Vasja Jager

Vsakdo, ki se znajde povsem sam sredi neobvladljive preizkušnje, potem tudi sam išče poti iz trpljenja. Tisti, ki jih najdejo, s tem dobijo zemljevide rešilnih poti, ki jih radi delijo z drugimi. Tisti, ki jim ne uspe, obmolknejo za vedno – in teh je neprimerno več. Zato je treba vsako zgodbo o ozdravitvi raka z metodami, ki odstopajo od uradne znanosti, še vedno jemati z rezervo. Pri tej bolezni namreč žal še vedno ni nobenih zagotovil; še vedno nihče ne ve za pot, ki bi z gotovostjo peljala iz teme. Zato zgodba o ozdravitvi Jožeta Vovka ni zgodba o čudežu. Je osebna pripoved človeka, ki nikoli ni nehal zaupati v uradno medicino, ko pa se je slednjič znašel sam pred neozdravljivo grozo, je skušal le zapolniti vrzel v dogmi. In tako je to tudi nova zgodba o ozdravitvah, ki počasi, pazljivo, predvsem pa z argumenti spreminjajo dogme slovenskega zdravstva.

Zdravje

V tujini žanje uspeh metoda zdravljenja raka, ki smo jo pri nas opustili

Vovk, danes 58-letni ekološki kmet iz štajerskih Makol, je eden takšnih živahnih, od zdravja sijočih argumentov na dveh nogah. Pa bi moral biti črna statistika. »Uradno ti nihče ne pove v obraz, da boš umrl. Onkolog te resno pogleda, mogoče te potreplja po rami in reče: 'Tako, terapija je zaključena, mi smo naredili svoje.'«

Nekako s temi besedami je bil po tretji rundi kemoterapije napoten iz bolnišnice – tako ali drugače je bilo za vedno. Njegov organizem je bil uničen: odpovedovala so mu pljuča, srce mu je popuščalo, kosti mu je drobila osteoporoza, prebava se mu je povsem porušila, ob tem pa so ga mučile še stare kronične težave, ki so se prosto razdivjale po telesu brez delujočega imunskega sistema. »Vegetiral sem, dejansko sem bil kos mesa na paliativi.«

Vasja Jager

V iskanju izgubljenega upanja

Takšna je bila cena raka na modih, ki so mu ga odkrili pred sedmimi leti. Odkrili so ga bolj kot ne po naključju in zato prepozno – tumor je metastaziral in se razširil na vse organe trebušne votline ter tudi v bezgavke. Prognoza: ne prav dobra, milo rečeno. Da bi imel vsaj nekakšno upanje, je bilo treba vreči atomsko bombo na organizem – in to trikrat. »Kemoterapija ne loči med zdravimi in bolnimi celicami, temveč potolče vse po vrsti. Jaz že od prej nisem bil najbolj trdnega zdravja; lahko si mislite, kako sem jo prenesel,« se trpko nasmehne ob spominu na bolečine.

V najhujši stiski je začel tipati za rešitvijo; vsakega zdravnika, s katerim je prišel v stik, je pobaral, kaj meni o alternativnih metodah. Starejši so se mu smejali, češ da bo zgolj po nepotrebnem nosil denar k mazačem, mlajši praviloma niso rekli ničesar. Ko so ga zaradi odpovedi pljuč premestili na Kliniko Golnik, je prišel v obravnavo k tedanjemu direktorju dr. Alešu Rozmanu.

Zdravje

Cepivo proti raku: preboj ali prevara?

»On je bil prvi, ki je na moje vprašanje o alternativnih metodah spodbudno odvrnil: 'Vi kar poskusite!' In tako je Jože Vovk na črnem trgu prvič naročil konopljino smolo. Ter začel na pamet, malodane panično, v svoje opešano telo vnašati pravi koktajl naravnih spojin, o katerih tedaj ni imel niti najmanjšega pojma.

Skrivnostno omrežje za boj proti tumorjem

Medicinska znanost se je šele nedavno začela zavedati pomena endokanabinoidnega sistema v človeškem telesu. Gre za svojevrstno komunikacijsko mrežo, s katero organizem spremlja in uravnava temeljne procese ter telesne aktivnosti ...

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana