LPP

Fizični napadi so sicer izjemno redki, a to še ne pomeni, da je poklic voznika lahek in udoben. Prav nasprotno. Pogosto je psihično naporen, organizacijsko zahteven in vse premalo cenjen. Če te petkrat na dan ne »pošljejo v pm«, je, kot da nisi bil v službi, pravijo tisti, ki ga opravljajo.

Ko pogleda voznika mestnega avtobusa, marsikdo pomisli, kako fino službo ima. Prav počasi in mirno se vozika po mestu cel šiht in posluša muziko. Še šefa nima za hrbtom, in ko gre domov, lahko do naslednjega dne pozabi na službo. »No, če imate tako predstavo o poklicu voznika, pridite in poskusite!« pravi Gregor Cunder, Predsednik sindikata voznikov LPP.

Gospodarstvo

Poklic prihodnosti? Pozabite na računalnik, zaslužek prinaša delo z rokam

Zgodilo se je, da sem ustavil avtobus, da sem šel lahko na stranišče.

Vozniki mestnega prometa ne poznajo klasičnega urnika, saj avtobusi vozijo od tretje ure zjutraj do enih ponoči. Zakon pa določa, da se lahko delovnik opravi v razdobju 12 ur. Se pravi, teoretično bi lahko človek delal štiri ure, potem tri ne, pa spet dve ter vmes uro ne in še dve. Cel dan torej. Tako hudo na LPP ni, ni pa izjema, da se delo razvleče na 10 ur. Za tiste, ki so doma blizu baze ljubljanskega potniškega prometa, to še ni tako hudo, saj lahko skočijo domov.

Novice

Zakaj so ženska javna stranišča pri nas tako umazana?

A ljubljanske »trole« vozijo tudi vozniki iz Bohinjske Bistrice in s Ptuja. Okoli četrtina dela so tako imenovane »deljene službe«, ko ima voznik med delovnikom časovno luknjo. Takšna delovna dneva sta vsaj dva, včasih trije. Drugače ne gre, ker le tako lahko pokrijejo prometne konice, ki so se z leti razvlekle tako zjutraj kot popoldne, ko ljudje odhajajo iz službe. Vozniki nimajo »svoje« proge, avtobusa ali časovnega okna. Razpored dobijo za naslednji mesec, a spremembe so pogoste. Voznikov je več kot 400 in hitro se zgodi, da je treba z danes na jutri prilagajati načrt. Poskrbijo pa, da vozniki eno leto delajo tudi med prazniki, naslednje leto pa so takrat prosti.

Slovenija

Odvoz mrtvih živali: Kruta resnica o delu, ki ga nihče ne opazi

Če so se vam kdaj zasmilile prodajalke, ki grizejo sendvič, medtem ko tipkajo po blagajni, si predstavljajte, da ste voznik avtobusa, ki zares ustavi le na prvi in zadnji postaji, in vas pritisne na stranišče. Morda je pred vami še ena ura vožnje. Kaj zdaj? Nič, zdržali boste. Razen če res ne gre. »Takrat pač nimaš kaj,« se spominja Cunder, ki je bil tudi sam voznik. »Enkrat sem ustavil na Bavarskem dvoru in tekel do prve kavarne.«

Tudi sicer tisto malo – izravnalni čas mu rečejo – ko se voznik lahko pretegne, popije kavo iz avtomata, se olajša v temu namenjenemu »dixiju«, pogosto požrejo gneča na cesti in zamude, ki jih povzroča. Nemalokrat je voznik že v časovnem minusu, ko pride do končne postaje. Takrat odmor odpade.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana