Onkološka bolnica št. 6196: Generacija, ki jo žre lastni slog
Vsakič znova, ko prebiram statistične podatke o naraščajočih primerih raka med mladimi, me spreleti srh.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
A tisto, kar me zares šokira, ni le suhoparna statistika – šokira me ta grozljiva, gluha tišina. Občutek imam, da se nihče več ne zgane. Kot da bi nam bilo vsem že čisto vseeno, kaj se dogaja z našimi telesi in našo prihodnostjo. Podatki se berejo kot scenarij za najslabšo grozljivko, v naši državi pa ne vidim nikogar, prav nikogar, ki bi ob tem zares vznemiril javnost ali udaril po mizi. Smo postali tako apatični, da je lastno izumrtje postalo za nas le še ena novica med tisočimi?
Včasih so nam pravili, da smo generacija, ki bo spremenila svet. Danes kaže, da smo generacija, ki jo bo svet – ali pa tisto, kar vanj prostovoljno vnašamo – preprosto požrl. Če ste rojeni med letoma 1975 in 1995, niste le generacija selfijev, filtrov in digitalne revolucije. Ste prva generacija v zgodovini, ki je bolj izpostavljena tveganju za razvoj tumorjev kot naši starši. Številke ne lažejo in so srhljive: število obolelih z rakom, mlajših od 50 let, je v zadnjih treh desetletjih po vsem svetu poskočilo za skoraj 80 odstotkov.
In vsi bi radi krivili usodo, slabo srečo ali tisti nesrečni gen, ki nam ga je morda zapustil dedek. A resnica je precej bolj banalna, umazana in neposredna. Celih 80 odstotkov rakov ni dednih. Ne gre za zapis v naši krvi, ampak za zapis v našem hladilniku, v našem kozarcu in našem nenehno prižganem zaslonu. To je rak, ki si ga gradimo sami, opeko za opeko, z vsako odločitvijo za »udobje«.
Začelo se je po letu 1980, ko je debelost tiho postala nova norma. Danes se okoli 160 milijonov otrok spopada z debelostjo, ki ni le estetska težava, ampak tudi tihi motor kroničnega vnetja. Visok indeks telesne mase v mladosti ni le faza, ki jo prerasteš – je biološki dolg, ki ga moški pozneje plačajo z 39-odstotkov večjim tveganjem za raka debelega črevesja. Naša mikrobiota je postala opustošena pokrajina, ki jo hranimo z ultra procesiranimi smetmi, te pa nam vračajo z razdraženim črevesjem in tumorji, ki rastejo tam, kjer bi moralo cveteti zdravje.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
