Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Danes skoraj 85-letna gospa prav nič ne objokuje preteklih slavnih časov. Že dolgo je upokojena in se posveča novi strasti – slikanju. Človek ji nikoli ne bi prisodil toliko let. Ob komplimentu se zasmeje ter pogleda in nežno poboža svojega moža Žana Prešerna: »On me drži pokonci. Že več kot petdeset let!« Kakšna ljubezenska izjava!

Ko sem jo poklicala, sem zaslišala globok in močan »prosim«. Kar zdrznila sem se se, njen glas kar nekako ni sodil k njenim letom – v moji glavi, da ne bo pomote. Ko sem povedala, da bi želeli k njej domov na obisk, me je prav na kratko odpravila: »Ne, to pa ne, pri meni doma novinarji nimajo kaj iskati. Lahko se dobimo v gostilni  Pri Avguštinu v Radovljici, kjer imava z možem stalno razstavo. Pa hitro povejte, ker bom ravnokar na vrsti pri frizerju. Sicer pa, pokličite me popoldne, ker moram o tem govoriti z možem.« Bila je tako odločna, da sem ostala brez besed.

Popoldanski pogovor je bil še bolj »napet«.

Narodnozabavna

Kako se je rodila slavna Golica?

»Zakaj ste izbrali ravno mene, saj ste novinarji o meni napisali že vse, nič novega vam nimam povedati.« Nekaj sem začela mencati o njenem slikanju, ki se ga je lotila v zlatih letih, pa me je odpravila: »Oh, dajte no, to ni nič posebnega. Prostor, ki ste ga namenili meni, rade volje odstopim kakšni pevki, ki je šele začela svojo kariero.« Nisem se dala odpraviti. »Naj bo, pa pridite, če že morate. Z Žanom morava tako ali tako oštevilčiti najine slike v gostilni Pri Avguštinu.«

Robert Balen

Kam je skrila leta? 

S fotografom sva Ivanko Kraševec Prešern in njenega moža Ivana Žana Prešerna res našla pri oštevilčevanju njunih slik. Ker sem z Ivanko prej že govorila po telefonu, nisem imela predstave, kako naj bi bila videti. V spominu sem jo imela kot mlado, čedno pevko. Pred menoj pa je stala ženska, ja, kar naravnost povem, že precej v letih. Ampak, zaboga, kam jih je skrila!? Urejena, nevsiljivo naličena, predvsem pa energična gospa (pa rada govori, mi je šepnil njen mož Žan). Kar malce zmedla me je s svojo pojavo. Res je nekaj posebnega, čeprav mi je v pogovoru vseskozi zatrjevala nasprotno. Očitno je skromnost prinesla že s seboj na svet.

Že pri rojstvu posebnost

Ivanka Kraševec Prešern je polnokrvna Belokranjka. Ki se je rodila v Nemčiji, v Münchnu! Njen pravi rojstni datum je 22. oktober 1941, a ker je nemški uradnik ob vpisu zamudil uradne ure, je v njenih dokumentih ostal zapisan 23. oktober. Ivankin oče je zaradi revščine z družino odšel v Nemčijo, misleč, da bodo tam našli boljši kruh. To so bili turbulentni časi, senca fašizma je že krepko stegovala svoje lovke po Evropi. »V Belo krajino smo se vrnili tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Stara mama je očeta priganjala, češ, vrnite se domov, vojna bo!«

Ivanka si je v brado zamrmrala, ja, vrnili smo se, da smo lahko potem gledali, kako so nam požgali hišo … O težkih časih ne razpreda prav veliko. Očitno je njen karakter naravnan na bolj sončne zadeve. V »senci« se ne počuti dobro. So pa vse težke stvari očitno pustile posledice v njeni duši – dragocene izkušnje, predvsem pa hvaležnost za vse lepo, kar se ji je zgodilo v življenju.

Domači

Zakaj so Modrijani postali največja slovenska glasbena blagovna znamka

Robert Balen

Šivilja bo. Ne, pevka! 

Pri Kraševčevih so imeli štiri otroke. Ivanka je bila druga po vrsti. Bila je suh in droben deklič, precej bolehna, v šoli ji ni šlo najbolje. »Imela sem disleksijo, v tistih časih o tem niso vedeli popolnoma nič. Imela sem hude težave z branjem in pisanjem, vsi so mislili, no, da sem 'zabita'. Tako se je pač tistikrat reklo otrokom z disleksijo,« je smeje pripovedovala. »Ker nismo bili premožni, sta starša rekla, da gresta lahko dva od nas štirih otrok študirat, dva pa se bova izučila poklica.« Ivanki so določili, da bo šivilja. No, tega poklica se je res izučila. »O, kako prav mi je prišel pri šivanju narodnih noš, ki smo jih potrebovali za nastope pri Maroltu!« je pripomnila. Ampak ona je bila po srcu in glasu pevka!

Usodni Pokaži kaj znaš

Petnajstletna Ivanka je prepevala, kadarkoli je za to dobila priložnost. V tistih časih je bila izjemno popularna radijska oddaja Pokaži kaj znaš, ki je iskala različne talente. Leta 1957 so snemali radijsko oddajo tudi v Metliki. Ivanka je skupaj s prijateljico odšla tja kot gledalka. Tam je bil na srečo tudi glasbeni učitelj iz njene šole. Ivanko je opazil med publiko in rekel ekipi, da je v občinstvu še ena, ki zna peti. Drugo je zgodovina. V finalni oddaji v Ljubljani je Ivanka osvojila prvo nagrado. Zmaga ji je prinesla tudi štipendijo. Začela se je njena pevska kariera. Poslušalce je očarala s svojim božajočim altom, osvajala je nagrade na prestižnih festivalih, kot je bila Slovenska popevka.

Zdaj pa še kakšno urežimo! 

Kako je pevka slovenskih popevk zajadrala v narodno-zabavne vode? Spoznala je Tončko Marolt, legendarno zbiralko ljudskega blaga in osrednjo osebnost slovenske folkloristike. Ta jo je vprašala: »Deklič, a bi ti tudi kakšno narodno zapel? Pa jo je. Zelo uspešno! Nekaj časa je sodelovala z ansamblom Mihe Dovžana. Mihove citre so se prepletale z Ivankinim glasom in nastalo je nekaj nepozabnih pesmi – Srne so že ponarodele.

Ves ta čas je bila Ivanka zaposlena tudi na Radiu Slovenija. Tam je delala 18 let.

Alpski kvintet

Ivanka mi je pripovedovala, pri katerih narodno-zabavnih ansamblih je pela, pa moram odkrito povedati, da sem vse zamešala. Prehajanje članov iz ansambla v ansambel je bila očitno stalnica te scene. Za Ivankino življenje in delo  je bil, poleg ansambla Mihe Dovžana, najpomembnejši Alpski kvintet. Ni ji prinesel samo slave doma, segala je tudi prek meja Slovenije. Pa to ni najpomembnejše. Dobila je največje darilo. Darilo ljubezni. Žana, odličnega glasbenika, trobentarja, skladatelja in aranžerja. Ki je njen mož že petdeset let. Ko je pripovedovala o tem, ga je pobožala po roki, saj je bil med najinim pogovorom ves čas zraven.

Ivankino pripoved je prekinil telefonski klic; Ivanka se je oglasila in iz njenih ust je prišla lepa melodija – originalna belokranjska govorica – ter božala moja ušesa. Klical jo je brat Martin in njun jezik sporazumevanja je, jasno, belokranjščina. Ko smo nadaljevali s pogovorom, sem zakonca vprašala, ali so pri njiju iskrice preskočile takoj. »Ne čisto takoj,« je povedala Ivanka, »poznala  sva se že pred mojim prihodom v Alpski kvintet. Bila sva si konkurenca,« se je smejala, Žan pa je prikimaval. »Spoznala sva se, ko je Žan igral pri Albatrosih, jaz pa sem pela pri Combu, tako rekoč konkurenčnem ansamblu!« Življenje res ubira hecna  pota.

Odličen poslušalec

 Žan se je izkazal za bolj tiho sorto človeka. »Vi pa bolj malo govorite,« sem mu rekla. Široko se je zasmejal, Ivanka pa: »Midva se vse pogovoriva. Res je, da jaz govorim veliko več kot moj mož, povem pa vam, da je odličen poslušalec.«

Zanimalo me je, kako to, da ima dve imeni, Ivan, pa še Žan. »Ja, to pa je luštna zgodba. Ko sem prišel v Ljubljano v internat, nas je tam vzgojitelj postrojil, rekoč, da se moramo predstaviti. Izkazalo se je, da je bil skoraj vsak drugi fant Ivan. Tole pa ne bo šlo, je rekel vzgojitelj. In je začel s prstom kazati na Ivane – ti boš Janez, ti Johan, ti Hans, ti Džoni, pa še Giovanni je bil. Ko je prišel do mene, me je določil za Žana – in Žan sem ostal vse življenje!

Robert Balen

Poroka, tujina in »njeni« pevci

Sploh ne vem, kako naj njuno polno življenje stlačim v en sam članek. Skoraj nemogoče. Materiala je za celo knjigo, sem rekla sama pri sebi. »Ja, saj jo tudi že imam. Ivan Sivec je napisal knjigo o naju z Žanom, z naslovom Najine sledi. Tudi v nemščino je prevedena,« je povedala Ivanka na način, kot da bi vsak »navaden« človek imel svoj življenjepis v obliki knjige.

Torej, pri Alpskem kvintetu je med njima preskočila iskrica, bolje rečeno, zajel ju je ogenj! Vrhunski trobentač in odlična pevka sta se poročila leta 1977. Ker pa glasba ne nahrani želodca, so se člani odločili, da začnejo igrati tudi po nemško govorečih deželah. Alpski kvintet je v Nemčiji, Avstriji in Švici požel neznansko slavo, dobili so kup priznanj in nagrad, tudi diamantna plošča je bila vmes.

Pevci v Alpskem kvintetu so se menjavali, z Ivanko so peli Braco Koren, Janko Ropret, kratek čas Edvin Fliser, za sopevko je imela tudi Simono Vodopivec Franko, s katero prijateljujeta še danes, tam je pela tudi Branka Kraner. »Sanjski pevski par« pa sta bila pri Alpskem kvintetu z Otom Pestnerjem. Ne bi bilo prav, če poleg Ansambla Mihe Dovžana in Alpskega kvinteta ne bi omenili še Maroltovih tamburašev, prek katerih se je vrnila k svojim belokranjskim koreninam.

Zbogom, hiša

Tudi glasbenikom leta ne prizanašajo. Ko se to zgodi, postane življenje pod žarometi hudo utrujajoče. Ivanka in Žan ob koncu  glasbene kariere nista nič žalovala. Sta zelo pragmatična človeka, z nogami trdno na tleh. Že pred dvajsetimi leti sta sklenila prodati svojo veliko hišo v Žirovnici pod mogočnim Stolom, z ogromno zemlje okoli. »Vedela sva, da na starost ne bova zmogla dela, ki ga taka hiša z zemljo zahteva, pa sva prodala in si v Radovljici kupila lep nov dom v bloku,« Ivanka prav nič ne obžaluje, da sta to naredila. Žan pa je spet prikimal. 

Robert Balen

Zdaj pa še slikanje!

Glasbeno kariero sta zakonca zaključila v drugi polovici devetdesetih let.Žan, izobražen glasbenik, je imel v mladosti dilemo, ali naj gre  študirat glasbo ali naj se vpiše na študij slikarstva. Izbral je glasbo. V pokoju je prišel čas, ko se je lahko posvetil slikanju. Začel je slikati na platno in obiskovati slikarske kolonije. Ker sta bila zakonca neločljiva, je Ivanka hodila z njim in začela »malati« (tako pravi ona) tudi sama.

Leta 2013 se je Žan odločil, da gre študirat še slikarstvo, ki ga je magično privlačilo. Vpisal se je v Art House, risarsko šolo, ki jo je vodil Mladen Jernejec. Obiskoval je tudi slikarsko šolo Zmaga Modica; ta ga je nekoč ob ogledovanju njegove slike vprašal, pa dobro, kod si hodil do zdaj!? Že dvajset let sta oba člana likovne sekcije KUD UKC, posebej rada sta člana KUD Sotočje iz Radovljice. Oba tudi razstavljata, tako skupinsko kot individualno. Sta tudi člana nekaterih drugih likovnih sekcij. Skratka, hudo dejavna sta. Ko sem ob ogledu njune stalne razstave Pri Avguštinu pripomnila, da so mi všeč Ivankine slike, je odgovorila: »Ah, dajte no, jaz nisem nobena slikarka! Slikar je Žan, jaz sem samo za zraven.«

Veliko stvari je, ki jih zaradi omejitve prostora nisem mogla zapisati, rada pa bi napisala, da sta me kot par začarala. Med njima vlada harmonija, čutiti je veliko spoštovanje. Ivanko sem vprašala, kako bi na kratko opisala njun zakon. »Midva živiva zadovoljno in usklajeno življenje. Če pa kdaj ni – ga uskladiva!« Karkoli dodati je popolnoma odveč.

revija Jana