Adrijan Pregelj

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Deček iz zahodne Srbije je moral pri enajstih letih čez noč zamenjati dom, prijatelje, jezik in okolje ter se vedno znova prilagajati. Selitve med Koroško, Celjem in Ljubljano so ga naučile poslušati, opazovati in se zliti z okoljem, glasba pa mu je dala prostor, kjer je lahko ostal zvest sebi. Danes nastopa na največjih slovenskih odrih, a še vedno verjame, da je najpomembneje slediti tistemu, ob čemer ti zaigra srce.

Ko se dobiva v enem od lokalov v najožjem središču Ljubljane, v hipu navduši s svojo sproščenostjo, spontanostjo in nalezljivo dobro voljo. Med živahnim klepetom »zapoje« s štajerskim naglasom, čeprav je še nekaj let nazaj »tolkel« koroščino. Sergije Lugovski ni samo odličen pevec, ki se znajde, kamor ga postaviš, temveč ima tudi izjemen posluh za jezike. Oboževalcem Modrijanov, kjer prepeva že skoraj desetletje, se niti sanja ne, da je v Slovenijo prišel pri komaj enajstih letih in se moral čez noč znajti v novem okolju, kulturi ter jeziku.

pr

Iz Srbije, z ljubeznijo

»Odraščal sem v mestu Mali Zvornik v zahodni Srbiji na meji z Bosno. Starša, oba sta zdravnika, oče je žilni kirurg, mama pa mikrobiologinja, sta se leta 2004 odločila za selitev v Slovenijo. Vojna v nekdanji skupni državi je zelo ranila tiste kraje in močno zaznamovala ljudi, zato sta si z otrokoma zaželela novega začetka. S službo ni bilo težav, saj so zdravniki iskani in so jima ponudili službo v slovenjgraški bolnišnici. Selitev je bila zame velik šok. Zapustil sem prijatelje, sosede in sorodnike, s katerimi smo bili zelo povezani. Starša sta mi obljubljala, da bo selitev v Slovenijo selitev v Evropo, v veliko mesto, bogato kulturo. Pa smo prišli v Šmartno pri Slovenj Gradcu, sredi hmeljišča, do najbližje trgovine je bilo treba s kolesi,« se Sergije zdaj spominja v smehu. Starša sta mu najela inštruktorico slovenščine: med drugim sta vadila pravilno izgovorjavo besede jabolko.

Domači

Zakaj so Modrijani postali največja slovenska glasbena blagovna znamka

Kdor se veliko seli, se izgubi

»Ko sem prišel v Slovenijo, sem se najprej naučil koroškega narečja, šele nato slovenščine. V Slovenj Gradcu nihče ni govoril jabolko, temveč 'jabka', in tako je bila edina slovenska beseda, ki sem jo znal, neuporabna. Selitev me je močno zaznamovala. Otrok se vedno skuša prilagoditi in spremeniti, da ga vrstniki čim prej sprejmejo, saj je težko biti brez prijateljev. Otrok, ki se veliko seli, izgubi sebe,« pravi. Ravno se je privadil in našel prijatelje, ko je sledila nova selitev – starša sta po treh letih dobila službo v Celju. Sledilo je novo prilagajanje. Ko je prišel v Celje, je tolkel koroščino, sošolci v srednji šoli pa so zaradi njegovega imena in priimka najprej mislili, da je Rus, in se jim ni niti sanjalo, da je Srb z ruskimi in bošnjaškimi koreninami.

Osebni arhiv

Srednjo šolo je prepel

»V novi šoli sem si nadel novo masko in začel igrati novo vlogo. Nisem vedel, kako naj se obnašam, zavedal sem se, da sem prišel v malo bolj urbano sredino, pa sem za v šolo oblekel 'urbano': bele hlače, bele allstarke in črno srajco z belimi vrtnicami. Bil sem videti kot klovn in gej/latino pevec hkrati. Hotel sem se dokazati, sošolci pa so bili čisto običajni rokerji v majicah Nirvane in Pink Floydov. Hitro sem se lahko sprostil in bil takšen, kot sem, brez maske. Srednješolska leta na 'Kajuhu' so bila zelo lepa. Profesorji so mi gledali skozi prste, ker sem pel. Že v osnovni šoli sem se pridružil zboru, nadaljeval sem tudi v srednji. Vtaknili so me navsako prireditev, če je kakšna profesorica potrebovala pevca na dogodku, sem bil takoj zraven. Poklicali so me, ko se je možila profesoričina hčerka, pa na frankofonske in druge dneve. Srednjo šolo sem dobesedno prepel, mimogrede pa sem se naučil celjskega narečja,« se v smehu spominja Sergije, ki ga je po maturi čakala še ena selitev – v Ljubljano na študij arhitekture.

»Takrat nisem imel več energije za prilagajanje niti se nisem trudil. Nisem sodil v subkulturo sošolcev na fakulteti, vsak konec tedna sem komaj čakal, da grem v Celje, kjer sem imel prijatelje,« iskreno prizna. Pa da se je slišal s sestro, ki je šla po očetovih stopinjah in je zdaj priznana žilna kirurginja v bolnišnici v Københavnu na Danskem, kamor se je preselila pred leti in si z izvoljencem Francozom ustvarila družino.

Promo

Kameleon z dobro razvito prepono

»Sem zelo ustvarjalen človek, na fakulteti sem oboževal kreativne predmete, statika, matematika in podobni pa so me spravljali v obup; pred njim sem se reševal z glasbo, ki mi je blizu že od malega. Mami je namreč veliko (in lepo) pela, oče tudi, vendar sem od očeta dobil stas, od mame pa glas. Doma smo veliko peli, mene pa je hitro poneslo v sanjarjenje, da bom na odru pel kot Toše Proseski, Zdravko Čolić ali Željko Joksimović. Zato so bili zbori logična pot, čeprav sprva nisem hotel peti; petje se mi ni zdelo dovolj moško. Ko pa me je slišala 'tršica' za glasbo v Slovenj Gradcu, me je takoj pohopsala v zbor. Nazadnje celo v zbor Vres; v njem sem bil daleč najmlajši, moji vzorniki so imeli krepko čez petdeset let in so s srcem peli slovenske ljudske pesmi,« se spominja Sergije, ki je kot pevec zelo prilagodljiv, pravi kameleon.

Prav zbor Vres je bila pot do Modrijanov. A do tja je moralo preteči še veliko vode, saj je poskušal razne smeri. »Dobro znam oponašati zvoke, naglase, imitirati ljudi, kljub temu da sem obiskoval le nižjo glasbeno šolo, smer saksofon. To mi je verjetno omogočilo, da sem dobro razvil prepono. Ko sem začel peti, mi je hitro dobro šlo,« se muza. Ko je daljnega leta 2018 obesil študij na klin, se je znašel v (osebni) krizi in razmišljal, kako naprej.

Mediaspeed

Z Zdravkom Čolićem do Modrijanov

»Želel sem se zaposliti. Ravno sem pisal prošnje za službo – bil sem pripravljen delati tudi v restavraciji s hitro hrano, v telefonski prodaji, v proizvodnji, da bi le napraskal za najemnino, je prišlo povabilo Blaža Švaba. Na uho mi je prišlo, da je zbolel – čez noč je ostal brez glasu. Bil sem ravno sredi igranja računalniških igric, pa sem mu odgovoril z zamudo. Dobila sva se v slaščičarni in se hitro dogovorila za poskusno sodelovanje. Še preden sem naštudiral dogovorjene pesmi, me je že povabil na vajo. Bilo je premalo časa, a sem vseeno šel. Razen pesmi Ti ti rožica, ki mi je šla pošteno na živce, nisem poznal nobene njihove pesmi. Poskusili smo s Slakovo in tudi nisem imel pojma …

Nato me je Franjo vprašal, katero sploh znam, pa sem rekel Ti si mi u krvi Zdravka Čolića. Spremljal me je na klavirju, ko sem jo zapel. In bil sprejet. Potem se je začelo zares trdo delo. Naučiti sem se moral petsto (!) novih pesmi, ki so mi sprva vse zvenele enako. A sem splaval. Niti približno nisem vedel, kako zahtevno je delovanje v družinskem podjetju Švab, ki se ponaša že s skoraj 30-letno tradicijo. S fanti smo se dobro ujeli, pa si včasih tudi skočili v lase. Smo družina, in kot pravi srbski pregovor, 'čiča miča, gotova priča', obsojeni drug na drugega, da ustvarjamo, si pomagamo in se brusimo. Delo v skupini je fino tudi zato, ker si ves čas na trdnih tleh. Ljudje v skupini ti nastavljajo ogledalo, zato je za ego zelo malo prostora. Ker se zelo dobro poznamo, vemo, kdo v določenih trenutkih potrebuje več prostora,« pravi Sergije in dodaja, da imajo res poln urnik: na leto 140 koncertov, delavni so petki, sobote in nedelje, prosti so za božič, veliko noč in en vikend poleti.

Oder ti nastavi ogledalo

»Imamo  ne dnevni, temveč tedenski bioritem. Če nam kdaj kaj odpade zaradi vremena, tisti večer ne morem iti normalno spat, saj moje telo pričakuje špil, tako je navajeno. Težko je tudi biti na očeh javnosti. Dobesedno in metaforično. Stati na odru vsak vikend, kjer te dolge ure gleda več tisoč ljudi. Dolgo sem potreboval, da sem se malo sprostil. Še zdaj se trudim, saj je nenaravno, da te na odru ali spletu gleda toliko ljudi. Moraš biti precej samozavesten, da to zdržiš. Oder je zelo realen pokazatelj tvoje psihe. Če se slabo počutiš in greš nanj, se bo to potenciralo. In obratno,« je iskren glasbenik, ki ga z Modrijani čez en mesec čaka izjemen projekt – dvakrat razprodana Noč Modrijanov v dvorani Stožice. Nastopil pa je tudi v štirih razprodanih muzikalih Evita v Križankah.

Največji odri in fenomen veselic

»Letošnje leto je zame monumentalno. Nastopil sem na vseh največjih odrih: v Križankah, na Kongresnem trgu, v dvorani Tabor, v Cankarjevem domu, čakajo me še Stožice. Večinoma z Modrijani. Stati na odru z njimi je velika odgovornost. Čutim pa tudi malo strahu in tesnobe. Telo mi sporoča odgovornost pred velikim projektom, da sem pripravljen, ne samo pevsko, temveč tudi, ali sem si prav zapel gumbe, zlikal srajco … Veliko stvari ti roji po glavi pet minut, preden stopiš na oder. Vse to je povezano s samozavestjo. Samozavestnejši ko si, lažje je. Ni dobro biti preveč samokritičen, a sem velik perfekcionist. Po vsakem nastopu brskam po sebi, kaj bi lahko bilo (še) bolje. In sem jezen sam nase, kadar naredim kakšno napako, ki se mi zdi velika. Obenem pa zavestno skušam malo več uživati in slediti sreči, kadar sem na odru. Kajti kadar sem res srečen, dam od sebe najboljše,« trdi Sergije in dodaja, da mora imeti za nastope tudi veliko fizične kondicije. Največ namreč nastopajo na veselicah.

»Veselice so pravi fenomen. Neverjetno je, koliko mladih hodi nanje. Obenem občudujem gasilce, kako jih spravijo skupaj. In kako povezana je lokalna skupnost v Sloveniji. Morda nam manjka nacionalne povezanosti, lokalna pa je močnejša kot kjerkoli po svetu. Kadar ljudje stopijo skupaj, so res neverjetni. Na veselicah temelji slovenska glasbena industrija! Nastopi na njih so tudi zahtevni, saj je treba na odru zdržati tudi po šest ur. Vendar delamo za ljudi, naše poslanstvo jih je osrečevati, jim pomagati, da pozabijo na vsakdanje skrbi, obenem pa ohranjati slovensko kulturo,« razlaga Sergije, navdušen nad odzivom občinstva.

Radi mu odpirajo vrata in ga vabijo medse. Vabilom se odzove, saj je zelo radoveden in ustvarjalen. Zanima ga veliko stvari in se trudi početi tiste, ki ga zanimajo. »Obožujem pripovedovanje in pisanje zgodb – predvsem fantazijskih, želel bi si izdati tudi svojo igrico. Kadar počnem stvari, ob katerih mi zaigra srce, občutim metuljčke in se trudim slediti temu. Sem v nenehnem spreminjanju. Tako me ne bo presenetilo, če čez pet let ne bom več glasbenik. Ljudje se pač spreminjajo. Vendar pa čutim, da mi je Slovenija dala veliko, zdaj je čas, da ji začnem vračati,« modro sklene.

O noči Modrijanov: »Vsako sredo imamo šest ur vaj za Noč Modrijanov. To je izjemen projekt, ki vključuje več kot tisoč ljudi. Naredili bomo nekaj izjemnega, spektakel, kakršnega še ni bilo.«

O Blažu, človeku tisočerih talentov: »Organizirati spektakel v Stožicah je izjemno zahtevna naloga. Ne predstavljam si, da bi kdo razen Blaža bil kos temu. Je neverjeten organizator, kreativni vodja, producent, glasbenik, scenograf in še marsikaj. Počne nemogoče stvari. Njegovo funkcijo bi v tujini opravljalo vsaj petnajst ljudi. Ima neverjetno moč organizacije in kontrole, vse v glavi za tisoč ljudi.«

revija Jana