Mateja J. Potočnik

Učili so ga biti tiho, danes poje na ves glas: fant, ki so se mu smejali, je postal legenda

Zavrnitve so ga samo še bolj spodbudile, da se ni predal. Že v osnovni šoli se je zapisal glasbi in kitariste z ojačevalcem, ki ga sam ni mogel imeti, gledal kot bogove, še srajce bi jim pral, samo da bi lahko bil zraven, se smeji danes, ko se lahko pohvali s kariero pevca v skupini Pop Design, tridesetimi leti samostojne kariere ter oznako enega naših najbolj energičnih izvajalcev, brez katerega ni veselic, glasbenih prireditev in zasebnih zabav. Vse pretekle izkušnje so ga izoblikovale v šaljivega, preprostega človeka, ki ga imajo z leti ljudje še rajši.

· Glasba

Miran Rudan: Z Anito ju loči 21 let, povezuje pa 16 let sreče in dva otroka

Katera je največja modrost, ki ste jo v tridesetih letih svoje kariere spoznali o sebi?

Spoznal sem, da je glasbeni svet precej neiskren in da je veliko igre, mene pa to blazno moti. Vedno rečem, bodi to, kar si, bodi človek in potem ti bo uspelo. Zaradi tega nimam toliko prijateljev med glasbeniki; verjetno mislijo, da sem zelo zoprn. Pogrešam tudi spoštljiv odnos do soljudi.

Če si dober in pošten, ti uspe in ljudje te nagradijo s tem, recimo mene kot glasbenika, da te poslušajo. Jaz ljudem vedno povem, da sem Vili Resnik, navaden človek tako kot oni, samo s to razliko, da imam pač srečo in me poznajo. Zame so vsi ljudje enaki. Ko sem imel nastop ob tridesetletnici v Cvetličarni, so me klicali za VIP-vstopnice, ampak jih nisem želel imeti. Kot otrok nisem imel nič in vem, kako je, če se počutiš manjvredno.

Mateja J. Potočnik

Katera lastnost vam je pomagala preživeti težka otroška leta, da ste si izborili pot na sam vrh?

Najpomembnejša je vztrajnost. Kot otrok sem se moral vedno dokazovati. Sam sebi sem govoril: dovolj sem dober in vem, da sem lahko zelo dober. To je morda danes videti prepotentno, ampak nisem imel nič, pa sem vedel, da bom nekaj dobil. Če bi me postavili v Ameriko, bi pa mogoče našel nekaj drugega namesto petja, ker bi se boril! Če ne drugače, bi šel v službo, malo zaslužil, ampak iz malega pride veliko in držim se tega, da je treba delati, delati in se truditi.

Estrada

Rok Kosmač je pred 10 leti skoraj čez noč izginil, to počne danes

Se spomnite kakšnega dogodka iz otroštva, ko ste se morali še posebej postaviti zase?

Ja, zelo dobro. Mogoče sem tudi zato ostal glasbenik. Najprej sem si želel peti v pevskem zboru, pa so rekli, da ne morem, ker nimam posluha. Ko sem prišel v puberteto, nekje v sedmem ali osmem razredu, smo imeli glasbeno skupino. Moja mama ni imela denarja za ojačevalec, pa me je potem zamenjal nekdo, ki ga je imel in kitaro tudi, pa zelo pomembne starše. Ko sem ga poslušal igrati, sem videl, da sem boljši od njega. Vsako jutro, ko sem hodil mimo njihovega stanovanja, sem si govoril, boste videli, kdo je Vili Resnik!

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana