Sama gradita hišo: »Bi ponovila, le ne z majhnima otrokoma«
Strojni inženir David in kemijska tehnologinja Špela sta večino hiše zgradila sama. Razkrivata, koliko sta prihranila, kaj je bilo najtežje in kje brez mojstrov ne gre.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Oba prihajata iz tehničnih poklicev – David je strojni inženir, vi kemijska tehnologinja. Kako je sploh padla odločitev: »Kaj pa, če bi hišo zgradila kar sama?«
Odločitev, da bova večino hiše naredila sama, je bila prisotna že od prvega trenutka, ko sva pomislila na gradnjo hiše. Ko sva začela spremljati cene gradnje in koliko stane delo mojstrov, se nama je zdelo, da je gradnja hiše ekstremno draga, če za vsako stvar najameš izvajalca. Zato sva že pri načrtovanju računala na to, da bova veliko stvari naredila sama in sva temu primerno tudi hišo tako zasnovala, da je prijazna za samograditelja. Seveda pa takrat še nisva vedela, koliko stvari to v resnici pomeni. (smeh)
Koliko sta pred začetkom gradnje dejansko vedela o gradnji hiše?
Skoraj nič. (smeh) Oba prihajava iz družin, kjer se je veliko gradbenih del delalo v lastni oziroma pollastni režiji, tako da sva že od otroštva imela neko predstavo, da lahko marsikaj narediš sam, če imaš dovolj časa, volje in nekoga, ki ti pokaže osnove. Ampak konkretno o gradnji hiše pred začetkom nisva znala praktično nič. Vsako stvar sva se učila čisto iz nule. Zato je tudi skoraj vsako delo trajalo precej dlje, kot bi trajalo nekomu, ki to počne vsak dan. Najina prednost je bila predvsem v tem, da se ne ustrašiva nove stvari. Če ne znava, se pač naučiva. YouTube, internet, navodila, nasveti izkušenih ljudi in potem poskusiš, včasih pa tudi ponavljaš, zaradi kakšne napake.
Kateri trenutek na gradbišču je bil prvi, ko sta si rekla: »V redu, tega sva se morda lotila nekoliko bolj pogumno, kot sva mislila«?
Takega trenutka, ko bi si rekla »tega pa midva ne bova zmogla«, v bistvu nisva imela. Sva pa imela kar nekaj trenutkov, ko nisva pričakovala, da bo kakšno opravilo vzelo toliko časa kot ga je. Trenutno je bilo daleč najbolj zamudno in naporno delo kitanje. Ko začneš, si predstavljaš, da boš pač skital stene in bo enkrat konec. Potem pa ugotoviš, koliko sten ima ena hiša. Ampak tudi pri tem nisva imela občutka, da bi bilo bolje poklicati mojstre. Bolj sva bila v fazi: »Okej, tole bo očitno trajalo še precej dlje, kot sva mislila.«
Preberite tudi:
Veliko ljudi se samogradnje loti predvsem zato, da bi prihranili. Je bil to pomemben razlog tudi pri vama?
Finančni vidik je bil pravzaprav glavni razlog, da sva se odločila za samogradnjo. Ko sva gledala cene dela in celotne gradnje, sva hitro ugotovila, da lahko z lastnim delom precej zmanjšava stroške. Koliko točno sva prihranila, je težko povedati, ker bi morala za vsako stvar vedeti, koliko bi nama zanjo zaračunal izvajalec. Ampak pri tolikšni količini dela se razlika zagotovo pozna. Po drugi strani pa velja tisti stavek: hišo plačaš s svojim časom. In to je verjetno najbolj realen opis samogradnje. Denar prihraniš, ampak ga nadomestiš z urami dela, vikendi, večeri in precejšnjo količino energije. Pri določenih stvareh pa se nama varčevanje absolutno ne zdi smiselno. Če je nekaj nevarno, zahteva posebno znanje ali lahko napačna izvedba kasneje pomeni ogromno škode, je bolj pametno plačati strokovnjaka.
Katera dela sta se odločila opraviti povsem sama in pri katerih sta že na začetku vedela, da jih bosta prepustila strokovnjakom?
Lažje bi naštela, česa nisva delala sama. (smeh) Mojstrom oziroma izvajalcem sva prepustila omete, talno gretje, estrihe, vodovod po tleh in montažo toplotne črpalke. Vse ostalo sva se lotila sama – od zidanja in betoniranja plošč do inštalacij, keramike, kitanja, pleskanja in polaganja talnih oblog. Pri samogradnji bi mejo potegnila predvsem pri stvareh, kjer mora biti izvedba res strokovna oziroma kjer je lahko napaka nevarna ali zelo draga. Sicer pa sva precej za princip: če se lahko naučiš, se pripraviš in narediš pravilno, zakaj ne bi poskusil?
Na Instagramu zelo odkrito prikazujeta celoten proces, tudi manj prijetne dele gradnje. Katero opravilo je bilo v resnici bistveno težje, kot je videti na spletu – in katero vaju je presenetilo, ker je bilo lažje, kot sta pričakovala?
Mislim, da je to ena največjih razlik med Instagramom in realnostjo gradnje. Na videu je nekaj videti precej preprosto, potem pa to poskusiš delati osem ur skupaj. Kitanje je recimo takšno opravilo. Na videu izgleda skoraj terapevtsko – gladilka, malo kita in lepa gladka stena. V resnici pa te po nekaj urah bolijo roke, hrbet, vrat in ugotoviš, da ima hiša ogromno sten. Tudi brušenje je veliko bolj naporno, kot izgleda. Sva bila pa pozitivno presenečena kako enostavno in je pleskanje z brizganjem, v primerjavi z valjčkom.
Pri samogradnji verjetno pridejo tudi napake. Katera vajina napaka vaju je do zdaj največ naučila oziroma bi jo danes naredila drugače?
Ena takšna napaka se nama je zgodila, ker sva hitela. Pri izvedbi plošče sva pozabila narediti preboj za inštalacije v prvo nadstropje. Ugotovila sva seveda šele kasneje. Tako da nama ni preostalo drugega, kot da sva potem štemala že narejeno ploščo. To je bil kar dober opomnik, da pri gradnji res ni dobro preveč hiteti. Včasih se ti zdi, da moraš samo čim prej narediti naslednjo stvar, potem pa te lahko ena pozabljena malenkost stane precej več časa in dela.
Kako je vajina strokovna izobrazba vplivala na odločitve pri hiši? Je denimo strojni inženir pri instalacijah in energetiki bolj zahteven, kemijska tehnologinja pa pri izbiri materialov?
Tu se najina značaja kar lepo pokažeta.
Špela: David kot strojni inženir zna stvari precej zakomplicirati, predvsem zato, ker želi biti pri vsem veliko bolj natančen, kot je verjetno potrebno. Strojnik pač razmišlja v milimetrih, ne v centimetrih.
David: Špela pa ima bolj analitičen pristop. Tehnična podlaga ji predvsem pomaga pri razumevanju stvari – kako kaj deluje, zakaj se nekaj uporablja, kaj se zgodi, če nekaj narediš drugače in predvsem, da je pripravljrna poprijeti za katerokoli tehnično stvar.
Ampak najina izobrazba nama ne daje znanja za gradnjo hiše. Bolj nama daje način razmišljanja. Navajena sva analizirati problem, poiskati informacije in razumeti, zakaj nekaj narediš na določen način.
Samogradnja poleg denarja zahteva ogromno časa. Kako jo usklajujeta s službo in zasebnim življenjem – in koliko prostega časa je gradnja hiše v resnici »pojedla«?
Ogromno. Gradnja hiše ni samo čas, ki ga preživiš na gradbišču. Tudi doma razmišljaš, kaj je treba naročiti, kaj je naslednje na seznamu, kaj manjka, kaj moraš preveriti ... Veliko vikendov je šlo za hišo, veliko večerov tudi. In ko imaš poleg tega še službo in družino, je prostega časa precej hitro zmanjkalo. Ampak nama je bilo pomembno, da hišo narediva na ta način, zato sva pač sprejela tudi to ceno – predvsem v času.
Če bi danes pred vama stal par, ki še nikoli ni držal gladilke v rokah, pa razmišlja, da bi del hiše zgradil sam: katera tri dela bi mu brez težav priporočila za začetek in pri katerih bi rekla: tega se brez znanja raje ne lotevajte?
Midva bi rekla kar: začnite na začetku. Če se lotiš samogradnje, ni treba čakati na kitanje, da prvič primeš orodje v roke. Lahko začneš že pri pripravi temeljne plošče. Pri zidanju bi priporočala, da imaš ob sebi nekoga z izkušnjami, vsaj da ti pokaže osnove in prve korake. Potem pa gre precej lažje. Tretja stvar pa so recimo priprave za strojne inštalacije oziroma štemanje. Ni ravno najbolj glamurozno delo, je pa takšno, da se ga lahko z nekaj osnovnega znanja hitro naučiš. Če pa želite res konkretne primere, "pofollowajte" najin profil Hiška na vasi, ker bova očitno še nekaj časa testirala, česa vsega se lahko človek nauči sam.
Ko danes pogledata hišo in vse, kar sta naredila z lastnimi rokami – ali bi se, če bi lahko začela znova, še enkrat odločila za samogradnjo?
Bi se. Mogoče samo ne z dvema majhnima otrokoma. Če bi se lahko vrnila na začetek, bi se za samogradnjo še vedno odločila. Zagotovo bi določene stvari naredila drugače, ker zdaj veva ogromno več kot takrat. Ampak občutek, ko pogledaš hišo in veš, koliko stvari, ki jih zdaj vidiš okoli sebe, si naredil sam, je res nekaj posebnega. Na koncu ni samo hiša. Je ogromno ur dela, učenja, napak, živcev, vikendov in trenutkov, ko si rečeš »zakaj sva si to naredila«. Ampak potem pogledaš okoli sebe in si rečeš: »Vse tole sva naredila sama.« In zaradi tega bi se še enkrat odločila enako.
Preberite več:
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
