Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prve rastline je posadil še kot mulec, vodila ga je ljubezen do narave in se mu ni niti sanjalo, da bo na tistem hribu pustil tako velik del sebe. Na strmem pobočju hribovske vasice Mamolj, na 600 metrih nadmorske višine, je ustvaril park, ki se pod domačo hišo razliva skozi gozdič. Da se za cipresami, ki obdajajo del parcele, skriva botanični biser, je razkril šele lani, ko je skozenj popeljal prve obiskovalce. Danes njegove butične zasaditve občudujejo od blizu in daleč – v dveh desetletjih je namreč ustvaril dom za več kot 2.500 rastlin z vsega sveta. »Ta park sem jaz, brez njega ne obstajam,« pravi nekdanji dijak Vrtnarske šole Celje, danes pa botanik, podjeten vrtnar in ustvarjalec učilnice na prostem, kakršne v Sloveniji še niste videli.

»Če pa midva nimava krasne službe!« sva bila prešerno razpoložena s fotografom Šimnom, ko sva vpijala razglede po poti do hribovske vasice Mamolj. Na posestvu je že čakal botanik Miha Kos, s katerim naju, kot sva hitro ugotovila, vežejo tudi šolske klopi. Uradni del pogovora sva preskočila in tako sem kmalu izvedela, da je presneto trmast človek in da brez te lastnosti verjetno nikoli ne bi ustvaril raja, kamor še vedno ne sprejema množičnih obiskov. Deluje nekoliko zaščitniško, a to niti ni presenetljivo, saj o rastlinah pripoveduje skoraj tako, kot bi govoril o otrocih. Čutiti je popolno predanost naravi, neko tiho sožitje s prostorom.

Šimen Zupančič

Rojen za očeta Zelenega parka

Od kod ta velika ljubezen do rastlin? »Težko rečem. Mislim, da mi je bilo to položeno v zibelko,« razmišlja Miha, ki ga je narava navduševala že kot otroka. »S sosedi sem odkrival rastline, nabiral šopke, s prababico in pradedkom sem hodil na vrt, sadil jagode in rože … Že kot pobec sem imel svoj vrtiček,« se spominja. Zanimanje se je v njem prebudilo spontano. »Nihče v družini se prej ni ukvarjal z vrtnarstvom. Vse sem začel iz nič,« pravi danes uspešen vrtnar, ki se ukvarja tudi z drevesničarstvom in urejanjem okolice. Da bo njegova pot povezana z rastlinami, je vedel že v osnovni šoli, zato je bila odločitev za Vrtnarsko šolo Celje naravna.

Poklon mami

Najprej ob kavi sedemo za hiško, kjer se pred gosto travnato preprogo razprostira dih jemajoča kulisa. Petek je, prekrasen sončen dan, modro nebo in zelena pokrajina, do koder seže pogled. »Tukaj sem posadil prve rastline še v času, ko smo hodili na vrtnarsko šolo,« se nasmehne in omeni, da mu je mama že kot zagnanemu mladcu poklonila parcelo. Vabil ga je namreč neki notranji klic narave in hvaležen je, da mu je lahko sledil. Je torej vse to poklon maminim koreninam? »To pa zagotovo,« pokima. »Tudi ona ima zelo rada rastline in naravo, pa delavna je kot mravljica – glede tega sem čisto po njej. Oba z očetom sta mi glede parka stala ob strani in pomagala po svojih močeh.«

Šimen Zupančič

Park neprecenljive vrednosti

Čeprav velja za velikega garača, si nikoli ni mislil, da bo na tej parceli nastalo nekaj tako pomembnega. »Že kot dijak sem začel razmnoževati in kupovati prve primerke rastlin,« pravi Miha, ki je svoj zeleni svet zasajal počasi, skoraj neopazno, rastlino za rastlino. Koliko časa mu vzame skrb za park? »Včasih ves dan, včasih nekaj ur,« skomigne. Sicer se ukvarja z načrtovanjem in urejanjem okolice – s tem lahko financira svoje sanje, ki jih, kot pravi, ne želi vrednotiti v denarju. »Če neke rastline nimam, jo bom kupil, pa ni pomembno, koliko stane.« Koliko je v vseh teh letih vložil v Zeleni raj, ve le sam. »In dobro je, da to vem samo jaz. Če bi vedel še kdo drug, bi ga začela boleti glava,« se zasmeji in sklene, da je park neprecenljive vrednosti.

Botanična senzacija

Okoli 2.000 rastlin ste zasadili, omenim. »Ah kje, jih je pa že blizu 3.000!« povzdigne glas. »Težko bi našel še kakšno domačo, ki je ni tukaj. Sicer pa zbirka zajema rastline z vsega sveta, od dreves, grmovnic, trajnic do pradreves in živih fosilov.« Do številnih rastlin pride na potovanjih po tujini, kjer redno obiskuje botanične vrtove in išče nove zanimive primerke. Nedavno se je potepal po Boromejskih otokih, Zürichu in Münchnu, pred tem po Pragi in Dunaju. Nekatere rastline naroči, veliko jih dobi od drugih zbirateljev, precej pa jih razmnoži kar sam. »Zelo veliko hodim okrog.«

Šimen Zupančič

Med rastlinami ima tudi dve prav posebni »ljubici«. Ena najdragocenejših je mutacija smaragdnega kleka, ki jo je odkril povsem po naključju. »Pri stranki sem obrezoval živo mejo in opazil nenavadno mutacijo. Nisem je odrezal, ampak sem se jeseni vrnil in jo razmnožil,« pripoveduje. Danes v njegovem parku raste edinstven primerek, kakršnega ni nikjer drugje na svetu. Rastlina še nima uradnega imena, saj jo Miha še preizkuša in opazuje, kakšne razmere ji najbolj ustrezajo. Ko bo prišel pravi trenutek, jo bo registriral kot novo sorto.

Druga velika dragocenost je zanj vollemija (Wollemia nobilis), živi fosil izpred 250 milijonov let. Drevesna vrsta, ki so jo v Avstraliji ponovno odkrili šele leta 1994, velja za eno največjih botaničnih senzacij 20. stoletja. V naravi raste le še 39 primerkov, Miha pa ima v svojem parku največji prosto rastoči primerek v Sloveniji. »In tudi najbolj zdravega,« ponosno pove. Primerjal ga je celo z vollemijami v Volčjem Potoku, ljubljanskem botaničnem vrtu, Zürichu in Münchnu. »Mislim, da imam enega najlepših primerkov te drevesne vrste v Evropi,« se nasmehne.

Vrt

Ptice širijo invazivni češmin po slovenskih gozdovih

Kaj pa je njegov »sveti gral«? Miha tiho zre predse, premišljuje, nato razloži, da je pač preveč takšnih edinstvenih rastlin, da bi se lahko odločil samo za eno. »Nekaj let sem si zelo želel posebno sorto bora s pisanimi iglicami, malo rumenimi, malo zelenimi. Letos sem ga končno dobil na Češkem in ga posadil tukaj v parku. Gre za sorto Pinus ‘Oculus Draconis’,« pove z vidnim navdušenjem in nadaljuje, da si najbolj želi enoigličastega bora (Pinus monophylla), ki velja za pravo posebnost med bori. »Poznamo bore z eno, dvema, tremi ali petimi iglicami, tega enoigličastega pa sem že imel v zbirki, a se mi je posušil. Zdaj ga nimam več in si res želim, da bi ga ponovno dobil.«

Šimen Zupančič

Skrivnost zelene zakladnice

Zdi se neverjetno, a to pobočje je postalo dom rastlinam z vsega sveta. »Tu rastejo rastline z vseh celin, kar ni naključje,« razloži Miha. Park leži na okoli 600 metrih nadmorske višine, na južni in zavetni legi v Posavskem hribovju, kjer so razmere izjemno ugodne. »Megla je zelo redka, tudi temperaturne spremembe niso tako ekstremne kot v dolini,« pojasni. A po njegovih besedah ni dovolj le dobra lega. Ključna sta premišljeno načrtovanje in razumevanje rastlin. »Že pred dvajsetimi leti sem rastline sadil tako, da sem razmišljal, kako bodo videti, ko odrastejo. Ko sadiš rastlino, moraš upoštevati, kakšna bo čez 20 let, ne samo danes.« Najpomembnejše pa je, da vsaki rastlini nameniš pravi prostor in ustrezno rastišče. »Če ji zagotoviš pogoje, ki jih potrebuje, si naredil največ, kar lahko.«

Ostajamo butični

V parku ni ustvaril le zbirke rastlin, temveč cel ekosistem – ribnike, senco, zavetje za živali in ravnovesje med vrstami. Letos spomladi so Zeleni raj še dodatno razširili in uredili tudi z mislijo na obiskovalce. »En del gozda smo posekali, pustil sem samo ogrodna drevesa za nadaljevanje parka, ki ga bom zdaj še širil in dodatno zasajal,« pripoveduje Miha. Uredili so nove poti, zasadili okoli 500 novih sort iglavcev, grmovnic, trajnic, čebulnic in dišavnic, ob tem pa ustvarili tudi močvirje z mesojedkami. Nastali so še četrti ribnik, paviljon za obiskovalce, učilnica na prostem in celo sanitarije. A čeprav je vrata svojega zelenega sveta odprl obiskovalcem, množičnega turizma ne želi. »Opažam, da vse to prinese za seboj veliko stvari,« razmišlja. Ogledi zato ostajajo vodeni in mogoči le po predhodnem dogovoru. Prostih sprehodov po parku ni. »Potem to ne bi bil več raj, kajne?«

Šimen Zupančič

Družina

Čeprav z ljubeznijo govori o parku, med pogovorom poudari, da mu največ pomeni družina. Ob sebi ima ženo Katjo, ki ga pri ustvarjanju Zelenega raja ves čas podpira, posebej ponosen pa je na sinova Oskarja in Svita, ki odraščata med rastlinami ter ga pri delu spremljata od mladih nog. Prav zaradi njiju ima Miha še dodatno motivacijo za širjenje parka, saj ve, da bo ostal v pravih rokah. »Tukaj potrebuješ človeka, ki s tem živi.« Fantoma že zdaj prepušča veliko odgovornosti, od sajenja do obrezovanja. »Svit je postal tudi odličen vodnik po parku, Oskarja pa bolj kot rastline zanimajo stroji in tehnična dela.«

Brez trme ne bi bilo nič! 

Ne skriva, da je za njim garaško delo. »Najtežji je bil teren. Strmo pobočje brez pravega dostopa ni dopuščalo večjih strojev, zato je bilo skoraj vse ustvarjeno z rokami in ogromno fizičnega dela. Na ravnini je veliko lažje ustvarjati. Tukaj pa je bilo treba vse znositi, pripeljati, zidati, prestavljati kamenje, les in materiale. Danes si ne predstavljam, da bi šel še enkrat skozi vse to,« iskreno prizna, medtem ko puščamo za seboj družbo številnih rastlin, ki sva jih s fotografom videla prvič v življenju.

In ko se danes ozre na vso to lepoto? »Brez trme ne bi šlo. Takšen sem, ko se v nekaj zapičim, bom to izpeljal. Tudi če ne uspe takoj, enkrat bo. Če si ne bi vsako leto zadal novih izzivov, bi danes gledali nekaj veliko manjšega,« razmišlja med pogledom na svoj zeleni svet nad dolino. »Upati si moraš … Tole tukaj, ta park, to sem jaz. Če bi mi ga kdo vzel, si sploh ne predstavljam, da bi še obstajal.«

Narava težko sledi podnebnim spremembam

Miha, ki naravo opazuje vsak dan, pravi, da se v zadnjih letih spreminja hitreje kot kadarkoli prej. »Narava se tem spremembam ne more več prilagoditi tako hitro, kot se spreminja podnebje. Letos se je prebudila kar dva tedna prej kot običajno, kar za rastline pomeni velik šok.« Že zdaj ga skrbi dolgotrajna suša, ki traja več kot mesec in pol. »Narava teh vodnih količin do poletja ne bo mogla nadomestiti, zato bo letos po vsej verjetnosti ekstremna suša,« pravi. Ob visokih temperaturah morja pričakuje tudi vse več vremenskih ekstremov. »Sredozemsko morje je zelo toplo, izhlapevanje je ogromno. Ko nastanejo cikloni, lahko sredi poletja znova pride do hudih poplav,« razmišlja. Spremembe opaža tudi v gozdovih, ki jih vse bolj načenjajo bolezni in posledice suše. Obenem se hitro širijo tujerodne invazivne rastline, ki se na ekstremne razmere prilagajajo precej lažje kot domače vrste. »To postaja velik problem,« opozarja botanik.

revija Jana