Jaka Koren

Grozljiv je občutek, ko te sredi prazničnega decembra pogoltne ulica. Ko si vsem na očeh, pa vendar neviden. Plitko sem vdihnila in na kratko stegnila roke, v katerih sem mečkala lonček. Razbijanje srca mi je v grlo pognalo grenak sok iz želodca. K vragu ..

Bi se obdržali na nogah, če bi vam življenje spodneslo tla pod njimi? Če bi ostali brez dohodka, strehe nad glavo? Lahko se zgodi. Meni, tebi – splet okoliščin te pahne na cesto in potem te psiha premikasti do te mere, da kloneš, se vdaš, razlomiš v črepinje. Lahko se zgodi, zakaj ne? Na tebi pa je, ali boš pljunil v roke in se spravil iz blata ali pa boš krivil sistem in iskal luč v izgovorih. »Jaz bi se znašel,« je odločen kolega, a tega v resnici ne ve. Prekleto, da ne. »Psiha je kurba,« izvem pozneje.

Kaj je berače prignalo na ulico? Kot novinarka pod krinko sem dva večera nabirala zgodbe nevidnih obrazov ulic in za kratek čas tudi sama slekla dostojanstvo ter se z debelim slojem sramu na licih potopila v mrak. Moj izkupiček? Prazni žepi in grenak okus ponižanja.

revija Jana

Po stopinjah beračev

Odprem omaro in brkljam med starimi oblačili. Bunda, prevelike rebraste hlače, širok šal z luknjami, skozi katere lahko potisnem palec, moževa zdelana volnena kapa in ogromne rokavice iz flisa. Ko vse to navlečem nase, še vedno nisem videti kot človek ulice. Z obraza si zdrgnem ličila, pustim, da mi pramen las pade prek oči, in se zazrem v podobo v zrcalu. Kdo bi bila ženska v odsevu, če se ne bi imela kam vrniti?

Vso pot do Celja razmišljam o prispevku, a hkrati odrivam misel na trenutek, ko bom stopila pred ljudi. Ko zavijem z avtoceste, vse bolj občutim težo na prsih. Medtem ko se ideja spreminja v dejanje, se rahlja tudi moje razpoloženje. Bom res to storila? Nisem več tako prepričana. 

Novice

Pretresljiva zgodba Slovenke, ki so jo prisilili v beračenje

Parkiram pri železniški postaji, se dolgo obotavljam, potopim brado v šal in s hitrimi koraki krenem proti staremu mestnemu jedru. Nedaleč od prazničnih stojnic se s plastičnim lončkom v roki stisnem ob pročelje trgovinice in si že po nekaj trenutkih goreče želim, da bi me pogoltnila tla pod nogami. Obrazi, obsijani s prazničnimi lučmi, se mi ne zdijo prijazni. Prešerni smehljaji so spačeni v groteskne podobe. Silijo me na bruhanje. Zdi se mi, da sem razgaljena, kljub mraku obsijana z žarometi prezira.

Tujina

Temačni svet beračev v Salzburgu: oportunisti ali reveži?

V resnici me najbrž redkokdo opazi. Ljudje so potopljeni v svoje življenje, v lastno srečo ali pa skrbi. Pa jaz? Tu sem, da skupaj z menoj vsaj za hip občutite, kako je na drugi strani. V grlu čutim razbijanje srca, in ko se mi iztegnjenih rok iz ust skotali poltihi »prosim«, vem, da je vse, kar okušam, zgolj kruta resničnost. Čez čas ujamem pogled – prezir starejše gospe pljuskne čez rob mojega potrpljenja in za dlan zgrabim prijateljico, ki je pazila name na vogalu, ter skupaj skoraj tečeva do avta. »S polno ritjo je lahko srat,« zahreščim kot stara plošča, a se v meni začne kotaliti velika kepa … Rada bi vedela, razumela. Kaj te prižene tako daleč – je to obup ali izbira? In zato stopim nazaj na ulico.

V naslednjih dveh zimskih večerih spoznam šest obrazov, katerih zgodbe razkrivajo večplastnost vzroka in posledice. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Jaka Koren

revija Jana