Bor Slana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Delitve me niso nikoli zanimale,« zatrdi. Kar je logično, če poznamo njeno življenjsko zgodbo.

Naš klic v sončnem majskem popoldnevu jo zmoti na druženju s sodelavkami in sodelavci ob Ljubljanici; to je prvi timbilding zaposlenih na uradu varuhinje človekovih pravic po dolgem času. »Zdi se mi, da smo po epidemiji korone kar nekako izgubili stik. Zato se trudim, da se spet povežemo,« pove varuhinja Simona Drenik Bavdek, ki si seveda ne pomišlja sodelovati v družabnih igrah s svojimi podrejenimi. Kajti četudi zaseda visok položaj in se ponaša z bleščečimi referencami, kljub vsem zasluženim priznanjem in nezasluženemu ponižanju, ki jo je doletelo, ostaja preprosta, dostopna in sočutna ženska, ki se ne meni za razlike med ljudmi, temveč se osredotoča na to, kako jih povezati. »Saj smo vendar ekipa,« se nasmehne v slušalko.

Kmetijstvo

Varuh prehranske verige o vplivu vojne na ceno hrane

Ekipa. Beseda, ki jo Drenik Bavdek med pogovorom uporabi večkrat, ko opisuje svoje odnose z ljudmi. Že od mladosti je navajena sodelovanja in usklajevanja, iskanja kompromisov, delitve veselja in tudi razočaranja. Nič čudnega, če vemo, da je bila svojčas vrhunska košarkarica, ki je za ljubljansko Ježico odigrala kar enajst sezon – kakopak na položaju organizatorke igre, na katerem je iz tekme v tekmo povezovala soigralke v usklajeno celoto, jim podajala žogo in zadevala, kadar je bilo treba. Košarka je še danes njena velika strast, razkrije: »Še nedavno sem igrala za veteranke; še vedno me vabijo, vendar hrbet ni več, kar je bil …«

Lahko bi bila zdravnica, arhitektka, slikarka, biologinja – in še kaj.

Iz njenih odgovorov se počasi izrisuje podoba ženske, ki se je morala kmalu naučiti potisniti ego v ozadje ter si s trdim delom in zdravo pametjo izboriti svoj prostor pod soncem. Rojena Ljubljančanka je odraščala z materjo in bratom dvojčkom, veliko časa je preživela tudi pri dedkih in babicah. Mama je bila profesorica angleščine in nemščine, intelektualka, ki je študirala književnost v ZDA, pozneje pa delala kot prevajalka in svetovalka v gradbeništvu; sklepamo lahko, da je prav ona hčeri predala ljubezen do branja in delovne navade, predvsem pa odpornost proti življenjskim preizkušnjam; slednja ji je na določeni točki v življenju prišla še kako prav.

Po maturi na Gimnaziji Bežigrad je mlada Simona lahko po mili volji izbirala, na katero fakulteto se bo vpisala; težava je bila samo ta, da je bistro dekle zanimalo skoraj vse. »Razmišljala sem o medicini, arhitekturi, slikarstvu, biologiji,« našteva. »Za pravo sem se odločila, ker so me zanimali mehanizmi, ki uravnavajo delovanje družbe. Do četrtega letnika nisem bila prepričana, da sem se odločila prav, potem pa me je pritegnilo mednarodno pravo.« Leta 2000 je z najvišjimi ocenami diplomirala pri Lovru Šturmu na temo odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Takoj po diplomi je začela kot pripravnica delati na ministrstvu za zunanje zadeve in tam hitro napredovala. Sočasno je na Nizozemskem opravljala magisterij iz mednarodnega prava, k čemur jo je spodbudil profesor Borut Bohte, eden od nestorjev tega področja v Sloveniji.

»Čez noč se mi je podrlo vse, kar sem gradila.« 

Tedaj se je zdelo, da lahko gre kariera briljantne mlade pravnice le v višave – dokler ni sedla na tedaj nemara najbolj razbeljen stolček v slovenski diplomaciji: položaj slovenske agentke v arbitraži o meji s Hrvaško, ki je v času vlade Mira Cerarja potekala na mednarodnem arbitražnem sodišču v Haagu. Priložnost je bila neznanska, temu primerna pa odgovornost, ki jo je prinašala; če bi Sloveniji uspelo dobiti, kar si je želela, bi se njena zastopnica v Haagu za zmeraj z zlatimi črkami vpisala v našo zgodovino, na stežaj pa bi ji bila odprta vrata v najprestižnejše službe v diplomaciji doma in kjerkoli v svetu.

Pa se je pripetilo, da so se Hrvati dokopali do posnetkov nedovoljenih pogovorov Simone Drenik in slovenskega predstavnika na haaškem sodišču Jerneja Sekolca – kdo jih je posnel in kako, še danes ni razjasnjeno, dejstvo pa je, da so od blamaže, ki je sledila njihovi objavi, imeli znatno korist tudi nekateri dolgoletni spletkarji v deželi na sončni strani Alp … Čeprav je haaško sodišče presodilo, da šepeti med agentko in sodnikom niso vplivali na končno odločitev in čeprav je bila ta odločitev izrazito v našo korist, sta politična desnica in del javnosti Drenikovo pošiljala na pranger. »To so bili zame res težki časi,« pove danes. »Čez noč se mi je podrlo vse, kar sem gradila. Skrbelo me je za Slovenijo in žal mi je bilo za vso mojo ekipo, ki je pet let tako predano delala na tem projektu.« Spet ta beseda – ekipa. A tedaj je Simona Drenik že imela ob sebi nekoga, ki je zmogel v ključnih trenutkih življenjske tekme prevzeti del bremena z njenih ramen.

Bor Slana

Gospod Tonin ni dobil svojih hrušk.

Moža Dušana Bavdka, po poklicu skladatelja, je spoznala pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je službovala kot diplomatka na stalnem predstavništvu Slovenije pri organizaciji OVSE na Dunaju. Začetno prijateljstvo se je stkalo iz skupnega navdušenja nad klasično glasbo. »Po njegovi vrnitvi v Ljubljano sva se veliko pogovarjala na daljavo, po računalniku in telefonu. Ko sem prišla domov še jaz, sva se dobila in tedaj je preskočila iskrica; to je bilo leta 2005,« se spominja. Par ima dva otroka, sina in hčer. Slednja je svojčas kot dekletce pela v operni pravljici Gospod in hruške, za katero sta glasbo napisala njena starša. »Seveda je večino naredil mož, jaz sem le malo pomagala,« skromno pove Simona Drenik Bavdek. Odtlej je minilo osem let, hči pa je že devetošolka, ki jo je iz glasbe zaneslo v športno plezanje – danes je mladinska reprezentantka na balvanih.

»Ko mi je bilo najhuje, sta mi ob strani stali družina in najboljša prijateljica,« povzame sogovornica. Že dolgo je njeno ime očiščeno vseh očitkov, ki jih je bila deležna v prisluškovalni aferi pred enajstimi leti; kriminalisti NPU niso našli dokazov nevestno opravljenega dela, politično motivirano napihovanje nekdanjega predsednika parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb Mateja Tonina pa je predmet še vedno trajajoče tožbe, ki jo je proti njemu sprožila Simona Drenik Bavdek. Mimogrede, prav Toninova stranka NSi je v parlamentu prispevala odločilne glasove za njeno imenovanje na položaj varuhinje človekovih pravic. Njeno kandidaturo je pri predsednici republike Nataši Pirc Musar sicer uradno vložil nekdanji ustavni sodnik Ernest Petrič, podprla pa jo je vrsta uglednih pravnikov in pravnic.

Tekma življenja

Strokovna, marljiva in vztrajna, predvsem pa občutljiva za trpljenje sočloveka, je prekaljena 51-letna pravnica iz Ljubljane odločena delovati kot vest sistema, ki prevečkrat izkorišča ter tlači tiste, ki se mu ne zmorejo postaviti po robu. V vsega nekaj mesecih svojega mandata je že nazorno pokazala, da v boju za zaščito najšibkejših, najranljivejših in najbolj ponižanih članov in članic družbe ne bo naredila niti koraka nazaj. Za Simono Drenik Bavdek je pač celotna skupnost – njena ekipa. »Ideološke, politične, ekonomske in druge delitve me niso nikoli zanimale. Predsodki nas ne oddaljujejo zgolj od sočloveka, ampak tudi od samega sebe,« sklene sogovornica.

Na koncu se je afera iz leta 2015 zanjo izkazala za svojevrsten blagoslov; zaradi nje so jo namreč premestili na ministrstvo za pravosodje, tam pa se je preusmerila v pravo človekovih pravic in z leti postala izredna strokovnjakinja na tem področju. Pred šestimi leti je prišla v urad varuha in postala pomočnica vodje Centra za človekove pravice; tako si je nabrala potrebne izkušnje z delovanjem institucije, ki jo danes vodi. »Res imamo fajn šefico,« mi zatrdi predstavnica za odnose z javnostmi v uradu varuhinje človekovih pravic Sergeja Širca, ko prevzame slušalko.

revija Jana