Revija Zarja

Nedavni Festival slovenskega dokumentarnega filma je postregel z zgodbami, ki v gledalcu pustijo globoko sled. Med njimi je še posebej ganljiv tankočutni Ples življenja Siniše Gačića, ki je znan po socialno angažiranih dokumentarcih. Intimni portret partnerskega odnosa odpira širše družbeno-etično vprašanje legalizacije pomoči pri samomoru.

Film je nastajal sedem let. Režiser je spremljal resnično zgodbo para Čurin Janžekovič, Alenke in Marijana, ki sta več kot 40 let živela skupaj in ju je povezovala strast do plesa. Alenka je od rojstva trpela za redko neozdravljivo boleznijo, Morquijevim sindromom. Po dolgih letih operacij in nenehnega slabšanja stanja se je odločila, da bo v Švici zaprosila za pomoč pri samomoru. Hkrati je slovenski vladi predlagala, da omogoči tako pomoč tudi pri nas; to je tudi javno odmevalo. Siniša je s kamero spremljal njuno življenje na robu gozda, priprave na Alenkin odhod v Švico, čustveno dinamiko med partnerjema in obdobje po njeni smrti – čas Marijanovega žalovanja.

Tujina

V Španiji evtanazija legalizirana, a imajo težave s postopki

Kakšni so bili odzivi na premieri?

Presenečen sem bil, da so tokrat za razliko od prejšnjih po koncu ljudje želeli pristopiti k meni. Mislil sem, da jih bom morda zamoril, vendar je bilo ravno nasprotno: namesto o smrti so se želeli pogovarjati o ljubezni. Vsak mi je želel povedati še svojo izkušnjo.

Kako ste se odločili za snemanje?

Pri iskanju zgodb za svoj film imam v mislih jasno idejo, kdaj bom končal snemanje. Pri Alenki je bila ta točka jasna: smrt, urejala si je dokumente za Švico in nastopala v javnosti. V Sobotni prilogi je napisala zelo odmevno javno pismo. Začutil sem, da bi bila njena zgodba dobra za film. Šel sem jo obiskat. Pomembno je povedati, kaj želiš od človeka, da ne pride do nerazumevanja. Tako sem ji povedal, da želim posneti dokumentarec z njo, a snemati vse. Seveda sem ji ponudil pravico do veta na kak posnetek, vendar šele v zadnjih korakih, pri montaži. Ne maram, da se kaj ne sme snemati. Popoln dostop ali nič. Skozi delo se zgradi zaupanje, da bom uporabil samo tisto, kar bo protagonist dovolil. Največji izziv nastajanja dokumentarnih filmov je, da se skozi leta spreminjaš kot človek. Izziv je izbrati temo, ki te bo ob koncu filma, ob napredku in osebni rasti, zanimala enako kot na začetku.

Osebni arhiv

Kakšen je bil prvi stik z Alenko?

Ne vem, zakaj, a včasih ne moreš opisati, zakaj si se z nekom razumel. Navdušen sem, če pridem na obisk k nekomu, ki ima polno sobo knjig. Njena je bila taka. Res je široko razmišljala. Z njo sem se lahko pogovarjal o čemerkoli. Bila je odprta do mene, ni me jemala z rezervo, nisem se ji zdel poseben. Hitro sva prišla na to pot in se je držala do konca. Nisva imela dolgega spoznavanja. Bila je starejša generacija, kot moja babica. Vsak teden sva si pisala dolga pisma o tem, kaj sva počela čez teden, razmišljala o življenju …

Kako je potekalo snemanje?

Želel sem dokumentirati njuno življenje. Prišel sem v njuno hišo na obrobju gozda, spili smo kavo in se je začelo. Poudarek je bil, da njun dan teče kot običajno, se ne spreminja zaradi mene. Nič nismo načrtovali. Razen plesa nista imela posebnih stvari. Plesat sta hodila od tri- do štirikrat na teden. Štirideset kilometrov proč sta se vozila. Ples jima je bil za dušo in telo, zanjo je bil edina oblika gibanja. Veliko sta bila doma, Alenka je rekla, da se njena invalidnost zunaj bolj čuti kot doma. Nekoč je vozila avto, zdaj je težko sedela, kaj šele vozila. Bila je nižje rasti. Zaradi bolečin je višje ljudi težko gledala navzgor, nerodno pa ji jih je bilo gledati v čevlje …

Upokojenci

Kako živeti do konca in umreti brez bolečin?

Kaj se vas je najbolj dotaknilo in vas zaznamovalo?

Prijateljstvo, ki se je spletlo. Kadar pridem v to hišo – še vedno hodim tja, nazadnje sem bil pred enim mesecem – se počutim domače in sprejeto. Nekako sta me posvojila, vozila sta me naokoli, mi predstavljala ljudi. Kamorkoli sta šla, sta me vzela s seboj. Ganilo me je zaupanje, da imata nekoga, ki bo povedal zgodbo. Fascinantno se mi je zdelo, da nekdo reče, da bo umrl na dan, ki ga bo sam izbral, in da bo to čez pet let res naredil. Po koncu snemanja sem rekel prijateljem: če je nekdo držal besedo, je bila to ona. To je bila res velika in pomembna stvar. Velikokrat razmišljam o bolečini. Ena od pomembnih Alenkinih vrlin je bila, da ni drugih obremenjevala s svojo bolečino. Držala jo je v sebi. Ponotranjila jo je kot del svojega življenja. Ob vprašanju, kako si, ni omenjala svojega stanja. Nikoli ni rekla, boli me. Naučila me je, da je dobro, da neke stvari nosiš v sebi in ne obremenjuješ drugih s tem. Ni potrebovala nekoga, da bi razumel njeno bolečino.

Sašo Švigelj

Vas je kaj posebej pretreslo?

Njen zadnji dan. Kako je neka tako odločilna stvar, odhod v svoj zadnji vikend, zadnjih nekaj ur življenja, videti vsakdanje. Nikoli nisem bil poleg nekoga, ki se je odločil, da bo umrl. Pri njej je bilo to tako kot vsak dan. Tisto jutro se je oblekla, šla čez prag, bilo je sonce, ptički so čivkali, zvončki rasli. Dan je bil videti normalno, četudi je bil njegov iztek nenormalen. Ni mi bilo lahko. Posnetke sem v montaži sicer pregledoval sproti. Takrat pa jih eno leto nisem mogel.

Kakšno je vaše stališče glede prostovoljnega končanja življenja?

Pri vprašanju pravice do asistiranega zdravniško nadzorovanega  končanja življenja se mi je laže odločiti. Posamezniku dajem vso pravico. Težje pa je pri evtanaziji, kjer drug človek vzame življenje obubožanemu človeku v hudih bolečinah in slabem fizičnem stanju. Obstaja kup primerov, pri katerih bi to podprl. Pri tem referendumu sem ostro na strani njegovih podpornikov, obkrožil bi da. Da to stori posameznik, ki je v tem trenutku razsoden in to naredi sam. Ko sem slišal, kako to poteka v Švici, sem bil še bolj prepričan: Alenka se je morala dve uri pogovarjati s švicarskimi kriminalisti, imeli so svojega prevajalca in policista. Policija tam naredi vnaprejšnjo preverbo, da gre za prostovoljno odločitev. Sámo končanje življenja je zelo humano. Dobiš dve učinkovini: prva je, kot da dobiš popolno narkozo, to je močnejše spanje, druga, ki začne učinkovati malo pozneje, pa ustavi srčno mišico. Človek zelo lepo umre v spanju.

Ustavno sodišče bo v kratkem razsodilo, ali je bil referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja veljaven. Menite, da Alenkina zgodba ni bila zaman?

Kljub rezultatu sem prepričan, da ne. Nanjo se je že v času njenega življenja obračalo veliko ljudi s podobnimi težavami. Ko hodim po Sloveniji, vidim, da je Alenko zaradi lucidnosti, prijaznosti, izobraženosti, človečnosti, iskrenosti poznalo veliko ljudi. Bila je zelo prijetna sogovornica. Že to, da je odprla in približala to temo v Sloveniji, se mi zdi velika stvar, ne glede na izid referenduma. Njena želja ni bila uresničena, a ni bila zaman. Želela bi si, da bi referendum uspel.

revija Jana