Kako sta se družila prvi gospod Slovenije in prva dama Italije
Ob uradnem obisku italijanskega predsednika v Sloveniji smo dobili ekskluzivno povabilo, da se lahko pridružimo spremljevalnemu programu soproga predsednice Republike Slovenije dr. Aleša Musarja in hčere predsednika italijanske republike Laure Mattarelle, ki opravlja funkcijo italijanske prve dame. Vabljeni, da potešite radovednost, kako si čas krajšajo oziroma bogatijo visoki gostje. Tokrat so predvsem spoznavali našo zgodovino.
V slabih treh urah je dr. Aleš Musar, ki je preverjeno očarljiv gostitelj z mnogo znanja in zanimivih zgodb o tem in onem umetniškem delu ali pomembni zgodovinski osebnosti, skušal cenjeni gostji pokazati čim več: vsaj delček razstave Barok v Narodni galeriji, nekaj sodobnih del v galeriji Muza (v lasti NLB), sledil je skok na drugo stran ulice v Frančiškansko knjižnico, na poti v Narodno in univerzitetno knjižnico pa so se ustavili še pred Mestno hišo. Vse to je morala mini delegacija opraviti v nič kaj prijaznem vremenu in v strogem mestnem središču, kjer se od vrat do vrat ni mogoče preprosto zapeljati z avtom. Zato so na pomoč poklicali tista majhna električna vozila, ki jim v Ljubljani pravijo kavalir. Čeprav se je Laura Mattarella, edina hči (poleg dveh sinov) italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, želela malce sprehoditi po Ljubljani, nebo ni želelo sodelovati. Tako Ljubljana ni zasijala v polni lepoti, a je bila gostja, ki je slovensko prestolnico obiskala prvič, vseeno videti precej zadovoljna.
Drugače tako ne more biti, če te na vratih Narodne galerije pričakata namestnik direktorice te ustanove mag. Bojan Kuhar in vodička Sara Müller (tudi avtorica razstave Barok v Sloveniji); zadnja je gostjo ob tekoči italijanščini popeljala po razstavi. Ko je italijanskemu jeziku gospa Mattarella ugovarjala, češ da lahko vodstvo poteka v angleščini, je Aleš Musar odkimal. Zanj pač ni treba skrbeti, saj zbirko v Narodni galeriji tako rekoč pozna do obisti. Tega, da je udobje njegove gostje na prvem mestu, ni bilo treba pojasnjevati, bilo je očitno vse tri ure programa.
Prav tako so jo v italijanščini sprejeli v galeriji Muza in tudi ob koncu programa, ko je na vrsto prišla Narodna in univerzitetna knjižnica. Tolmač, član italijanske delegacije, tako ni imel kaj početi – in je samo užival v umetniških delih. Ali so uživali tudi varnostniki (naštela sem tri), ne morem potrditi, njihovi izrazi so bili nekako neberljivi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
