Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zelo hitro po selitvi v Slovenijo, kamor jo je pred skoraj tremi desetletji pripeljala ljubezen do moža Guštija, je začela delati kot promotorka glasbenih izdajateljev v raznih založbah. Čeprav je čarobna lepotica, ki si jo zlahka predstavljamo v soju žarometov, je bila večinoma v ozadju. Zdaj je spoznala, da ji vloga podpornice še najbolj ustreza. Chantal je ponosna na družino, v kateri je prepoznaven tudi najstarejši od treh otrok, Kris, kitarist skupine Joker Out. Je spontana, srčna, zabavna in – kar je precej redko – tudi na našem fotografiranju brez ličil. Zadovoljna je s sabo takšna, kot je. S sivimi lasmi in kvačko v rokah.

Med pogovorom na vrtu ljubljanskega lokala nam je zaupala veliko zanimivih misli, med klepetom pa pozdravila psa, ki je očitno začutil njeno pozitivno energijo, pomahala dojenčku … Očitno je res, kot pravi, da je zanjo najpomembnejša dobrobit vseh okoli nje.

Estrada

Vili Resnik: Kot otrok revnih staršev se je moral vedno dokazovati

V zadnjem času si je kar nekaj znanih osebnosti nehalo barvati lase. Zakaj ste se vi odločili, da boste sivi?

Moji lasje so sivi, ker sem v zrelih letih, pa tudi zaradi genetike. V moji družini so tudi strici in drugi sorodniki hitro osiveli. Bistvo pa je, da mi las ni več treba barvati vsakih nekaj dni. Narastek se pri meni namreč zelo hitro opazi. Razlika med belimi lasmi in temno rjavo ali črno barvo, ki sem jo imela prej, je velika. Ko prideš od frizerja, se počutiš odlično. Že nekaj dni pozneje, ko si lase enkrat ali dvakrat umiješ, pa se že naznanja narastek. Mi pa največ pomeni, da mi ni treba gledati v ogledalo z občutkom, da je z mano nekaj narobe. Prej si nehote očitaš nepravilnosti, ker se vidi narastek ali pa odtenek ni tak, kot bi moral biti. Zdaj pa se pogledam v ogledalo in si rečem: V redu je, super smo. In to je odličen občutek! (nasmešek)

Mateja J. Potočnik

Vaš mož je rock zvezdnik. Se kaj obremenjujete z mislijo, da bi vas lahko zamenjal za mlajšo oboževalko?

Kje pa! (smeh) To me nikoli ni skrbelo in dvomim, da me kdaj bo. Najin odnos ne temelji na zunanjosti ali zahtevi, da morava biti vedno na pogled mlada in brezhibna. Skupaj sva prehodila dolgo pot in se spoznala skozi vsa življenjska obdobja. Kot me ni skrbelo nekoč, me ne skrbi niti danes. Seveda pa v življenju nič ni stoodstotno zajamčeno, zato niti za partnerja ne moreš z gotovostjo trditi, da bo za vedno s tabo. Vendar dvomim, da bi bil lahko razlog za menjavo partnerice v tem, da sem starejša ali da je moj videz drugačen. To ne bi bil odločilni dejavnik. Ne bom trdila, da se kaj takega nikoli ne more zgoditi, saj nas življenje lahko preseneti. Toda misel, da bi me nekdo imel manj rad le zato, ker sem osivela ali se postarala, se mi zdi brezpredmetna.

Opazila sem, da se prav ženske, ki veljajo za izjemno lepe, pogosto najhitreje odločijo za popravke videza.

Res je, vprašaš se, zakaj to sploh potrebujejo.

Morda zato, ker je bila velika lepota nekaj, kar jih je opredeljevalo, kar so drugi najprej komentirali. Tudi vi ste izjemno privlačna ženska. Kako to, da niste bolj obremenjeni z videzom?

Mislim, da lepota ni nekaj, kar je mogoče kupiti. Niti ni objektivno določena s popolnimi obrvmi, da nimaš povešenih vek ali napeto kožo. To zame ni lepota. To je le neka slika. Seveda si vsi želimo biti videti vitalni in polni življenja. Kadar si neprespan, si kdaj zaželiš, da bi lahko kaj na hitro popravil, pa kadar vidiš v ogledalu podočnjake, več gubic … Ampak to so trenutni popravki, in če se nenehno ukvarjaš s popravki in uporabljaš vse te pripomočke za polepšanje, si s tem pred ogledalom nezavedno ponavljaš, da takšen, kot si, nisi dovolj dober. Jaz pa verjamem, da sem dobra natanko takšna, kot sem.

Ste torej energijo raje vlagali v notranjost kot zgolj v zunanji videz?

Verjetno res. Poleg tega je nenehno vzdrževanje zunanjega videza – od rednih obiskov frizerja, botoksa, nege trepalnic do manikure in pedikure – izjemen finančni zalogaj. Sama nikoli nisem imela na voljo toliko sredstev, da bi jih lahko brezbrižno trošila za te stvari. Raje kot sama s sabo se ukvarjam s skupno dobrobitjo: da se imamo vsi dobro, da smo srečni in lepo živimo. In zdi se mi, da skozi to, da sem del večje celote, ki dobro deluje, saj se imamo radi in si medsebojno dajemo pozitivno energijo ter potrditve, dobim svojo moč in energijo. Ne bom rekla, da sem toliko delala na sebi, sem pa z leti spoznala neke stvari.

Če se vrnem k lasem, moram priznati, da se mi je dolgo zdelo, da moram biti črnolasa, saj sem vendar črni tulipan! (Gušti je v času, ko je bil v skupini Big Foot Mama, napisal to pesem prav o Chantal, op. a.) S to skladbo sem dobila nekakšno štampiljko in sem verjela, da moram biti črna. Ampak v resnici že 20 let nisem bila črna. Ko se je rodil Kris, sem čez noč osivela in se okoli 26. ali 27. leta začela barvati. Res zgodaj. Ko sem to opustila, je prišel občutek svobode.

Vaše objave na Instagramu so drugačne od tipičnih vsebin, saj delujete naravno, brez filtrov.

Pravim jim petminutne objave, saj se z njimi ne ukvarjam ves dan. Zjutraj se zbudim, ugotovim, kaj se dogaja, posnamem kratek utrinek in to je vse. Zdi se mi pomembno, da se tako moški kot ženske vrnemo k bistvu. Moja filozofija je, da smo vsi fantastični točno takšni, kot smo. Ni nam treba nenehno nečesa dokazovati. Dovolj je, da preprosto smo. Če nekoga veseli ličenje in v tem najde ustvarjalnost, je to čudovito. Zame pa to ni. Pomembno je, da v resničnem življenju ostajamo zvesti sebi, brez nepotrebnih filtrov.

Mateja J. Potočnik

Omenili ste, da ste bili v življenju večinoma v podporni vlogi. Ste kdaj občutili frustracijo, ker ste bili manj opazni ob prepoznavnih možu in sinu?

Sem, seveda. A to sem v zadnjih letih predelala. Sprva sem mislila, da ta frustracija izvira iz moje lastne želje po večji vidnosti ali občudovanju. Ko sem odvrgla družbena pričakovanja, pa sem spoznala, da je šlo za vsiljeno idejo okolice – prepričanje, da moramo biti vsi nenehno v prvem planu, imeti bleščečo kariero ali biti vplivneži. Ugotovila sem, da tega v resnici ne potrebujem. Moja moč je, da znam navijati za druge in jih podpirati pri njihovem razvoju. Ko sem delala v mednarodni šoli, kjer je bilo pravo korporativno okolje, kjer so vsi tekmovali za prestiž, sem spoznala, da me to ne osrečuje. Veliko bolj me je izpolnjevalo delo z ustvarjalnimi študenti, ki sem jim lahko pomagala razvijati njihove potenciale.

Danes ljudi pogosto presojamo po uspehu in premoženju, čeprav bi moralo biti glavno merilo zadovoljstvo z lastnim življenjem, kajne?

S tem se popolnoma strinjam. Srečujem veliko ljudi, ki so na zunaj izjemno uspešni, a v sebi nenehno občutijo pomanjkanje. Vedno jim nekaj manjka. Vedno je kaj narobe. Ampak ni treba samo iskati, kaj bi še radi, pomembno je tudi zavedanje, kaj vse že imamo. To, da naj bi bili kateri več vredni od drugih, se mi pa sploh ne zdi prav. Verjamem, da smo vsi enakovredni in enako pomembni in bi morali tako lepo, mirno in varno živeti v neki skupnosti. Vsak posameznik v družbi prispeva svoj del. Nekateri, kot je Nika Kovač, ki jo omenjam, ker je ravno prišla mimo najine mize, vodijo velike in vidne akcije, kar ima velik učinek. Toda pomembno vlogo ima tudi človek, ki vsak dan poskrbi, na primer, za odvoz smeti. Si predstavljate, kakšen kaos, kakšen smrad bi bil brez njega? Ceniti moramo prispevek vsakega posameznika.

Bi bilo vaše življenje lažje, če bi ostali na Nizozemskem?

Zagotovo ne. Zdi se mi, da je nizozemska družba v primerjavi s slovensko – zlasti v urbanih središčih – še bolj naravnana na tekmovalnost, standardizacijo in nenehen boj za uspeh.

Da Kris govori nizozemsko, smo že izvedeli …

Vsi trije otroci govorijo nizozemščino.

Torej na Nizozemsko pogosto potujete. Vaš oče pa prihaja iz Indonezije. Ste tudi tam pogosto?

Sploh ne, tam nisem bila še nikoli. Ampak čutim tudi te korenine, saj so del mene. Pri vseh otrocih opažam neke značilnosti. In tudi pri svojih starših oziroma pri očetu ter babici, ki ima že 95 let. Seveda smo zelo povezani kot družina.

Kris je zelo izpostavljen. Kakšna je družinska dinamika, ali morda zdaj dajete več pozornosti drugima dvema otrokoma?

Ne, saj ni treba. Vse pohvale Krisu, saj nikoli ni izkoriščal te priljubljenosti. Sicer pa se vedno šalim, da smo kot klan: ko dobiš enega, dobiš vse. (smeh) Znotraj našega klana ima vsak svoje mesto, tako Kris, kot Maks, ali Maja, ali Miha in jaz. Tu gre spet za idejo, da nihče ni boljši ali slabši od drugega. Mi smo si enaki. In ne glede na to, kaj delaš ali dosežeš v življenju, vsi mi tukaj navijamo zate. Vsak od otrok ima svoje kvalitete in stvari, ki mu gredo zelo dobro. Vsak blesti na svoj način.

In v čem blestita Maks in Maja?

Maks blesti na faksu ...

Chantal, zdaj so vam pa kar oči zasijale – očitno ste res ponosna mama!

Ja, seveda sem zelo ponosna mama, zelo! (nasmešek) Torej, Maks blesti pri študiju inženirstva materialov. To je težek študij, ampak Maks je vztrajen. Če ne naredi vseh izpitov v prvem roku, vem, da bo pozneje zgrabil in opravil obveznosti. Poleg študija dela v hotelu v vzdrževalni ekipi in je res prijeten človek. Zdaj ima tudi punco in tudi njena mama je čisto očarana nad njim, tako da to ni samo moje mnenje!

Maja pa je odličnjakinja, igra kitaro in je res ustvarjalna. Prejle me je poklicala v službo in prosila za rožnato blago, da si sešije majice. Rekla sem ji, da lahko razreže staro rožnato rjuho, potem pa pridem domov in ugotovim, da ni vzela samo starih rjuh, ampak še drugo posteljnino, tako da sem jo okregala. (smeh)

Sicer pa z Majo tudi pleteta, kajne?

Včasih sediva skupaj in kvačkava. Jaz kvačkam, ona barva, riše, igra kitaro ... Pa še nekaj mi je všeč pri njej in fantih – vsi so samozadostni. Niso takšni, da bi ves čas iskali potrditev od zunaj. Njih samo zanima, kaj bomo počeli tisti dan, saj so radi aktivni.

Pri vas se imate pa očitno res dobro!

Ja, res je. To je že malo kičasto, kajne? Ampak ja, tako je. (nasmešek)

Razkrijte nam potem, kdo bi vam, če ne bi že bili sivi od Krisovega rojstva, naredil največ sivih las? So imeli otroci tudi fazo, ko so počeli neumnosti?

Vsi so imeli svoje faze oziroma imela sta jih fanta, Maja pa (še) ne. Maks se bori z ADHD. Imel je odločbo, in to je poseben izziv, ker naš svet in vsi sistemi, predvsem šolski, niso najbolj prilagojeni otrokom, ki kdaj potrebujejo malo več prostora. Ampak Maks ne dovoli, da ga to omejuje ali da bi imel občutek, da je zaradi tega drugačen. Seveda so izzivi, ker nič ni vedno gladko. Pridejo obdobja, ko ni denarja ali imaš neke želje, ko se nič ne izide, vendar smo skupaj in vedno skupaj poskušamo najti najboljšo pot. Dokler držimo skupaj, smo neuničljivi!

Raje na Guštija kot Joker Out

Seveda hodi Chantal rada tako na koncerte svojega moža kot na koncerte skupine Joker Out, kjer igra njen sin. Na čigav koncert bi šla, če bi oboji nastopali isti večer? Na Guštijevega, izstreli kot iz topa. Še vedno je njegova velika oboževalka.

Zgodba za roman

Chantal in Gušti sta se spoznala že v najstniških letih na morju. Njuna ljubezen je bila tako močna, da jo je Gušti potem povabil na snemanje spota za pesem, ki ji je posvečena, Črni tulipan. In ostala sta skupaj do danes … Zgodbo dobro poznajo tudi njuni otroci; ali so videli tudi videospot, pa Chantal ne ve.

revija Jana