Jaka Koren

Tomaž Čufer: Odkar sem smrti zrl v oči, se je ne bojim

Sedeminpetdesetletni podjetnik Tomaž Čufer iz blejskega Humka je bil od nekdaj deloholik. Štirideset let je delal tudi po osemnajst ur, vsak dan, brez izjeme. Ne toliko za denar kot za napredek, privlačili so ga vedno novi zaključeni projekti. Dokler se ni v delavnici njegove tovarne na predlanski božični večer zgodila grozljivka, zaradi katere bi se skoraj znašel na drugem svetu. Dolga rehabilitacija, pozneje pa tudi zavedanje skorajšnjega slovesa sta njegovo življenje upočasnila in postavila v ospredje tisto, kar je zares pomembno. Drugače dela in živi, pravi.

Zgodbe

Neverjetna sreča v grozljivi nesreči Tomaža Čuferja

Tistega nesrečnega večera ga je v trenutku nepazljivosti v jeklen prijem stisnil nož freze za rezanje lubja, ki se je zaril v njegovo nogo. »Čutil sem nože, kako me vlečejo noter, takrat sem se sprijaznil, da je to to …« Nešteto misli mu je šinilo skozi možgane v tistih nekaj sekundah, ki so se zdele kot večnost. »Kaj bodo rekli ljudje? Kako bo sinu uspelo voditi podjetje? Kaj sem slabega naredil, da bom tako grdo umrl?« Šele na koncu se mu je utrnila zamisel, kako bi se lahko rešil. Ker je sam sprojektiral stroj, mu je z zadnjimi močmi nazadnje uspelo. Če bi bil na njegovem mestu kateri od sodelavcev, bi bil gotovo izgubljen.

Bolje nebesa kot pekel

 V rešilcu se je pod vplivom pomirjeval in adrenalina v njegovi glavi odigrala še večja drama kot v delavnici. »V deliriju sem se kotalil po valovih lave, nad mano pa pošasti, desetkrat grozovitejše kot v najhujših grozljivkah. Ko se je končno umirilo, sem lebdel na lavi, odpisan in rešen vsega, vseeno mi je bilo za vse in občutek je bil prekrasen. Nato se je prikazal bel tunel, pomislil sem, da grem v večnost, ko me je prešinilo, da so me pripeljali na travmatološki oddelek UKC. Boljše nebesa kot pekel!« je danes duhovit.

Nadaljevanje Tomaževe zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026.

revija Jana 13