UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Živimo v času, ko je negotovost postala skoraj stalnica. Negotove službe, skoki cen, umetna inteligenca, vojne, podnebne spremembe, gospodarske krize in neprestano zasipanje z informacijami ustvarjajo občutek, da se nam tla pod nogami majejo. Naši možgani pa niso ustvarjeni za življenje v kroničnem »ne vem«. Evolucijsko so prilagojeni kratkim obdobjem nevarnosti, po katerih se lahko umirimo. Ko pa negotovost traja mesece ali celo leta, začne spreminjati delovanje možganov, hormonov in telesa.

Naši možgani so nekakšen napovedovalni stroj. Večino časa skušajo predvideti, kaj se bo zgodilo naslednje. Negotovost je zato zanje ena najbolj energijsko dragih situacij, saj so ob njej stalno v pogonu in stanju visoke vzdraženosti. Pa ne le to. Ko prihodnosti ne morejo dovolj dobro predvideti, se v njih sproži alarmni sistem.

Alternativa

"Vzrok za anksioznost in bolečine so potlačena čustva"

Morebitna nevarnost enako stresna kot resnična

Pomembno vlogo pri tem igra amigdala, del možganov, ki zaznava potencialno grožnjo. Vendar ta ne reagira le na dejansko nevarnost, ampak skoraj enako močno tudi na nejasnost in nepredvidljivost. Kadar možgani ne vedo, ali bo izid dober ali slab, pogosto preventivno pričakujejo najhujše. To nam je skozi čas koristilo, saj je bilo za naše prednike varneje pričakovati nevarnost, kot jo prezreti. A tudi v času, ko na nas najverjetneje iz grma ne bo skočil lev in ko noč ne pomeni več nevarnosti, naši možgani ostajajo naravnani na najslabši možni scenarij. Zato večina ljudi katastrofizira in v glavi prevrtava najslabši možni zaključek vsakega problema. Ob tem pa težje sprejemajo odločitve, postanejo impulzivni, obsesivno iščejo informacije in težje prenašajo čakanje. S tem pa vedno znova telesno doživljajo dramo, ki se sploh še zgodila ni.

Ko se aktivira amigdala, se namreč sproži tudi tako imenovana HPA-os, sistem med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnimi žlezami. Posledica je izločanje stresnih hormonov, predvsem kortizola. Ta hormon kratkoročno pomaga telesu, da je budno in pripravljeno na odziv. Če pa ostaja povišan dlje, začne škodovati spanju, imunskemu sistemu, koncentraciji in razpoloženju.

Negotovost hujša od slabe novice

Ena najzanimivejših ugotovitev psiholoških raziskav je, da ljudje pogosto lažje prenašamo negativno gotovost kot negotovost. Raziskovalci z University College London pod vodstvom nevroznanstvenika Robba Rutledgea so pokazali, da nepredvidljivost močno povečuje raven stresa in tesnobe, tudi kadar se na koncu ne zgodi nič slabega.

Podobno so pokazali poskusi z električnimi šoki. Delu udeležencev so povedali, da bodo zagotovo vsakič čutili električni šok, delu pa, da ga bodo morda čutili. Večji stres so doživljali tisti, ki niso vedeli, ali in kdaj jih bo streslo in kdaj ne. Negotovost je povzročila močnejšo aktivacijo amigdale, hitrejši srčni utrip in večjo napetost telesa.

Negotovost nas tako zelo meče iz tira, da ljudje pogosto občutimo olajšanje že, ko končno izvemo slabo novico. Manjšina so srečneži, ki imajo visoko toleranco do negotovosti in jo celo vidijo kot izziv. Pogosteje jo naši možgani dojemajo skoraj kot grožnjo preživetju. Ni čudno, da je visoka stopnja negotovosti v življenju povezana z anksioznostjo, paničnimi motnjami, obsesivno-kompulzivnimi motnjami in kronično zaskrbljenostjo.

Zdravje

Hormoni, stres in teža: čas je, da izklopite kortizolsko past

Kako se naučiti živeti z »ne vem«

Psihologi opozarjajo, da danes ne živimo več le v občasni negotovosti, ampak v skoraj stalnem stanju kronične nepredvidljivosti. Težava ni le količina kriz, ampak  tudi dejstvo, da se med seboj prekrivajo. Ljudje pogosto nimamo občutka zaključka ali stabilnosti, informacije si nasprotujejo, prihodnost pa ostaja nejasna. Profesorica Sonia Lupien, ena vodilnih raziskovalk stresa iz Montreala, opozarja, da dolgotrajno povišan kortizol lahko povzroči utrujenost, motnje spanja, slabšo koncentracijo, razdražljivost in celo težave s spominom. Možgani namreč niso narejeni za stalno pripravljenost. Vmes si morajo tudi spočiti.

Psihoterapevti in nevroznanstveniki poudarjajo, da se negotovosti žal ne moremo povsem znebiti. Lahko pa spremenimo odnos do nje. Ameriška raziskovalka Brené Brown poudarja, da učenje ostajanja v »ne vem še« brez takojšnje panike krepi psihološko odpornost. Človek postopoma ugotovi, da lahko prenese več, kot je mislil.

Pomaga tudi razumevanje, da »ne vem« ne pomeni nujno »slabo bo«. Negotovost je prostor več možnih razpletov, ne le katastrofe. Prav v obdobjih, ko človek nima vseh odgovorov, se pogosto začnejo največji življenjski premiki, nova ustvarjalnost in osebna rast. Izziv zato ni popolnoma odpraviti negotovost, ampak se naučiti živeti z njo, ne da bi nas popolnoma ohromila. Naši možgani bodo vedno hrepeneli po gotovosti, tako so narejeni. Toda življenje je nepredvidljivo. Prav v tem prostoru »ne vem še« pa se skrivajo tudi novi začetki in možnosti, ki jih v popolnoma varnem in predvidljivem svetu nikoli ne bi odkrili.

Kako se umiriti v obdobju negotovosti

Omejite nenehno preverjanje novic in telefona: možgani negotovost težko prenašajo, zato obsesivno iščejo nove informacije. Toda stalno osveževanje novic, preverjanje družbenih omrežij ali čakanje na sporočilo pogosto ne prinese olajšanja, temveč še dodatno aktivira stresni sistem. Pomaga, če si določite omejen čas za spremljanje informacij in zavestno ustvarite obdobja brez zaslonov.

Ustvarite majhne dnevne rutine: ko je svet okoli nas nepredvidljiv, možgani potrebujejo vsaj nekaj občutka stabilnosti. Zelo pomagajo preproste vsakodnevne rutine: enak čas vstajanja, sprehod, jutranja kava brez telefona, večerni ritual umirjanja ali redni obroki. Takšne majhne ponavljajoče se dejavnosti živčnemu sistemu sporočajo, da nismo v neposredni nevarnosti.

Ločite med tem, kar lahko nadzorujete, in tem, česar ne morete: veliko tesnobe prihaja iz tega, da skušamo nadzorovati stvari, na katere nimamo vpliva. Pomaga vprašanje: Kaj lahko naredim danes, tukaj in zdaj? Tudi zelo majhni konkretni koraki zmanjšujejo občutek nemoči. Namesto razmišljanja o vseh možnih scenarijih se možgani lažje umirijo ob občutku, da obstaja vsaj nekaj, na kar lahko vplivamo.

Ne poskušajte takoj odpraviti vseh neprijetnih občutkov: ljudje pogosto skušamo tesnobo takoj utišati z delom, telefonom, hrano, alkoholom ali nenehnim razmišljanjem. Toda neprijetni občutki običajno še naraščajo, če pred njimi bežimo. Pomaga že to, da občutek poimenujemo: »Trenutno me je strah« ali »To me dela negotovo«. S tem se aktivirajo bolj racionalni deli možganov, stresni odziv pa se pogosto vsaj nekoliko zmanjša. Opomnite in spomnite se, kolikokrat ste že bili v negotovi situaciji, pa se je vse dobro končalo ali vsaj brez hujših posledic.

revija Jana