Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Že pri petnajstih sem vedel, da želim stran od domačega toksičnega okolja,« pravi dijak četrtega letnika poklicne šole, ki je pred enim letom končno zbral pogum, v malo večjo potovalko spakiral najnujnejše in za vedno zapustil dom, gnezdo nasilja in alkohola. Že v prvem letniku je vse vikende in proste dni opravljal študentska dela in hranil denar za ta čas. »Začetek je bil najtežji, dostikrat me je zvilo, da bi se vrnil, ampak vedel sem, da nimam druge izbire, če hočem priti do svojega cilja, zato sem zdržal,« z lepimi temnimi, a žalostnimi očmi zre vame izjemno postaven in urejen fant.

Lahko bi bil moj sin, pomislim, in ves čas najinega pogovora me stiska pri srcu, kaj vse je moral preživeti v tako kratkem življenju ter kako hitro odrasti in sprejeti odgovornost zase. Namesto da bi razmišljal o zabavah, počitnicah, puncah kot njegovi vrstniki, se na njegovem obrazu riše skrb za preživetje. Danes vsaj živi v mirnem okolju, čeprav ga mnoge neprespane noči vračajo v otroštvo.

Večkrat tepen kot objet

Pravzaprav je zdaj prvo leto, odkar lahko sproščeno diha, brez strahu, da ga bo kdo mahnil, da se bodo sprli ali da bo priča nenehnemu prerivanju med mamo alkoholičarko in nasilnim očimom. To je bilo vse, kar je dotlej poznal. Tepen je bil večkrat kot objet. Mama je že zgodaj v njegovem otroštvu začela piti, oče je postajal čedalje bolj nasilen, pretepal je mamo, brata in njega. Za vsako stvar sta jih dobila. Pozimi sta bila več ur zaprta na balkonu samo v pižami. Mami je grozil s smrtjo. Ko ga je kot osemletnega fantiča mahnil tako močno, da mu je zlomil nos, je mama končno zbrala pogum in se ločila. »Kaj vse je preživela! Pa si je našla novega nasilnega partnerja. Ne vem, kako ji je to uspelo,« zmajuje z glavo.

»Očim je čez čas pokazal svoje prave barve, postal je nasilen do mame in naju z bratom. Ko sem bil že malo starejši, sva bila z mamo vedno večkrat tepena. Najbolj pa me boli, da se ni nikoli postavila na mojo stran, ko sem jo branil pred očimovim nasiljem. Danes pomislim, da se je morda bala, da bi naju z bratom dali v rejniško družino, če bi se izvedelo za stanje doma,« išče opravičilo za dejanje nekoga, ki bi ga moral imeti najraje na svetu. A mu je zadala še globljo rano, ko mu je večkrat dejala: »Lahko te kadarkoli ubijem, saj sem tvoja mama.«

Slovenija

V Sloveniji vedno več mladih živi na ulici

Čim prej stran

Kmalu je ugotovil, da je najbolje, da ne izstopa, se drži pravil in gre od doma, kakor hitro bo mogoče, saj se stanje ne bo nikoli spremenilo. Izbral si je poklicno šolo daleč od doma in bivanje v dijaškem domu, tam je bil vsaj med tednom stran od domačih skrbi, ki pa so se nadenj zgrnile takoj, ko je ob petkih spet prestopil prag doma. A ga tudi med vikendi niso veliko videli, oba prosta dneva je izkoristil za delo v lokalu in se držal pravila, da je bil do osmih doma, če je zamudil, je bilo hudo. »Takoj ko so doma videli, da nekaj zaslužim, sem moral prispevati za stroške.«

Varno zavetje dijaškega doma, ki ga je imel vsaj med tednom, je užival do maja prejšnjega leta. »Tisto zadnjo nedeljo doma smo se še bolj sprli. Prišlo je do pretepa in jasno mi je bilo, da je čas, da grem. Ko si majhen, upaš, da bo enkrat bolje, pozneje ti postane jasno, da se to ne bo zgodilo. Otroci nismo neumni.« Maj se je takrat odločil, da se domov ne vrne več, prekinil je stike s svojo družino. Poiskal si je manjše stanovanje in v njem preživel poletje. Na začetku novega šolskega leta se ni več vrnil v dijaški dom, ker v njem ne more preživljati vikendov. Ko je preučil vse možnosti, je ocenil, da je najem stanovanja zanj trenutno najboljša rešitev.

Ne bom ponavljal napak!

Ves ta čas mu je v veliko oporo starejši prijatelj, ki mu je kot oče in ga je nekako vzel pod svoje okrilje. »Vsakič me zna postaviti na realna tla. Ko sem obupoval in se že skoraj vrnil domov, me je streznil, da naj ne pričakujem, da bo kaj bolje. Če ne bi bilo njega in še nekaj ljudi, ki jim lahko zaupam, ne vem, kaj bi bilo z mano – ali bi pustil šolo, ostal na cesti, zabredel ali pa se vrnil domov.«

Maj je prijeten, vesten in odgovoren dijak. Prva tri leta je imel odličen ali prav dober uspeh. Delaven je in vztrajen. Izobražuje se za poklic, ki ga veseli, in v njem vidi svojo prihodnost. Zelo je kreativen in se znajde na različne načine. Ljudje, ki jim je mar, so ga napotili potrkat na prava vrata, čeprav je birokracija zelo zakomplicirana, se smeji, da je dobil finančno pomoč, s katero si lahko pokrije stroške najemnine, štipendijo porabi za šolske stvari – knjige, zvezke, ekskurzije, zaslužek pa mu pokrije stroške in hrano. »Zdaj živim sam. Hodim v šolo, delam in ne poznam vikendov, počitnic ali praznikov – poznam samo delo. Ker mi v življenju nič ni bilo dano. Vse, kar imam, sem si izboril sam.« Kljub vsemu ima izjemno voljo, jasne cilje in sanje, ki jim sledi vsak dan. Še vedno verjame, da si zasluži lepše in boljše življenje, in temu je vsak dan bliže. »Naučil sem se, da če bom imel družino, zagotovo ne bom ponavljal napak svojih staršev,« mi je napisal po koncu najinega pogovora. Kakšen fant!

Če bi želeli Maju na kakršenkoli način olajšati življenjsko pot, po kateri tako pogumno stopa, mu lahko pomagate z donacijami.

Podatki za nakazilo:
Zveza Anita Ogulin in ZPM
Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 (račun odprt pri NLB d.d.)
BIC: LJBASI2X
Namen: Majeva zgodba
Koda namena: CHAR
Sklic/referenca: SI00 115-25

Na Zvezi Anite Ogulin že dolgo opozarjajo na probleme brezdomnih dijakov

Na podobne zgodbe, kot je Majeva, na Zvezi Anite Ogulin opozarjajo že nekaj let. Pri svojem delu se namreč čedalje pogosteje srečujejo z mladimi, ki zaradi neustreznih ali celo nevarnih razmer doma nimajo več varnega prostora za bivanje. »Ta prikrita brezdomnost mladih ima daljnosežne posledice za njihovo izobraževanje, duševno zdravje in dolgoročne življenjske možnosti. Ti mladi pogosto niso prepoznani kot brezdomni v klasičnem smislu, saj začasno bivajo pri prijateljih, znancih ali v dijaških domovih. A takšne rešitve so nestabilne, kratkotrajne in pogosto ne zagotavljajo varnosti,« pravijo.

Varnost dijaškega doma

»Za mnoge mladostnike je končana šola edina možnost za dobro službo in rešitev iz začaranega kroga revščine. A vedno več je primerov, ko se v dijaške domove ne vračajo samo zaradi želje po izobraževanju, ampak na varno. Realnost njihovega življenja sta alkoholizem in nasilje, zato je dijaški dom njihovo prvo varno zavetje stran od doma. Hkrati pa doživljajo stisko in stalno negotovost, kaj bo, ko pride vikend in so dijaški domovi zaprti, domov pa ne morejo ali nočejo. Nekateri ostajajo pri prijateljih, včasih jim kakšna učiteljica ponudi kavč ... Skrbi nas, ker pri dekletih opažamo, da se iz stiske spuščajo v nezdrave partnerske zveze, samo da bi imele kje biti čez vikend. V skrajnem primeru pa se vračajo domov, ker nimajo druge izbire. Vikendi in počitnice so zanje zelo dolgi in mučni,« je povedala Tina Plevnik, koordinatorica programa Botrstvo v Sloveniji.

Slovenija

Ko me je pretepel, sem vedela, da imam potem nekaj ur miru

Dijaški domovi naj bodo ob vikendih odprti!

Državo že dolga leta opozarjajo, da so potrebne pomembne sistemske spremembe. Prvi korak je ureditev subvencioniranja bivanja v dijaških domovih ter odprtje dijaški domov tudi med vikendi in počitnicami. Bivanje v dijaških domovih bi moralo biti dostopno in sistemsko urejeno tako, da o možnosti izobraževanja ne bodo odločali premoženjski položaj družine, kraj bivanja ali zgolj srečno naključje. Še pomembneje pa se jim zdi, da bi dijaški domovi ostali odprti tudi ob vikendih in počitnicah za mlade, ki se zaradi neprimernih ali nevarnih razmer ne morejo vračati domov.

Zaradi zaznanih stisk so leta 2016 v okviru programa Botrstvo v Sloveniji vzpostavili Dijaški sklad. V manj kot desetih letih so z več kot 1,4 milijona evrov donatorskih sredstev pomagali več kot 1.200 dijakom pri kritju stroškov bivanja. A število vlog narašča, obseg pomoči pa je omejen z donacijami. Dostop do izobraževanja ne more in ne sme biti odvisen od humanitarnih sredstev, pravijo. Zato predlagajo uvedbo stopenjskega subvencioniranja bivanja v dijaških domovih glede na dohodkovni razred družine, pri čemer bi bili dijaki iz prvega do tretjega dohodkovnega razreda v celoti oproščeni plačila stroškov bivanja. Tudi dijaki, ki so jih v dijaški dom namestili zaradi umika iz neprimernega okolja, bi morali biti v celoti oproščeni plačila stroškov bivanja, ne glede na finančni status družine.

Skrbnik za mlade polnoletne

Če ne uspejo prej, mnogi mladi zaradi razmer doma komaj čakajo na polnoletnost, da končno lahko zapustijo okolje, ki jih ogroža. A pogosto ostanejo brez podpore. Zato za te mlade predlagajo, da centri za socialno delo zagotovijo skrbnika ali kontaktno osebo, na katero bi se lahko obrnili po pomoč pri urejanju bivanja, uveljavljanju pravic in reševanju socialnih stisk.

Ena od stisk brezdomnih dijakov je tudi, da ne morejo dobiti denarne socialne pomoči, ker sistem še vedno upošteva dohodke staršev, s katerimi pa nimajo več stikov. Denarno socialno pomoč lahko pridobijo le, če proti staršem na sodišču vložijo tožbo za preživnino. Tega mnogi ne zmorejo, saj jih to spravlja v preveliko čustveno stisko, hkrati pa so jim postopki na sodišču tuji. Zato menijo, da mora sistem vzpostaviti možnost samostojnega uveljavljanja pravic za dijake in študente brez družinske podpore, preživnina pa bi se morala urediti s pomočjo države.

Pravna pomoč na Zvezi Anite Ogulin

»Ker še odrasli dostikrat ne vemo, kakšno pomoč lahko kje dobimo, kaj šele mladi na pragu življenja, imamo za ta namen brezplačno pravno točko, ki deluje v sklopu naše organizacije. Naša pravnica vsem, ki se oglasijo v stiski, svetuje, jim pomaga in jih nauči, kako pridobiti določeno pomoč,« pove Špela Pečlin, ki na zvezi skrbi za odnose z javnostmi. Strokovne sodelavke Botrstva so Maja usmerile k pravnici, da sta se dogovorila o možnosti subvencije najemnine; ta ga je zelo razbremenila.

»V dijaškem skladu imamo okoli deset takšnih dijakov, a bi rekla, da je že to preveč. Pomagamo lahko le majhnemu delu dijakov, za katere vemo. Kaj pa še vsi tisti po Sloveniji, ki živijo v nevarnih razmerah? Zgodbe so vedno težje. Imeli smo primer, ko je oče hčerki grozil z motorno žago. Bolj nas skrbijo take zgodbe; pomagamo v okviru organizacije, a teh zgodb je vedno več in včasih kdo prepozno pride do nas. Omenjeno dekle je med šolo ves čas iskala, kje bi lahko prespala. Prišli so vikendi, ko je morala domov. Ko je šla zadnjič, se je zgodil ta incident, ko jo je oče poskušal ubiti,« pripoveduje Pečlinova.  

Mladi, vredni občudovanja

»Občudujem vsako takšno zgodbo, ker imajo ti mladi kljub vsemu željo iti naprej, nekaj doseči v življenju. Nekateri so odličnjaki, športno uspešni ... Nekateri imajo ogromno notranje moči, da se borijo in ne obupajo. Verjamejo v svojo prihodnost. Hkrati pa si želimo, da jim tega sploh ne bi bilo treba doživeti.

Verjamemo, da je naše delo pomembno, in ga z veseljem opravljamo, želeli pa bi si, da bi državni organi videli, da je vlaganje v mladostnike in urejanje socialne politike ključno. Oni so naši bodoči aktivni državljani, soustvarjajo bodočo družbo. Veseli pa bomo tudi, če bodo donatorji podprli dijaški sklad in bomo tako lahko pomagali čim večjemu številu dijakov,« za konec še pove Špela Pečlin.

revija Jana