Nada Zorec o skriti usodi ostarelih kmečkih žena
Nada Zorec je iz težke preteklosti zgradila novo pot. Njena zgodba pa razkriva tudi boj kmečkih žensk in kmetov, ujetih med birokracijo in preživetje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nada Zorec je na težko preteklost nasula debelo plast zemlje in vanjo zasejala novo življenje. Slednje že vrsto let živi tako polno, kot je le mogoče. Česa vsega ne počne ta zanimiva kmetica!
Seveda je kdaj tudi težko, a dokler v prsih gorita močna volja in optimizem, je vsak korak v klanec le nov izziv. Njena osebna zgodba razkriva tudi širšo resničnost podeželja: položaj kmečkih žensk, ki so desetletja delale brez varnosti in priznanja, kmete, ujete v birokracijo, ter svet, ki domačo hrano čedalje pogosteje zamenjuje za poceni uvoz. Prav zato je njen glas dragocen – ker govori iz zemlje in žuljavih rok.
Kar je treba, ni težko
Upokojenka je aktivna promotorka kmečkega življenja. Vsak dan zaviha rokave in poprime za vsa opravila na domači kmetiji v Zagorici pri Velikem Gabru, a najde čas tudi za povezovalno druženje s kmeticami. Sedeminšestdesetletnica je namreč dolgoletna predsednica Društva kmečkih žena Tavžentroža, sodeluje na številnih razstavah in tekmovanjih, poje v zboru ter pleše v folklorni skupini.
Prmejduš, Nada, človek ob tem pomisli, da ima vaš dan 36 ur, vi pa več kot en par rok. Kako vam to uspe? »No, uspe mi že, res pa je, da nimam nikoli časa za gledanje televizije. Razen če je kaj takega, kar me res zanima – takrat si zvečer oddajo zavrtim za nazaj. Da bi sredi popoldneva sedla in šla ‘v kino’, kot pravijo nekatere gospe, tega pri meni ni. Za tisto, kar si želiš, kar hočeš in kar moraš narediti, se vedno najdejo čas, energija in veselje,« pokima Nada, ki jo takšno življenje napolnjuje. Ob tem je najbolj hvaležna, da ji zdravje še vedno služi, čeprav ji včasih tudi ponagaja. »Ampak saj nimam časa razmišljati, kaj me boli. Raje si vsak dan rečem: hvala Bogu, da zmorem, in za zdaj moram kar potrkati, da se dobro držim.«
Ponosna, da sem kmetica
Na domači kmetiji ima polne roke dela. Poprime tako rekoč za vse, od dela na njivi do obrezovanja trte, spretna je tudi za volanom traktorja. »Imamo kokoši, vzredimo piščance. Skrbim torej za perutnino in pridelavo hrane tako za živali kot za nas. Smo šestčlanska družina in kar nekaj pojemo,« pove z nasmehom. »Živimo skoraj popolnoma samooskrbno, kupimo le tisto, česar ne moremo pridelati sami,« pove upokojenka, ki pa si vseeno zna vzeti trenutke zase. Ravno pred dnevi se je vrnila iz Bosne, kamor s prijateljicami že več let zapored hodijo v toplice.
»Druženje s prijateljicami mi veliko pomeni – to je res nekaj najboljšega,« pove zadovoljno in razloži, da sta pri tem z možem usklajena. »Enkrat gre eden, drugič drugi. On se običajno odpravi na pot s kmetijsko zadrugo ali z govedorejci.« Brž pohvali družino moževega sina, s katero živijo pod isto streho. Med odsotnostjo je namreč nič ne skrbi za posestvo, saj »ta mladi« poskrbijo za vse.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
