revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V času pisanja teh vrstic je na štajerski cesti ugasnilo življenje motorista, nekaj dni prej sta nas razburjali dve prometni nesreči v dveh dneh, ki sta ohromili primorski krak avtocestnega križa. Na tistem delu prometne zapore se je v dveh mesecih zgodilo 47 nesreč. Mar ta številka ni že prej prižgala alarmov? Smo na cesti res na milost in nemilost prepuščeni nerazsodnim divjakom, ki na preozkem prehitevalnem pasu zaradi del zožanih cestišč igrajo loterijo: bom prišel skozi ali ne? Nas bodo rešili radarji, če že policistov ni nikjer? Ostanite varni – na desnem pasu, in nehajte sanjati o koncu zastojev.

Zdravje

Norec za volanom? Ne, voznika je izdalo zdravje

Spadam med srečneže, ki se lahko na delo odpeljejo s kolesom ali javnim prevozom, sem pa ob koncih tedna pogosto na štajerski avtocesti in samo predstavljam si lahko, kakšna drama se odvija tam vsako jutro. Zaradi delovne zapore izjemno ozek prehitevalni pas te z lahkoto spravi v stisko in v resnici bi ob prehitevanju najraje zamižal in pospešil. Bo med mojim prehitevanjem ohranil osredotočenost tudi voznik na desni? Kaj če se spozabi, pa ga malo zanese proti meni? Bo to zmogel voznik tovornjaka po nekaj urah vožnje? Tudi zanje je tovrstno prehitevanje silno naporno in jih spravlja v stisko, priznavajo vsega hudega vajeni vozniki.

Nejc Fon

Poznate cikcakasto vožnjo?

Da so naše avtoceste s tako ozkimi voznimi pasovi trenutno res nevarne, se strinja tudi prometni poznavalec, sociolog, raziskovalec in dolgoletni testni voznik Andrej Brglez. Se morda ne da povečati hitrosti in uvesti zgolj enega dovolj širokega pasu? Bi se ljudem res zmešalo, ker bi se vozili samo po enem pasu? Da bo vedno nekdo nezadovoljen, je jasno.

»Gotovo bi se pri nas odgovorni morali hitreje odzivati, pri Darsu bi lahko bili drznejši in bi preizkušali različne ureditve. Če se v dveh mesecih zgodi toliko nesreč na nekem odseku, nekaj ne more biti v redu. Sicer se trudijo in nas obveščajo s tablami o tako imenovani cikcakasti vožnji (da se torej ne vozimo vštric po dveh pasovih ampak z zamikom, op. a.), a tega doslej na naših cestah nismo bili vajeni in marsikdo od voznikov to obvestilno tablo prezre. Zanimivo je, da potrebujemo deset let, da to ponotranjimo. Deset let smo potrebovali, da smo se navadili na vzpostavitev reševalnega pasu. Deset let nenehnega opozarjanja po medijih, truda Anžeta Albrehta (prostovoljnega gasilca, ki je zagnal akcijo za reševalni pas, op. a.), da ga sedaj kar dobro izpeljemo. A zdaj pa pričakujemo, da bomo cikcakasto vožnjo osvojili na mah?! Niti v teoriji.«

Ne gremo se tega

Naše avtoceste trenutno to več niso. Na slovenskih cestah imamo 43 kilometrov zelo zahtevnega cestišča, opozarja Brglez. »Če se počutite vozniško spretni ali v nekem trenutku navdahnjeni za prehitevanje in da boste zmogli skozi ožino, veste, kakšno koncentracijo mora imeti tovornjakar, ki vozi že šest ur, da bo ostal znotraj tistega ozkega pasu, da vas ne bo stisnil?! Voznik tovornjaka, zaradi katerega je bila primorka zaprta, je vozil svinjske polovice – to je tovor, ki je obešen in na določenem terenu zaniha. Prav zaradi takih in podobnih tovorov smo naredili Center varne vožnje Vransko, da se vozniki usposobijo za take primere.

Ko sem delal tečaje v tujini, sem videl, da so se veliko posvečali voznikom cistern, ker se v zavoju v cisterni prelije gorivo na eno stran in se lahko hitro zgodi nesreča. Prav to se je zgodilo tokrat. In nekateri vozniki grejo take tovornjake prehitevat, ker hočejo dokazati – kaj? Pokazati drugim, da obvladajo? Prepričan sem, da gre v takih primerih za egotrip, nič drugega. Koliko hitreje pa mislijo taki vozniki, da bodo prišli na cilj? Prehiteli so samo en kamion, niso še v Kopru ali Mariboru. Zakaj torej tvegati?! Ali kdo pomisli na fanta v tovornjaku? Zato vozniki tovornjakov v zadnjem času vozijo kar po sredini oziroma malo čez sredinsko črto, da onemogočijo prehitevanje, češ, ne gremo se tega.«

Ni hitrih rešitev

Od avtocest pričakujemo to, za kar so bile zgrajene: da pridemo na cilj najhitreje mogoče. Ampak odtlej, ko smo jih zgradili, se je število avtomobilov zelo povečalo. Že samo Slovenci imamo 1,3 milijona avtomobilov, k nam pa se steka še vsa Evropa, zato je stanje, kakršno je. Prva rešitev je vsaj za vikend dokaj preprosta: ne rinite na primorko, ostanite doma, pojdite na bližnji hrib. Ljudje so se po nedavnih nesrečah že resno začeli bati poti proti morju.

revija Jana

Dogovorimo se, začnimo novo igro

Glede na to, da jutri še ne bo boljših cest, železniške proge tudi ne, Andrej Brglez si upa trditi, da niti v petih letih na naših cestah ne bo nič drugače, se moramo problema lotiti drugače. »V zadnjem obdobju veliko sodelujem s Kitajci, pa se vprašajmo, kaj se lahko naučimo od njih. Vsi imamo pametne telefone, navigacijo, zato menim, da se moramo v najkrajšem možnem času dogovoriti in drugače načrtovati naše poti v službo in  iz nje. Moramo se naučiti razmišljati bolj dinamično, se zgledovati po največjih svetovnih dostavljavcih pošiljk, ki optimalno načrtujejo dostavo pošiljk. Tako je mogoče, da v odmaknjenem kraju študentka počaka z otroki dve uri dlje v vrtcu, ker so ti otroci pozneje v vrtec tudi prišli, saj  je njeno plačilo neizmerno minimalno v primerjavi s številom ljudi, ki so živčni čakali v koloni.

Nasveti

Grozljive posledice vožnje z nogami na armaturni plošči

Na podlagi podatkov iz aplikacije Dars in Triglava smo z Inštitutom Jožef Stefan že delali hitre izračune –  dejansko bi bilo mogoče povedati, kje po Sloveniji gre določena množica ljudi iz nekega kraja v drug kraj. Slovenska prometna mobilnost nam pokaže, da smo izjemno predvidljivi, in to je krasno za načrtovanje. Večina ljudi gre vedno ob istem času v določen kraj. Tako ne potrebujemo velike revolucije, samo 20 odstotkov tu in tam spremeni jutranji odhod na delo za 20 minut, pa bomo videli napredek. Potrebujemo nov način logistike. To 'igro' preprosto moramo začeti.«

Avtocestna policija – še vedno nujna

Da je avtocestna policija nujna, smo zapisali že leta 2019, nato smo jo 2022. končno dobili in z Janino ekipo šli z njimi na teren, a jo potem čez nekaj mesecev izgubili. Glavni razlog: ni dovolj policistov. Nerešljivo? Ljudje so v preteklem tednu ob grozljivih zastojih zaradi nesreč v spletnih komentarjih dobesedno prosili: policisti, prosim, pridite pisat kazni. »Menim, da bo Dars sedaj posegel po nepriljubljenem ukrepu, saj je hitrost na deloviščih na avtocestah kar velik problem – in to je postavitev neskončnega števila radarjev. Očitno nimamo druge možnosti. Seveda potrebujemo policiste na avtocestah, ampak jih ni dovolj. Bomo zato postavili povsod nadzorne kamere? Mislim, da bi se takšnemu vsesplošnemu nadzoru pri nas uprli.«

Popoldne vozimo agresivneje

Po analizi podatkov iz enega leta bi lahko trdili, da na štajerski avtocesti zjutraj na poti proti Ljubljani vozniki in voznice vozijo bolje kot popoldne. Takrat so za volanom bolj napeti, vozijo intenzivneje, bolj agresivno. Enako je tudi na primorki, od Vrhnike proti Ljubljani. »Moja interpretacija je, da ljudje natanko vedo, do kdaj morajo prispeti v službo, in so se bolj pripravljeni podrediti nekemu ritmu, ne tvegajo toliko z menjavanjem pasov in prehitevanjem. Zjutraj se torej bolj potrudimo kot pri vračanju domov, ko nimamo nekih fiksnih ur (razen če ne lovimo zadnjih minut vrtca ali šole) in bi pač radi čim prej prispeli domov.

Popoldanske vožnje med vikendom so spet drugačne. Obstaja neka razdalja, to je preko 300 km, ko se človek vda v usodo, češ, prispeli bomo, ko bomo pač prispeli. Tako nas zastoji v Italiji ali Avstriji na poti do dopustniškega cilja ne motijo toliko, medtem ko nas tisti na slovenskih cestah na poti v Istro vržejo iz tira.«

Ni časa za usposabljanje voznikov

Vožnja tovora, kot so svinjske polovice, je izredno specifična, zato zahteva dobro usposobljenega voznika. In ker v Evropi danes potrebujemo 400.000 voznikov – trg je neizprosen, ni časa za njihovo usposabljanje – v zadnjem obdobju k nam prihajajo tudi neizkušeni vozniki. »Slovenija je ena izmed tistih držav, ki jih po tekočem traku licencira in spravlja v Evropo. Ni pomembno, od kod so šoferji, naša naloga in odgovornost je, da jih usposobimo. Tam, od koder prihajajo, je namreč promet drugačen, ceste so drugačne, drugačni so tudi tovornjaki. Vem, da našega poligona na Vranskem ne vidijo,« pravi Brglez.

Slovenci smo dobri vozniki

Brglez poda tudi skorajda bogokletno mnenje, da slovenski voznice in vozniki v resnici dobro vozimo. »To govorijo številke. Po toliko prevoženih kilometrih, ob takšni količini avtomobilov in pri takem stanju cest (tako obremenjenih, tranzitnih) bi bilo lahko stanje, če bi bili tako grozni vozniki, še mnogo slabše. Takih, ki nas je strah oziroma se zavzeto trudimo, da drugih ne spravljamo v nevarnost, nas je več. V letih 1970–1980 je bilo na naših cestah približno 600 mrtvih na leto – ob manj kilometrih in neskončno manj avtomobilih!«

revija Jana