Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kariera Blaža Bertonclja in Andreje Podlogar, nekdanjih svetovnih prvakov in največjih ambasadorjev argentinskega tanga pri nas, ki letos praznujeta tridesetletnico profesionalnega delovanja, že dolgo presega klasične plesne tečaje. S svojimi gledališko-plesnimi predstavami sta gostovala po vsem svetu in med drugim navdušila kritično občinstvo v domovini tanga, Argentini. Ta ples danes tudi znanstveno raziskujeta. Zanima ju vpliv tanga na zdravje ljudi, izboljšanje motorike in počutje. Argentinski tango ni le družabni ples, temveč si z njim lahko tudi izboljšamo življenje, zatrjujeta.

Partnerja nista samo na plesišču, temveč tudi zasebno. Njuna ljubezen se sicer ni zgodila na prvi plesni korak in takrat še tudi ne na tango, soplesalca sta  postala v latinsko-ameriških in standardnih plesih. Vendar ko sta leta 1996 v Cankarjevem domu – ona kot hostesa, on pa kot obiskovalec plesne predstave, videla in začutila ritem argentinskega tanga, sta bila v trenutku uročena. Ko sta se naslednji dan dobila na kavi, je Blaž Andreji ves v žaru začel pripovedovati, kako zanimiv se mu zdi ta ples in da bi se ga rad naučil, pa kako bi šel v Argentino, kjer bi navezal koristne stike. Bolj ko je bil navdušen, bolj se mu je Andreja smejala.

»Kaj je v mojem načrtu tako čudaškega,« se je spraševal, potem pa ga je presenetila, da ima v glavi popolnoma enake misli. Blaž je takrat izbrskal, da se je z izpopolnjevanja v New Yorku ravno vrnil plesni učitelj Uroš Andič, ki je argentinski tango pripeljal v Slovenijo. Bertoncelj in Podlogarjeva sta se pri njem učila, pozneje pa ples s svojimi vrhunskimi dosežki predstavila širši javnosti. Še posebej po tem, ko sta leta 1998 v francoskem mestu Annecy postala prva in edina Slovenca z naslovom svetovnega prvaka v argentinskem tangu. Upala sta, da ju bodo država in ministrstva ob takem rezultatu finančno podprli pri nadaljnji karieri, a se to ni zgodilo. Ker nista hotela zaspati na lovorikah, sta se podala v nove izzive, predvsem pa sta tango secirala do potankosti.

Mateja J. Potočnik

Argentinski in družabni tango

Večini ljudi se zdi tango tisti dramatični, ostri ples z vrtnico v ustih, a pristen argentinski tango se precej razlikuje od klasičnega družabnega. »Iz najinih izkušenj je argentinski tango predvsem komunikacija in improvizacija v paru. Razvijal se je v različnih predelih Buenos Airesa in Montevidea, zato ga vsak učitelj in pedagog vidi malo drugače, stilsko pa se razlikuje tudi od plesalca do plesalca,« pripoveduje Andreja. Sprva je bil to ples migrantov, ki so ga plesali na ulicah, v bordelih, barih, visoka argentinska družba pa ga je zaničevala. »Mladina bogatih Argentincev, ki so pol leta preživeli v Parizu, je v francosko glavno mesto prenesla ples z ulic in tango je postal pravi globalni fenomen. V javnosti pa so se nenehno prepirali, ali je takšen ples sploh spodoben in moralen,« razloži Blaž. Ker pa je prinašal ogromno denarja, so ga prilagodili takratnim strogim moralnim normam, da je bil družbeno sprejemljiv. Tako prečiščeno in elegantnejšo različico so uvozili nazaj v Argentino in tamkajšnja visoka družba jo je sprejela, medtem ko so ga na ulicah še naprej plesali v prvinski obliki. Iz evropske prečiščene oblike se je razvil klasični družabni tango in ubral svojo pot. 

Novice

Bolerov ples z dušo

Plešeš v trenutku

Andreja poudarja, da v tangu ne moreš biti »v glavi«. »Kadar plešeš, moraš biti v trenutku, ker moraš komunicirati s partnerjem in biti hkrati prisoten v prostoru. Ko se tega zaveš, lahko izkušnjo preneseš tudi na druga področja.« Ta ples te nauči predanosti in spletanja globoke povezave z drugim človekom. »Študije dokazujejo, da se pri plesu sprošča hormon oksitocin, ki naj bi bil povezovalni hormon.« Onadva sta se skozi tango še bolj povezala, ne velja pa to za vse pare, ki se učijo pri njiju. Predvsem za tiste ne, katerih zveza ni stabilna. »Če plešejo pod vplivom ega in klišejev, se bodo prepirali. Če pa zmoreš stopiti dva koraka nazaj, umiriti ego in partnerja na novo spoznavati, lahko tango deluje kot uspešna partnerska terapija,« razmišlja Blaž.

Gib je iskren, telo ne laže, zato na plesnem parketu pridejo na dan stvari, ki bi sicer najbrž ostale potlačene. »Od mnogih parov sva slišala, da najine ure delujejo kot terapija – imela sva celo tečajnico, ki je po dolgem času uspešno zanosila.« Veliko ljudi pravi, da so ob tangu predelali svoje osebne stiske in blokade. »Seveda je v vseh teh letih tudi med nama prihajalo do trenj, recimo zaradi profesionalnih pritiskov pred velikimi projekti, ki pa jih je tango potem uravnovesil,« se smeji Blaž.

Predajata orodja

Plesalca poudarjata, da učencem predajata orodja, nekakšno tehnologijo giba, s pomočjo katere potem plesalci skupaj soustvarjajo. V čustva in čutenje, ki se pri tem porajajo, se ne vpletata, edino, če jima jih zaupajo. »Lahko gledaš čudovit sončni zahod in imaš pred sabo akvarele, a če ne znaš tehnike slikanja, bo na platnu nastal zmazek. Najina naloga je, da te naučiva 'držati čopič', da lahko na papir oziroma v gib spraviš, kar čutiš, da lahko predaš drugemu,« je Blaž uporabil prispodobo. Pri tem je zelo pomemben dober pedagog – napačen pristop učitelja, ki tečajniku reče, da ima dve levi nogi ali da iz njega nikoli nič ne bo, ljudi dostikrat tako potre, da obupajo. Pedagog mora znati odpreti telo, ne pa ga zakleniti! Za Blaža je argentinski tango »polna prisotnost na steroidih«.

Večino meditativnih praks človek namreč izvaja sam, tango pa to globoko prisotnost in umiritev zahteva v dvoje – skozi igro in nenehno soustvarjanje. »Pari imajo to pogosto za svoj tedenski ritual, ko si vzamejo čas zase, se odklopijo od zaslonov in se iz glave spustijo v telo. Pri plesu gre za dialog, kjer plesalec nekaj predlaga, plesalka pa na to odgovori, lahko tudi drugače, kot si je plesalec zamislil, in skozi to igro lahko pride na plan cela paleta čustev.« Tudi tisti, ki mislijo, da so brez daru, slej ko prej prosto zaplešejo.

Mateja J. Potočnik

Starejši so postali stabilnejši

Zaradi številnih vplivov, ki jih ima tango na ljudi, sta ga začela preučevati tudi znanstveno. »Znanstvene študije merjenja koncentracij hormonov v krvi med plesom dokazujejo, da tango drastično znižuje raven stresnega hormona kortizola in močno zvišuje raven oksitocina – hormona ljubezni, sreče.« Ali bi s tangom torej lahko pomagali tudi ljudem, ki so izgoreli? »Izgorelost je posledica kroničnega stresa, zato tango preko uravnavanja teh hormonov lahko zmanjšuje stres,« pravi Andreja.

Med drugim sta raziskovala, kako tango pripomore k večji stabilnosti starejših ljudi. »Specifika tanga je, da plesalci taktilno začutijo tla s stopalom, še preden nanj prenesejo celo težo. Prednost plesa pred klasičnimi solo aerobnimi vajami doma je v tem, da je ples privlačen, zabaven in združuje ljudi,« meni Blaž. Trimesečna študija je pokazala statistično izboljšanje stabilnosti ljudi na eni nogi in razvoj globokih mišic trupa, celo v primerjavi z aktivno skupino starejših, ki so se ukvarjali z drugimi športnimi aktivnostmi. Skupina je nato plesala še celo naslednje leto, dokler jih ni ustavila epidemija koronavirusa.

»Čeprav to ni bilo del znanstvene raziskave, so nam povedali, da se na splošno bolje počutijo, da jim glava dela bolje, imajo jasnejše misli, so vzdržljivejši in da se jim je zmanjšala tesnoba. Pri eni od udeleženk pa je zdravnica izmerila celo povečanje mišične mase, kar se v njihovi starosti praktično ne dogaja več,« je bila zadovoljna Andreja.

Gluhi plešejo

 V pionirskem projektu z gluhimi sta želela preveriti, ali gluhi lahko plešejo in ali bi milonge (plesni dogodki) služile kot platforma za povezovanje gluhih in slišečih. Pri slednjem sta naletela na oviro, saj se gluhi najverjetneje zaradi preteklih slabih izkušenj v družbi s slišečimi niso počutili sproščeno in bi jim bilo ljubše imeti te dogodke v zaprtem krogu. Gibalno pa so bili gluhi tečajniki odlični, držo in gibanje so usvojili celo hitreje kot slišeči, saj so glasbo zaznavali preko mehanskih vibracij v telesu. »Ko sva posnetke anketno poslala našim stotim plesalcem tanga, da bi prepoznali gluhe ali slišeče, je večina slišeče prepoznala kot gluhe. Ker jim je šlo slabše, so mislili, da so gluhi. Edino ena ženska, ki je imela izkušnje z gluhimi, je pravilno ugotovila.«

Ob spominu na ples je shodil

V tujini naj bi tango uporabljali tudi pri lajšanju simptomov Parkinsonove bolezni. »Veva, da o tem obstaja veliko študij. V Buenos Airesu nama je raziskovalka povedala, da so pred leti naredili študijo implementacije argentinskega tanga na zaprt oddelek psihiatrične bolnišnice. Bolniki so zaradi dolgega jemanja zdravil imeli stranske učinke podobne kot pri Parkinsonovi bolezni. Ko so se uredili in se odpravili plesat, so simptomi izginili, ko pa so prišli nazaj na oddelek, so se spet pojavili.« Blaž opiše tudi primer gospoda po možganski kapi, ki ni mogel shoditi, dokler niso ugotovili, da je v mladosti plesal sving. Ko je obudil spomin na ritem svinga, je shodil – njegovi možgani so na ta način zaobšli poškodovane poti. 

Bodite odprti

O argentinskem tangu in vsem, kar je povezano z njim, bi Blaž in Andreja lahko govorila dneve in dneve. »Za medije, ki iščejo škandale, ločitve ali senzacije, sva midva precej dolgočasna,« se smeji Blaž. Osredotočena sta na nove izzive, raziskovanje, učenje, razvijanje novih tehnik, priprave na avtobiografsko plesno predstavo ob 30. obletnici njunega delovanja in na delo na sebi. Iz plesa je mogoče potegniti mnoge smernice in jih navezati na vsakdanje življenje – s spoznanji lahko pri posameznih aktivnostih z nasveti pomagata tudi svojima odraščajočima otrokoma, ki se v svet tanga za zdaj še nista podala.

»Tango je vredno poskusiti že zato, da v enem trenutku doživite meditacijo s partnerjem na čudovito glasbo,« zaključuje Andreja, Blaž pa pristavi: »V življenju moramo poskusiti različne stvari. Slovenci imamo, kar se plesa tiče – in govorim predvsem za moške – pogosto močno zategnjeno ročno zavoro. Bodite odprti, upajte si in ne postavljajte si omejitev vnaprej!«

revija Jana