Saša Kovacic

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vesnin roman Obraz je bil letos nominiran za kersnika. Dogaja se v skvotu in je hkrati žanrska grozljivka in družbenokritični roman. To je njena šesta knjiga. Navdušila je že s prvencem, zbirko kratkih zgodb Popularne zgodbe, zanj je dobila tri nagrade za najboljši prvenec, zlato ptico in fabulo. Sledili so romana Odlagališče, Kokoška in ptiči ter kratkoprozni zbirki Dobrodošli in Trznil je, odprla je oko. Če bi želeli opredeliti, kaj najbolj zaznamuje njeno pisanje, so to družbene teme in kritika kapitalizma.

Kaj je bil sprožilec za nastanek romana Obraz?

Eden od sprožilcev je bila nasilna izpraznitev skvota Avtonomna tovarna Rog, v katerem so mladi ustvarjali ter prirejali razstave in koncerte. Na voljo so bile različne športne dejavnosti. Vzpostavila se je močna cirkuška skupnost, ki deluje še zdaj. Kuhali so se topli obroki. Med korono, ko je bilo vse zaprto, so nekateri rogovci in rogovke pripravljali hrano za ljudi, ki so se znašli na ulici. V Rogu so se razvile tudi številne nestrankarske, politične iniciative.

Roman je sicer izmišljen, a lahko bi bil tudi resničen, dogaja se v skvotu. Sicer poznate to življenje. Zakaj so skvoti pomembni?

Pomembni so kot prostori eksperimentiranja, v njih se ustvarja nekomercialna, neodvisna kulturna scena, ki je dostopna tudi tistim z manj denarja. V skvotih se preizkuša na enakosti temelječe odnose. Živi se manj potrošno. Ljudje pa si poiščejo prenočišče v skvotu, ker so najemnine predrage.

Kako ustvarjate? Branje vaših knjig je zelo prijetno. Ali je takšno tudi pisanje ali se srečujete z blokadami? Kaj je najtežji del pisateljevanja?

Veliko popravljam, a to ni najtežji del. Moj ustvarjalni proces je tak, da potrebujem čas, da prežvečim stvari, ki se dogajajo okrog mene, ki jih slišim,  preberem. Iz tega pozneje vzniknejo motivi ali ideje za zgodbe ali roman. Začetki so zame najbolj strašljivi, ko še ne vem, kako idejo utelesiti v besedilu, ali še prej, ko čakam na misel, ki me bo ustvarjalno izzvala. Včasih se mi tekst zatakne proti koncu. Potrebno je samozaupanje, da bom rešila uganko. Te ovire poskušam sprejeti kot del ustvarjanja.

Roman Odlagališče sodi v fantastiko ali prihodnost. S posredno kritiko kapitalizma ste opozorili, kako nekateri obogatijo.

Ena večjih prevar je, da obstajata dober in slab kapitalizem. Vsak kapitalizem temelji na izkoriščanju živih bitij in na neenakosti. Je tudi krivec za podnebne spremembe, izumiranje vrst in nekatere bolezni ljudi. Zaradi kapitalizma se naša življenja vse bolj pospešujejo, bolj so stresna, dela je vedno več, vse manj je prostega časa in še med njim smo večkrat utrujeni in moramo počivati. Poleg tega je kapitalizem negospodaren, ko gre za zaslužek. Proizvaja se veliko več, kot potrebujemo, kljub temu da primanjkuje energije. Čeprav se kapitalizem promovira skupaj z demokracijo, si velesile z vojnami prisvajajo surovine, kot je na primer nafta, na ozemlju »sovražnih« držav. To se mi ne zdi prav in čutim, da se moram proti temu boriti – s pisanjem in tudi s tem, kako živim, kakšne odnose vzpostavljam okoli sebe.

Napisali ste tudi pravljico Slončica in njene savanske pustolovščine.

Ko sem bila deklica, sem bila obkrožena s pravljicami, v katerih je princ reševal princeso, ker se sama ni mogla. Take pravljice so zablode, ki dajejo deklicam napačno predstavo, da so šibke, neiznajdljive in da potrebujejo moško pomoč, da preživijo. Naše mame, babice in me same smo dokaz, da ni tako. Slončica je navihana, radovedna, hkrati pa preizkuša pravila. Takšno lastnost ima zato, ker je v naši družbi vse polno nepotrebnih pravil, ki so uperjena proti našim telesom, od tega, kakšen naj bo naš videz, kako se moramo obnašati pri določeni starosti, kaj se spodobi, do tega, o čem je primerno govoriti, o čem ne. Slepo sledenje takim pravilom je utesnjujoče za vse nas.

Kaj najraje berete?

Rada berem knjige, ki mi dajo uvid v razumevanje sveta. Zaradi knjig se mi je kot najstnici zdelo, da nisem tako čudna. Dobre knjige so najboljši pričevalci sodobnosti in zgodovine, zato so jih tako strastno cenzurirali in zažigali. So tudi orodje za prepoznavanje manipulacij vseh vrst, tako medosebnih kot političnih. Pripomorejo tudi, da se človek otrese identitet, ki so mu določene ob rojstvu ali  se jih oklepa sam. Mislim, da branje knjig ni nikoli stran vržen čas.

revija Jana