Šimen Zupančič

Komaj petindvajsetletno mlado zaposleno in izredno študentko je zadela možganska kap. »Nočem še umreti,« je poskušala izgovoriti misel, a glas je ostal nem. Le prisebnosti fanta reševalca, ki je takrat prisegel, da jo bo oženil, če jo bog reši, se ima zahvaliti, da je bila v pičlih 45 minutah v primerni zdravniški oskrbi. Življenje ji je dalo novo priložnost. Danes živi svoje sanje in se z vsem srcem posveča družini.

Vsega je kriv ples, začne, ko se srečamo v njenem butiku plesnih oblačil v starem jedru Škofje Loke, kjer sta si v eni od hiš z Matjažem uredila prijetno družinsko gnezdece. »Plešem že od zgodnjih otroških let, in ko sem iz kranjskega kluba prišla plesat v Ljubljano, sem spoznala Matjaža. Že ob prvem srečanju sva začutila iskrico. Ko sva se po nekaj letih spet srečala, je ponovno vzplamtela,« se spominja. Matjaž ni postal samo njen soplesalec, temveč tudi fant, in tako sta, študenta, začela graditi svojo prihodnost.

Šimen Zupančič

Kaj se mi dogaja? 

Tiste nedelje sta bila pri njegovih starših. Ravno se je nehala učiti za prihajajoči izpit na Gea Collegeu. Ura se je bližala šesti popoldne in Matjaž ji je predlagal, da si ogledata film. Pospravila je knjigo, in ko je prišla za njim v sobo, se je čudno počutila. Rekla mu je, ali ji lahko pomaga, a Matjaž se spomni, da je v resnici samo blebetala. »Spomnim se, da mi je rekel, ali se hecam. V tistem sem začutila, da je nekaj hudo narobe, in adrenalin mi je preplavil telo. Nisem več čutila leve roke, pol obraza se mi je povesilo. Nato se je vse dogajalo izjemno hitro, čeprav je v moji glavi vse bolj megleno.

Odnesli so me v spodnje nadstropje, Matjaž je poklical 112 in spomnim se še, kako je mojemu očetu sporočil, da me je verjetno zadela kap. Edino, kar sem lahko pomislila v tistem trenutku, je bilo, da imam še toliko pred sabo in da nočem umreti,« pripoveduje s solzami v očeh. »Matjaž se spominja, da sem sedela kot okamenela in da mi je kar naprej zategovalo obraz. Ko je opravil vse potrebne klice, je pokleknil pred mano in mi nudil prvo pomoč. Vedel je, da bi se lahko končalo drugače.«

Zdravje

Tomaža zgrabila freza, danes drugače dela in živi

Hladen, mrtev občutek

Vožnje v UKC se spomni kot v počasnem posnetku. »Ne spomnim se nobene bolečine, samo adrenalina in misli, da ne morem dopustiti, da je to konec. Preiskave so pokazale, da sem pravzaprav imela že od otroštva luknjo med levim in desnim srčnim preddvorom, skoznjo se je prebil strdek in zletel v možgane. Za ples sem imela kondicijo, pri drugih športih pa sem bila po navadi hitro zadihana in brez energije,« razmišlja za nazaj. Najodločilnejša je bila prva noč,  k sreči jo je dobro prestala in potem še štirinajst dni ostala na okrevanju v bolnišnici.

»Takrat sem vedela, da s to izkušnjo moje življenje ne bo več takšno, kot je bilo prej. V tišini sem veliko premišljevala, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Pol telesa nisem čutila. Ko sem z desno roko prijela levo, je bilo, kot bi prijela roko nekoga drugega, bil je hladen, mrtev občutek. Ponovno sem se morala učiti premikati roko, stiskati mišice; kot da se na novo odkrivam.« Povedali so ji, da je imela veliko srečo, da je bila tako hitro v zdravniški oskrbi. Pri kapi štejejo minute. »Dlje ko so možgani brez kisika, večje so lahko posledice.« Po petih dneh je lahko že za silo hodila ob opori. »Ko pa danes gledam nazaj, se mi zdi, kot da govorim o nekom drugem.«

Nasveti

Tudi vaše znanje prve pomoči lahko odloča o življenju in smrti

Šimen Zupančič

Premalo vemo o prvi pomoči! 

»To je bila res težka preizkušnja, še posebej ko dojameš, da ne rešuješ samo bolnika, temveč človeka, ki ti je blizu. Vseeno se spomniš treninga in začneš delati instinktivno, po protokolu,« pove njen mož, ki se nam je medtem pridružil. Takrat je delal kot reševalec v kranjskem zdravstvenem domu. »Zadelo me je spoznanje, da je življenje kratko, minljivo in da ljudje na splošno, tudi moji domači, zelo malo vedo o prvi pomoči. Tudi na terenu sem bil vedno bolj pozoren na to, da si ljudje ne upajo in ne znajo pomagati, zato me je zelo kmalu prešinilo, da jih je tega treba naučiti!«

Marsikdo ne ve, kako se lotiti pomoči, in se boji, da bi stanje, če bi pomagal, še poslabšal. Zato se je v sklopu njune plesne šole Smaragd lotil izobraževalnih delavnic Reši življenje. Svoje plesalke in plesalce želita naučiti, kako pomagati, ko je to najbolj potrebno – ob nenadnih zdravstvenih zapletih in nesrečah, ter kako lahko z mirnim in pravilnim odzivom nekomu rešijo življenje. »Matjaž danes pravi, da je naredil tako, kot bi vsak reševalec; da imam dobrega angela varuha. Jaz pa mislim, da je on ta moj varuh in da se v življenju vse zgodi z razlogom,« doda Sara.

Plešejo po vsej Sloveniji

V bolnišnici se je spraševala, ali bo sploh še lahko plesala, toliko sanj in želja je pestovala v sebi … Ples je bil že od začetka njena velika motivacija za okrevanje. Danes večjih posledic k sreči ne čuti. Morda je leva roka malce šibkejša od desne in včasih se ji zgodi, da se nečesa ne more spomniti – spomni se občutka, slike pa ni. Za razliko od svojega moža, ki v svojih predavanjih vsakič podoživlja njuno zgodbo, se ona izkušnje spomni le priložnostno. »Je pa moje življenje bolj polno. Živim za danes, sem bolj sočutna in hvaležna za vse, kar se mi zgodi. Večkrat koga pokličem, obiščem, se zahvalim in sem v rednem stiku s starši.«

Slovenija

Film o zadnji odločitvi Alenke Čurin Janžekovič

Pred petimi leti si je uresničila sanje, o katerih si pred desetletjem ni upala govoriti naglas – odprla je svojo plesno šolo Smaragd. »Izkušnja kapi me je obrusila, da sem si upala več kot prej, še posebej ker sem imela vso Matjaževo podporo. Moj največji užitek je ljudi učiti plesati. Po mojih izkušnjah ples napolni ljudi. Njegov čar je, da se človek sploh ne zaveda, koliko naredi zase, medtem ko pleše. Gibamo se in uživamo v glasbi. Moja filozofija je, da ne čakamo, da nas ljudje poiščejo, ampak gremo mi k ljudem. Zato učimo po vsej Sloveniji.« Plesno šolo spremlja tudi butik plesnih oblačil, ki jo spominja na čas, ko je vsa družina ustvarjala njena plesna oblačila, še oče je lepil kristalne kamenčke. »Punce na treningih so me potem spraševale, kje sem jih dobila, in tako se je rodila ideja o butiku, kjer dekleta najdejo oblačila za ples in jih hkrati lahko nosijo  vsak dan.«

Šimen Zupančič

Zdaj sva močnejša

Najlepše, kar se je zgodilo po njeni kapi, pa je poglobljen partnerski odnos. Z Matjažem sta se zelo povezala in se še isto leto podala na skupno življenjsko pot. »Izkušnja naju je tako okrepila, da sva lažje kos novim izzivom,« se strinja Matjaž. Kupila sta stanovanje, v katero sta se na prvi pogled zaljubila, ko sta v nedokončani kuhinji in dnevni sobi videla svojo plesno dvorano. Imela bosta prostor, kjer bosta ob večerih, ko bosta oba doma, lahko skupaj plesala! Ko sta pred petimi leti dobila prvega otroka,– zdaj jima dom zapolnjuje smeh dveh – je Matjaž zaradi precej nepredvidljivega delovnega časa pustil službo reševalca, hotel je biti bolj prisoten v družini. Bolj se je posvetil izobraževanju ljudi na področju prve pomoči, sploh otrok in mladostnikov. To delo opravlja v Centru za krepitev zdravja Kranj. To je zdaj njegovo poslanstvo, Sara pa pripomni, da ga je užitek gledati in poslušati med delom.

Upajte si, ne čakajte!

Sara je zdaj srečna, polna energije. »Tako zelo uživam v svojem delu, življenje zajemam z užitkarsko žlico. Nič ne počnem, ker moram, ampak zato, ker si tako želim! Toliko imam še načrtov, ki bi jih rada uresničila! Z Matjažem sva natanko tam, kjer morava in si želiva biti. Ker pa imava kar veliko obveznosti, po drugi strani močno ceniva čas, ki ga z družino preživimo skupaj  – takrat velikokrat pomisliva, še bolj pa začutiva, da je življenje res lepo!« pove in nam vsem polaga na srce: »Upajte si, ne čakajte in dajte življenju priložnost, ker človek nikoli ne ve, kdaj se konča.«

revija Jana 13