Shutterstock

Med več kot tri tisoč brezdomci so tudi komaj polnoletni obrazi. Tako mladi, pa vendar že na ulici. Z uporniško držo in vero, da bodo kos življenju, ki jih je prehitro pahnilo na rob. Na vrata Dnevnega centra za brezdomce potrkajo celo mladoletniki. In ja – tudi dekleta. Od kod prihajajo ti mladi, kje se jim je zalomilo in zakaj jih sistem tako zgodaj izpusti iz rok? »Doživljamo nemoč, saj smo na tej točki kot družba zamudili že vse vlake – mi smo zadnja postaja,« je iskrena Janja Završnik, vodja programa Celostna pomoč brezdomcem za aktivno vključevanje v družbo.

Slovenija

Pod ljubljanskim parkom se skriva nevidni svet brezdomcev

»Valentin je bil živahen mlad fant. Vedeli smo, da jemlje drogo, da ne hodi v šolo in da se na vse načine upira sistemu. Večkrat je prišel v dnevni center, pojedel kosilo, poklepetal. Žal je prehitro zapustil ta svet,« pove Janja Završnik. Želi si, da bi lahko kaj več storila za vse valentine, ki zaidejo v njihove prostore. Da jih tu in tam nahranijo, preprosto ni dovolj. Treba je priznati, da smo kot družba pri teh mladih že odpovedali.

##PAIDBREAK##

Varnejši na cesti? 

»V dnevnih centrih v Ljubljani in Novi Gorici ter na terenu vsako leto zagotovo srečamo vsaj 80 brezdomnih oseb, mlajših od 30 let. Mnogi so izmuzljivi, večino časa preživijo na ulici, se ne ustalijo in težko navežejo stik. Tudi pomoči ne sprejemajo najraje, saj verjamejo, da bodo zmogli sami. Kot opažamo, gre pri njih pogosto za preplet odvisnosti – od drog, alkohola ali zdravil – vse to pa spremljajo tudi težave v duševnem zdravju, a te večinoma ostajajo nezdravljene. Gre za ranjeno mladino, in prav to jim onemogoča globlji uvid v njihova dejanja – ulica se jim preprosto zdi najvarnejša. Celo bolj kot dom, bolj kot družina,« povedo strokovne delavke Društva Vincencijeve zveze dobrote, kjer jih zlasti skrbi za mlada dekleta, saj si izberejo partnerja med brezdomci in z zanositvijo nadaljujejo začarani krog, v katerega so se rodile že same.

Naše ogledalo

»Mladi brezdomci niso padli z Marsa. So rezultat današnje družbe, nefunkcionalnih družin in pomanjkanja vzgoje,« poudarja Janja. Opozarja, da težave niso povezane le s pomanjkanjem, temveč nastajajo tudi v navidez urejenih, materialno preskrbljenih družinah. »Zanemarjanje se hitro zgodi tudi na 'najvišji' ravni, problemi pa se pojavljajo predvsem v družinah, kjer ni varnih okvirjev, meja in ljubečih odnosov.«

Posledice pušča marsikaj – od osamljenosti, pomanjkanja iskrenega pogovora do občutka nesprejetosti. »Potem so seveda tu še nepredelane travme ob smrti, ločitvah in drugih stresnih dogodkih, nasilje v družini ter psihične in fizične zlorabe … V resnici gre za pomanjkanje doma v okoljih, kjer imajo streho nad glavo in materialne dobrine.« Takšni otroci pogosto niso opremljeni za spopadanje s stiskami. »Eden bo ob težavi vztrajal, drugi bo zbežal – v omamo, ulico ali nasilje. Mladi iz travmatičnih okolij ne znajo reševati svojih težav, kar jih še dodatno izrine na rob.« Posledice se poleg tega prenašajo iz generacije v generacijo. »Kdor ni imel doma, si ga pozneje težko ustvari. Pri nas spremljamo posameznike, ki so že druga ali celo tretja generacija brezdomcev.«

Brezdomci že v otroštvu

Drugo plat predstavljajo mladi, ki otroštvo preživljajo v rejniških družinah, mladinskih domovih in vzgojnih zavodih. »Zanje se brezdomstvo na neki način začne že v otroštvu. Sistem se z njimi ukvarja do 18. leta, nato pa so pogosto prepuščeni sami sebi. Če jih primerjamo s povprečnimi mladostniki, ki se osamosvajajo veliko pozneje, vidimo, da se od njih pričakuje bistveno več – čeprav imajo precej slabše izhodišče,« razmišlja vodja programa Andreja Ličen.

Kako je to videti v praksi? »Ko mladi iz vzgojno-izobraževalnih zavodov dopolnijo 18 let, lahko v stanovanjski skupini ali zavodu ostanejo le pod določenimi pogoji – če se s tem strinjajo in če so nameščeni preko družinskega sodišča. Sicer ne.

Tudi rejništvo se praviloma konča z 18. letom oziroma ob zaključku šolanja. Ko postanejo polnoletni, se lahko sami odločijo, ali bodo šolanje nadaljevali ali ne – kar je svojevrsten paradoks, saj večina mladih brez takšnih izkušenj ostaja doma vsaj do 25. leta ali še dlje.« Pa obstaja kakšna druga možnost, kjer bi našli streho nad glavo? »V družinah že prej ni šlo dobro, zato se pogosto nimajo kam vrniti. Tudi če se vrnejo, ta dom ni varen, zato znova bežijo na ulico. Dnevni center za brezdomce je tako zanje zadnja postaja. Vsi preventivni mehanizmi so odpovedali.«

Mateja J. Potočnik

Nimajo druge izbire

Kako vi doživljate vse te žalostne usode, povprašam. Prostor napolni tišina. A ne zato, ker nihče ne bi imel kaj povedati, nasprotno. »Žalostno je vse to,« je kratka ena izmed prostovoljk, strokovna delavka Nuša Zavašnik pa omeni, da je mladež brez doma pravzaprav težko dobro spoznati. »Večinoma prihajajo v dnevni center na obroke, tudi osebno higieno. Redko se dlje zadržijo, saj še imajo dovolj energije, da se 'klatijo' po mestu. Tudi zavetišča niso primeren prostor zanje, saj se za zdaj lahko še znajdejo in prespijo pri prijateljih, občasno tudi doma. Krožijo od ene točke do druge.« Urška Smerkolj ne skriva, da jo skrbi, konkretnih rešitev namreč ni. »Težava je, da za mlade brezdomce ni posebnih oblik pomoči, zato hitro zdrsnejo v iste sisteme kot starejši. S tem se tudi hitreje poistovetijo z brezdomstvom – kot da nimajo druge izbire.« 

Zadnja postaja

V dnevnem centru pomagajo po svojih močeh in se hkrati zavedajo, da težava postaja vse večja. »Mlade sprejemamo odprto in z občutkom, da so dobrodošli. Poslušamo jih, poskrbimo zanje. Včasih komu oskrbimo rane, drugega spodbudimo k osebni higieni. Radi poklepetajo, pogosto tudi iskreno povedo, kako jim gre – včasih bolje, drugič slabše …,« pove diplomirana medicinska sestra Nastja Hauptman, Janja pa prizna, da ni preprosto. »V resnici doživljamo nemoč, saj smo na tej točki kot družba zamudili že vse vlake. Smo zadnja postaja. Mladostnik, ki doma ni doživljal varnosti, težko zaupa. Če ga razočara še sistem, se težko naveže, prosi za pomoč ali pokaže ranljivost. Težko jim je priti blizu. Sprejemajo le še zakon ulice.«

Kljub temu vztrajajo. Ne predstavljajo si, kaj bi se zgodilo, če bi tudi oni dvignili roke. »Veliko se pogovarjamo o domu, ranah, ranljivosti. Čeprav se zdi, da smo zelo različni, smo si v iskanju sprejetosti podobni. Preko skrbi zanje skušamo graditi dom. Iz srca si želimo, da bi vsak izmed njih pri nas našel vsaj en košček doma,« doda Neža Šivec.

Nehajmo z idealizacijo »popolnih družin«! 

Kaj lahko storimo? »V družbi moramo odpirati prostor za pogovor o tem, kako graditi zdrave odnose v družinah. Probleme pometamo pod preprogo, stanje v družini pa se zdi v redu, dokler je tako videti navzven. Prepogosto več šteje zunanji vtis kot počutje in odnosi med družinskimi člani. Velik problem je idealizacija 'popolnih družin' na eni strani in razvrednotenje družine na drugi  – kot da je vse v najlepšem redu, tudi če živimo drug mimo drugega. Pa ni tako, kajne?«

Teja Dorrer verjame, da je ključno opolnomočenje družin. Izkušnje namreč kažejo, da sistem težko nadoknadi vse tisto, kar se zamudi ali izgubi v osnovni celici. Ob tem izpostavljajo tudi prizadevanja Centra za družine Mirenski Grad, ki deluje v okviru njihovega društva in o katerem smo v Jani že pisali. Center s svojimi dejavnostmi za otroke, mlade in družine deluje predvsem preventivno ter je lep primer, kaj se zgodi, ko stopi skupaj družba, ki ji je mar.

Brezdomstvo ni le osebna tragedija. Je sistemski problem in hkrati ogledalo družbe, v kateri živimo. Lahko bi ravnali drugače. Zato se vprašajmo, kaj smo pripravljeni narediti, da se takšne zgodbe ne bodo ponavljale. Naj nas prerano slovo Valentina opomni, da ne smemo gledati proč.

Obrazi ulice

Kdo so mladi, ki se klatijo tam zunaj? Kakšne so njihove zgodbe?

·  Marko je v dnevni center sprva prihajal pod vplivom drog, z ranami po obrazu, ki si jih je povzročil s praskanjem. Dovolil je, da smo mu jih oskrbeli, in počasi so se začele celiti.  Sčasoma se je začel umirjati. Kot dijak se je šolal v enem od zavodov, od tam je bežal vsak vikend. Šolanja ni dokončal. Sedaj živi med ulico in domom.

·  Ko smo spoznali Primoža, je bil zelo ustvarjalen. Včasih je pokazal svojo skicirko in risbe, udeležil se je tudi ustvarjalnih delavnic v dnevnem centru. Žal pa je rad eksperimentiral  z drogo. Verjel je, da bo svet omame obvladal, a ga je droga potegnila vase. Danes je v zelo slabem stanju. 

·  Tanja je kot deklica živela v rejništvu, saj je bila njena mama brezdomka. Srednjo šolo je opustila zaradi partnerja. Danes hodi po robu brezdomstva. 

·  Jani je odraščal med ločenima staršema – malo pri enem, malo pri drugem. Enkrat mu je eden postavil meje, drugič drugi. Za nekaj dni je odšel v Ljubljano in tam »bluzil«, nato pa se je vrnil k enemu od staršev.

·   Dejan je še mladoleten fant. Trenutno živi v zavodu, a se je že zadrževal v okolici dnevnega centra. Vpleten je v nasilje, uživa droge in uničuje tujo lastnino.

revija Jana