Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. ped.

Tole ne bo premlevanje o tem, koliko k segrevanju ozračja danes prispeva samo ciklično dogajanje v naravi, ki po svojem bistvu življenja stremi k nenehni rasti in z njo povezanemu ravnotežju. Tudi ne bo govora o tem, koliko s svojim neprimernim odnosom do narave k segrevanju prispevamo ljudje. Že pred sto leti je Srečko Kosovel o naravi napisal žalostno resnico, da je »osovražena po človekovem pohlepu«.

Zdravje

Poletna prevara: klima vas hladi, a telo dehidrira

Zato lahko vsak zase razmišljamo o tem, kako s svojim ravnanjem izkazujemo spoštljivost ali pa nespoštljivost do stvari, med katere je Kosovel uvrstil tudi človeka. Med stvaritve Stvarstva namreč. Kosovel je ob novih spoznanjih iz fizike, s takratnim pojavom teorije relativnosti in kvantne mehanike, že začutil nujnost človekove zavezanosti tudi k etiki narave. V tem prispevku ne bo nič od tega, ampak se bomo ukvarjali zgolj z razumevanjem fizikalnih in drugih dejstev, ki povzročajo nevarnost pregrevanja človekovega telesa, in tistih, ki lahko delujejo zaščitno.

Mateja Jordovič Potočnik

Ventilator ni vedno dobra izbira

Človekovo telo ima za svoje preživetje čudovite sisteme vzpostavljanja notranjega ravnovesja. Ena od zaščit je tudi uravnavanje temperature človekovega jedra. V mrazu zato, da se nam naša notranjost ne ohladi čezmerno in bi prišlo do ogroženosti zdravja ali celo življenja zaradi podhladitve. Prav tako pa je potrebna zaščita pred pregretjem. Omogoča jo več naših organskih sistemov. Eden od teh je srčno-žilni. Da bi se lahko notranjost hladila, modro telo razširi žile v koži. S tem poveča delež krvi, ki v okviru t. i. minutnega volumna v eni minuti prepotuje naše telo v celoti. Zato pri višjih temperaturah okolja opažamo, da dobivajo otroci bolj rdeča lička in se jim intenzivneje rdečkasto obarva vse telo.

Ob tem jim hitreje utripa srce in pospeši se jim dihanje. Nekaj toplote namreč telo odvaja tudi z izdihanim zrakom. Znoj, ki ga začne izločati koža, hlajenje kožne površine okrepi; voda ob izparevanju namreč odvzame koži del toplote. To odvzemanje toplote s kože še poveča gibanje zraka v okolju – lahko sapica, ki zapihlja okrog vogala, lahko pahljača ali pa njeni nadomestki v obliki časopisa (npr. Jana), knjige, papirnatega prtička, kape, klobuka in še kaj.

Tudi ventilatorji so dobra pogruntavščina, a lahko svojo funkcijo opravljajo tudi nekoliko čez mero. Odvajanje toplote s telesa – ali bolje z nekaterih delov telesa – z njihovo pomočjo lahko izzove neprijetno počutje ali celo bolečine v določenih predelih telesa. Včasih se pojavi glavobol, lahko tudi v primerih, ko pihanje ni usmerjeno neposredno v glavo. Še večja je nevarnost nelagodnega odziva telesa, kadar je pihajoči zrak dodatno ohlajen. Velja priporočilo, naj klimatske naprave v prostorih ali avtih ne nižajo temperature notranjosti glede na temperaturo okolja za več od 10 ⁰C razlike. Težave zaradi klimatiziranja imajo lahko predvsem majhni otroci, ki še ne zmorejo zaznati, da jim slabo počutje – včasih tudi občutek, da jim gre na bruhanje – dejansko povzroča umetno ohlajanje. Zato tudi ne morejo ravnati samozaščitno. Svoje slabo počutje zgolj izražajo s sitnarjenjem, prepirljivostjo, z jokom ali pa razlago, da so bolni.

pixabay

Sladoled dodatno segreje telo

Svojo notranjost si lahko hladimo tudi z uživanjem mrzle hrane in pijače. Učinek hlajenja najbolje dosežemo s pitjem hladne vode ali hladnih nesladkanih pijač. Pitje moramo ob višjih temperaturah seveda stopnjevati. Ob mrzlih tekočinah, ko ne gre samo za vodo, ampak za pijače, ki jih mora telo tudi prebaviti, največji problem so lahko t. i. energijske pijače, ali pa mrzli hrani nastopi učinek hlajenja le glede na razliko v temperaturi telesa in zaužitih snovi. Pri presnovi vsake hrane se namreč sprošča tudi nekaj energije v obliki toplote. Zato sladoledi, mrzli sokovi ali ohlajeno pivo dolgoročno izgubijo učinek začetnega hlajenja in na koncu telo celo dodatno segrejejo.

Telo lahko hladimo tudi z oblaganjem v mrzle ovoje, kot so npr. v mrzlo vodo namočene rjuhe ali brisače. Na mokre brisače lahko dodatno polagamo še zamrzovalne vložke ali vrečke z ledom in jih premikamo po telesu. Lahko uporabimo tudi zapakirano zamrznjeno hrano, ki jo bomo po odtajanju še uporabili za prehrano. Za otroke, seveda pa tudi za odrasle, lahko pripravimo hladno kopel. Tu pa je lahko problem čas namakanja. Koža nekaterih pač ne prenaša daljšega stika z vodo. Odzove se z izgubljanjem fine zaščitne plasti, ki ji daje zaščito pred zunanjimi vplivi. Postane bolj suha, to pa lahko sproži srbenje, sledi praskanje z dodatnimi okvarami kože in že je tu nekaj, čemur bomo kmalu rekli kožna bolezen.

Jama kot naravni hladilnik

Vsa ta dogajanja v telesu so lahko krhkejša in manj učinkovita pri zelo majhnih otrocih in krhkih starostnikih ter nasploh pri ljudeh z nekaterimi boleznimi. Najbolj so v nevarnosti tisti z boleznimi obtočil in dihal, lahko pa se s pregretjem zaplete katera od bolezni prebavil, posebej če se ob njej pojavita bruhanje in driska. Še posebej pozorni morajo biti starši na možnost, da se bo res zelo hitro in do visokih vrednosti dvignila temperatura v avtu, če so ga parkirali na soncu. Po drugi strani pa se lahko zelo prijetno ohladimo ne le v hladnih vodah, temveč tudi v hladnih jamah, saj imajo mnoge kar stalno temperature okrog 10 ⁰C in so primerne tudi za obisk otrok.

Robec na glavo

 Poseben problem je še t. i. sončarica. Sproži jo neposredno sevanje sonca na glavo, ki ni zaščitena s pokrivalom ali s senco drugega predmeta. Ko sva najine tri osnovnošolce neke avgustovske nedelje peljala v hribe, je na poti z vrha Nanosa proti cerkvici svetega Hieronima najina najstarejša začela tožiti za glavobol. A nerodnost je hotela, da ob hitrem odločanju za tisti vzpon nismo vzeli nobenih pokrival. Pa se je mož domislil svojega otroštva. Kot nekoč njegov oče ob delu na razbeljenih planotah Krasa je tudi on segel v žep po svoj veliki robec iz blaga, naredil vozel iz vsakega vogala in deklica je s takšno improvizirano kapico povsem dobro dokončala pot v dolino. Pozneje smo izvedeli, da smo vzpon opravili v najbolj vročem dnevu tistega leta.

revija Jana