Jaka Koren

TEKST: Klavdija Rupar Vuga  

 Maruša Pavlin je svojega sedaj že bivšega partnerja spoznala ob koncu srednje šole. Na začetku je bil ljubeč, zaščitniški in prijazen, a ves čas so bili znaki, ki bi jih marsikdo razumel kot opozorilo, Maruša pa je bila tako lačna pozornosti, da ji je vsako njegovo sporočilo pomenilo ogromno. Nadzor stikov se je kmalu po selitvi v skupni dom spremenil v fizično, psihično in celo spolno nasilje. Prenašala ga je več kot tri leta. »Celo življenje sem gledala skozi čas – ko me je pretepel, sem vedela, da imam potem nekaj ur miru.«

Zgodbe

Resnične izpovedi žrtev nasilja: Prva dva meseca nisem šla iz varne hiše

Spoznala sta se na Facebooku, ko Maruša, doma iz okolice Ljubljane, še ni maturirala. Takrat je on živel v tujini, jo je pa zelo hitro po prvem stiku obiskal v Sloveniji, ji izpovedal ljubezen in čez nekaj mesecev sta že živela skupaj. »Stara sem bila osemnajst let, naivna in željna pozornosti – odlična tarča za takšnega človeka. Grozil mi je, še preden sva zaživela skupaj, a tega takrat nisem videla kot napačno. Po šestih mesecih sem zanosila in rodila zdrava dvojčka – fantka in punčko,« začne Maruša.

Jaka Koren

Kazen za vsako malenkost

 Kmalu so se začeli udarci in psihično nasilje in tudi med nosečnostjo niso prenehali. »Kar čakala sem, da bo nekdo ugotovil, kaj se dogaja z mano, in me rešil, a na koncu sem ugotovila, da se lahko rešim samo sama. Ko sem se nasmehnila prodajalcu na bencinski črpalki, me je udaril, ko je izvedel, da se družim s sodelavcem, so me ponovno čakali udarci. Za vsako malenkost je sledila kazen.« Kmalu so se njeni dnevi spremenili v vrtinec strahu in veliko samoobtoževanja – bila je namreč prepričana, da je sama kriva za vse, kar se ji dogaja. »Človek te povsem izolira, si te podredi in spremeniš se v lupino samega sebe, ki samo čaka, kdaj se bodo stvari končale. Lahko samo upaš, da srečno.«

Odnosi

S tišino jo je kaznoval 20 let: nasilje ali krik na pomoč?

Večino fizičnih poškodb si je oskrbela sama, pred njenim prvim poskusom pobega pa jo je tako pretepel, da ji je začela teči kri iz ušes in nosu. Takrat mu je zagrozila, da bo šla k sosedu, če ne bo poklical rešilca, in mu povedala, kaj se je zgodilo. »Vedela sem, da z mano nekaj ni v redu in da če želim preživeti, moram v bolnišnico. Z rešilcem sem šla v Ljubljano, on pa je klical v UKC in se pretvarjal, da je moj brat in da ga zanima, kako sem. Ljudje me nikoli niso direktno vprašali, kaj se je zgodilo,« pripoveduje o enem najhujših pretepov.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana