madež predhodne obsodbe zaradi nečistovanja (Kittler naj bi zlorabil nekega dečka), nakar naj bi s pijačo v greh zapeljal svojega ljubimca. Ljubljansko sodišče je Kittlerja obsodilo na 14 mesecev težke ječe, poostrene z enim dnevom brez hrane in enim dnevom trdega ležišča na mesec, Stejskal pa je bil kot domnevna žrtev oproščen.

V tistem času je v strokovnih in pravnih krogih že potekala živahna razprava glede dekriminalizacije homoseksualnosti, ki jo je sprožil napredek medicinske in psihološke znanosti. Kot je v članku o zgodovini homoseksualnosti v Sloveniji v tistem času zapisal zgodovinar Janez Cvirn leta 2004, je del nemško govorečega sveta zagovarjal tezo psihologa Magnusa Hirschfelda, da istospolna usmerjenost ni bolezen, temveč ena od manifestacij naravnega spolnega nagona, večji del javnosti pa je še vedno delil prepričanje sodnega izvedenca psihiatrične stroke Ernsta Bischoffa, ki se je leta 1912 javno zavzel, da bi »morali osvoboditi svet teh gnusob s kastracijo ali z internacijo v norišnici«.

Ob tem pa je ves Dunaj z nekakšno perverzno naslado poslušal pikantne podrobnosti čenč o istospolnih orgijah cesarjevega brata Ludwiga Viktorja, poljudno imenovanega Lutziwutzi, ki ga je osramočeni Franc Jožef zaradi »nemoralnega življenja« prisilno poslal v nemški Salzburg. Preostanek življenja je preživel v izgnanstvu v dvorcu Kleissheim – tam je divje veseljačil z mladimi častniki avstro-ogrske armade (v kateri je bila po Cvirnu menda »v visokih oficirskih krogih homoseksualnost nadpovprečno razširjena«).

Lezbijka, ki je zlomila srce Antonu Aškercu

Kaj pa ženske, ki so ljubile ženske? Tudi te so seveda v slovenskem prostoru obstajale že od nekdaj, vendar so njihovi zgodovinski sledovi bistveno bolj zabrisani; to je v dobršni meri izraz žalostnega dejstva, da je naša družba ženske vse do nedavnega obravnavala kot manj pomembne in zato manj vredne omembe od moških. Deloma pa je tudi posledica tega, da so lezbijštvo na splošno pojmovali za družbi manj nevarno od moške homoseksualnosti, istospolno usmerjene ženske pa je patriarhat lažje zlomil (na primer s prisilno poroko ali napotitvijo v samostan). Med prvimi znanimi slovenskimi lezbijkami je pesnica Ljudmila Poljanec. Antonu Aškercu, ki jo je v medsebojnem dopisovanju imenoval »čislana gospodična«, menda pa je zaradi svojih čustev do nje celo razmišljal o slovesu od duhovniškega poklica, je zlomila srce, ko mu je pokazala svoje lezbične pesmi. »Kako se morete zaljubiti v žensko, meni pa moški nikoli niso všeč!« ji je pisal Aškerc na začetku 20. stoletja. Znana lezbijka je bila tudi pisateljica Ljuba Prenner, ki v 30. letih prejšnjega stoletja že ni več skrivala svoje identitete.

Padec nesojenega ljubljanskega župana

Svojevrstni prelom v odnosu do homoseksualnosti na Slovenskem se je zgodil nekako desetletje prej, kmalu po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju Kraljevine SHS, z gonjo proti nesojenemu ljubljanskemu županu Antonu Pesku. Slednji, po rodu sicer iz okolice Ptuja, je že pravnomočno zmagal na volitvah, nakar so njegovi politični nasprotniki po dvoru v Beogradu razširili šepet, da ljubi moške. Zaradi »neke govorice s Ptuja, ki je mučna zadeva« in še kandidatovih »moraličnih defektov« notranji minister ni potrdil

Peskovega županskega mandata, osramočeni politik pa je na ptujskem sodišču zaradi klevet tožil nadučitelja Ivana Klemenčiča – in izgubil, potem ko je več (po Peskovih trditvah podkupljenih) prič potrdilo njegovo homoseksualnost. To je bil konec njegove politične kariere, primer Antona Peska pa še danes služi kot nazorno opozorilo vidnim slovenskim politikom in političarkam. Je pa njegova klavrna usoda spodbudila prizadevanja za dekriminalizacijo in tudi destigmatizacijo homoseksualnosti na Slovenskem. Po Peskovi aferi je anonimni avtor v reviji Njiva takole povzel tedaj napredna znanstvena stališča: »Od prirode smo vsi ljudje biseksualni, heteroseksualci ravno tako kot homoseksualci. Priroda nas je ustvarila biseksualno, monoseksualnost ni produkt prirode, ampak kulture.«

Zadnji udarec sodniškega kladivca

Kljub temu so homoseksualci še vedno veljali za nekakšne izrodke, na katere je slehernik pljunil, sistem pa jih še vedno ni mogel pustiti povsem pri miru. V socialistični Jugoslaviji je istospolna usmerjenost veljala za simptom buržoazne izprijenosti, s katero naj bi bogati meščani, duhovniki, dekadentni intelektualci in drugi lenuhi kvarili socialistično mladež; po večjih mestih v nekdanji skupni državi je tako še vedno prihajalo do posameznih sodnih procesov zaradi »moškega protinaravnega nečistovanja«, za katero je bila previdena kazen do dve leti zapora. Ženska homoseksualnost je bila v Jugoslaviji, s tem pa tudi v Sloveniji, dekriminalizirana leta 1951, moška pa šele leta 1977 – pa še to po seriji žolčnih polemik in javnih sporov.

Geji, lezbijke in pripadniki drugih spolnih manjšin so bili tako v Sloveniji stoletja žrtve sistematičnega preganjanja, to se je končalo šele pred petdesetimi leti. Mnoga življenja so bila uničena, nekatera (kot življenji štajerskih tlačanov z začetka članka) tudi zadušena na najkrutejše načine; obetavne kariere so bile nasilno prekinjene, bleščeča imena prekrita z žolčem in gnojem, sanje so bile prepovedane, užitki zatajeni, ljubezen neizživeta – za prislovičnega tujca ni bilo prostora pod svobodnim soncem. A tudi danes, po vsega nekaj desetletjih krhke, nepopolne svobode, so predsodki, ki so obglavili in sežgali Vombeka in Gabrovca, zaprli Kittlerja, osamili Poljančevo in strmoglavili Peska, še kako živi; še se kliče božji srd nad »sodomite«, še se sestaja inkvizicija, še se sliši pozive k »osvoboditvi sveta teh gnusob«.

Samo sovraštvo nad samo ljubezen

Med paradami ponosa v Ljubljani in v Mariboru iz množice še vedno letijo žaljivke in grožnje, nasilje je še vedno v zraku. Moški, ki se v javnosti držijo za roke z moškimi, ženske, ki na ulicah slovenskih mest poljubljajo ženske, so še vedno v nevarnosti. Na spletu še vedno vlada srednji vek, po družbenih omrežjih se prižigajo grmade, krvoločni anonimneži izrekajo najhujše sodbe nad ljudmi, kot je mladi slovenski atletski reprezentant Mitja Zubin. V Mariboru, le nekaj kilometrov zahodno od morišča, kjer sta končala Vombek in Gabrovec, le nekaj kilometrov severno od sodišča, kjer se je v zemljo pogreznil Anton Pesek, neznanci sprejajo sporočila sovraštva in polivajo pročelje knjigarne Mariborka z rdečo, barvo sramote.

Kaj žene te ljudi, od kod izvira njihova neustavljiva, iracionalna mržnja? Znameniti psihiater Carl Gustav Jung je dokazoval, da ima vsak pripadnik sodobne družbe svojo senčno plat, v katero skrije lastnosti in hrepenenja, ki se jih sramuje pred drugimi in tudi pred sabo; tako oblikuje psihološko senco, ki zasužnjena in zatajevana trpi in besni – kadar pride v stik z ljudmi, ki ta hrepenenja dejansko živijo, ne pa tajijo, se senčno trpljenje in jeza zaradi lastne omejenosti prelijeta v jezo in sovraštvo do teh ljudi. Drugače povedano – nemara se tisti, ki v Sloveniji najhuje grmijo zoper geje in lezbijke, jim kratijo temeljno svobodo in nasploh odrekajo človečnost, bojijo tega, kar je v njih samih in kar utegne v pravih okoliščinah izbruhniti na svetlo. Nemara pa senca najbolj nestrpnih homofobov ni črna, temveč mavrična.  

revija Jana