Ribška družina Pesnica-Lenart

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začelo se je že februarja s pogibeljo približno tone rib v reki Ledavi v Prekmurju, spektakularna poletna sezona pa se je nato odprla s poginom v primorskem potoku Bazaršček, se nadaljevala s tragedijo v ribogojnici pri Ptuju, tam je s trebuhi navzgor negibno obstalo kar 28 ton postrvi, nekaj dni pozneje pa je šlo rakom žvižgat še nemalo rib v savinjskem potoku Ložnica. Proti koncu julija je prišlo do pogina v ribniku Hrastje Mota, v prvih dneh avgusta pa še v pritoku akumulacijskega jezera v Račah ter na reki Rižani, sredi meseca so nastradale ribe v Slovenski Bistrici. Pred slabima dvema tednoma pa smo vsi skupaj zijali kot krapi ob prizorih ribje apokalipse v jezeru Pristava pri Pesnici, kjer so lokalni ribiči in gasilci zaman napenjali vse sile, da bi rešili vsaj majhen del življa; na koncu je poginilo praktično vse, kar je dotlej plavalo v jezeru. Tako obsežnih poginov Slovenija ne pomni; naše vode so izgubile na desetine ton rib, škoda v gospodarstvu se meri v stotinah tisočev evrov, okoljska škoda pa je neizmerna.

Javnost se je brž zadovoljila z uradno razlago, po kateri je katastrofa pač posledica radikaliziranega vremena, ki je letos žarilo in palilo s sončnimi žarki, ki so izpili struge in korita ter skuhali slovenske površinske vode. Četudi to drži, pa se razlaga zgolj dotika širše problematike; poleg odgovornosti človeške vrste za te spremembe prikladno izpusti tudi dejstvo, da v Sloveniji vsaj za zdaj nismo storili še niti približno dovolj, da bi pred uničujočimi vplivi zaščitili tako sebe kot druge življenjske oblike, vključno z ribami. Prej nasprotno.

Slovenija

Ribiči in gasilci sredi vročinskega vala preprečili množični pogin rib

Občutljiva umetna jezerca

Začnimo z najaktualnejšim poginom, ki je izpraznil jezero Pristava. Kot pojasnjuje ena največjih slovenskih strokovnjakinj za zdravje vodnih ekosistemov, biologinja dr. Polona Pengal z Inštituta Revivo, so tovrstna jezera še posebej dovzetna za evtrofikacijo, ki slabša življenjske razmere. Z razraščanjem alg in vodnega rastlinja se znižuje raven kisika v vodi; že res, da ti organizmi čez dan s fotosintezo proizvajajo kisik, toda ponoči ga porabljajo. »Jezera z majhnim pretokom vode so še posebej dovzetna za to, zlasti v času močnega sonca in suše, saj se tedaj alge in vodno rastje najhitreje razbohotijo. Ni pa to edini vzrok; velika težava je gnojnica, ki jo po bližnjih travnikih razlivajo kmetje ter je polna hranil za vodne alge in makrofite. Kmetje kljub predpisom o gnojenju velikokrat gnojijo travnike že marca ali celo februarja, ko na njih praktično ni travja, ki bi zadržalo gnojnico, zato se ta steka v najbližje površinske vode.«

Jezero Pristava s svojo okolico v celoti ustreza temu opisu. Gre za umetni bajer, napolnjen z vodo, ki odteka iz bližnjega Pesniškega jezera; tudi slednje je umetno narejeno, zasnovano je bilo kot zadrževalnik, ki preprečuje poplave obsežnih kmetijskih površin, obilno namočenih z gnojnico. Takšnih jezerc in jezer je v Sloveniji nič koliko, z njimi pa skušamo krotiti poplavne vode ter jih obdržati proč od pašnikov in njiv.

Osebni arhiv

Riba smrdi pri treh glavah

S temi jezerci in jezeri kot koncesionarji upravljajo lokalna ribiška društva, ki so v njih naselila velike količine rib, namenjenih rekreativnemu ribolovu; za njihovo dobrobit je odgovoren Zavod za ribištvo, ki za vsako ribiško društvo oblikuje poseben program gospodarjenja z ribami v vodah, za katere je odgovorno. Sama jezera, njihova korita in voda v njih pa spadajo pod okrilje Direkcije za vodo; ker je večina umetnih jezer namenjena zadrževanju poplav, zanje veljajo posebni (protipoplavni) režimi upravljanja, zato so ribiči močno omejeni pri posegih vanje. Da bi bila mera polna, so morebitne ogrožene živalske in rastlinske vrste, ki bivajo v teh vodah ter okoli njih, pod pristojnostjo Zavoda za varstvo narave. Poginula riba torej smrdi pri kar treh glavah.

Po besedah Polone Pengal ribiči kljub dobrim namenom in vsemu trudu »preprosto niso biologi in ekologi«, usposobljeni za celovito spremljanje stanja v svojih ribnikih in jezerih ter pravočasno ukrepanje. »Monitoring nad stanjem voda v Sloveniji izvaja Agencija za okolje ARSO, ki pa lahko nadzira le manjši del jezer, saj je vseh skupaj preprosto preveč,« pove sogovornica. Kar pomeni, da v poletnih mesecih kljub pravočasnim najavam peklenske vročine nihče ni sistematično spremljal, kaj se dogaja pod površjem stoječih voda, kot je bajer v Pristavi.

Lokalni ribiči so sicer opazili razraščanje vodnega oreška in so ga hiteli odstranjevati, saj so očitno presodili, da gre za tujerodno invazivno rastlino, ki odžira dragoceni kisik njihovim krapom; v resnici je orešek domača rastlina, za povrhu pa še zaščitena – kar pomeni, da bi ga lahko odstranili zgolj ob soglasju Zavoda za naravo. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali ni bilo v pristavški vodi nemara celo preveč rib glede na razpoložljive naravne vire; deset ton ribjega življa v majhnem jezeru se pač sliši veliko, vendar je to stvar internega dogovora med ribiško družino in Zavodom za ribištvo, pri katerem v tem trenutku ni mogoče nedvoumno dokazati kršitve.

Ribiška družina

Umik za frontno črto

Dejstvo pa je, da slovenska vodna ureditev z nepregledno množico umetnih jezer, ribnikov, gramoznic, bajerjev in iz njih speljanih plitvih potočkov ni dobra, saj so te vode v veliki meri neustrezno načrtovane in neprilagojene na zaostrovanje vremenskih sprememb. Mesec dni, preden je vsa Slovenija spremljala jalovo reševanje rib v Pristavi, so ribiči in gasilci na veliko prenašali ribe in prečrpavali vodo že v pomurskem ribniku Hrastje Mota, kjer je prav tako zmanjkalo kisika. Ni pa zgolj vročina tista, ki pobija ribe – to lahko prav tako učinkovito stori tudi mraz, kot se je v letih 2022 in 2023 pokazalo v Šmartinskem jezeru pri Celju, kjer je zaradi prenizkih temperatur v zgodnji pomladi skupaj poginilo več kot 3,5 tone krapov. Z zaostrovanjem vremenskih ekstremov bo tovrstnih primerov samo še več.

Vendar lahko ukrepamo, četudi ne čez noč. Polona Pengal in celotna ekipa Inštituta Revivo intenzivno sodelujeta z ribiškimi društvi, da bi njihove člane izobrazili za sistematično spremljanje in trajnostno gospodarjenje z ribami. Ob tem bi bilo treba ozaveščati še kmete glede škodljivih učinkov čezmernega  razlivanja gnojnice in strožje kaznovati tiste, ki to počnejo izven zakonsko določenih mesecev. Predvsem pa bi morali začeti spreminjati upravljanje slovenskega vodnega omrežja in v večji meri dopustiti naravi, da sama poskrbi za svoje vode, opozarja strokovnjakinja: »Na vsakem koraku postavljamo umetne pregrade in kopljemo jame za zadrževalna jezera, s čimer zmanjšujemo pretok in povečujemo površino stoječe vode, s tem pa spodbujamo njeno izhlapevanje in segrevanje ter razraščanje alg in vodnega rastja. Namesto tega bi morali vodi pustiti, da se razliva v skladu s konfiguracijo terena, in temu primerno načrtovati razvoj kmetijskih in urbanih površin.«

V praksi to pomeni zelo postopno, premišljeno in neboleče izvrševanje »strateškega umika« iz poplavnih ravnic, na katerih sedaj stojijo hiše in polja – ter umetna jezera in njihovi borni, z algami prerasli odvajalniki, velikodušno krščeni za potoke. »Država oziroma lokalne skupnosti bi morale imeti predkupno pravico do odkupa starih, za rušenje primernih hiš, katerih prebivalci so bodisi pomrli bodisi se odselili drugam. Te parcele bi nato ostajale neposeljene, prebivalstvo pa bi se počasi, skozi obdobje več generacij, skoncentriralo na naselitvenih območjih, medtem ko bi poplavne ravnice vrnili naravnim vodam, ki bi prosto tekle in se razlivale.« Ob teh vodah bi dopustili razraščanje dreves in drugih rastlin, ki po Poloni Pengal »delujejo kot nekakšna koža«, ki ščiti pred pregrevanjem ter omejuje poplavljanje.

Nismo najpametnejši, smo pa najbolj sebični

Narava namreč ve, kaj počne, njena sposobnost samoregulacije in samozdravljenja pa je skoraj brezmejna; takšna vodna ureditev bi bila bistveno odpornejša proti vremenskim ekstremom, kar bi pomenilo manj rušilnih poplav in boljše življenjske razmere za vse vodne organizme. Kako se izteče, kadar ljudje mislimo, da smo pametnejši od narave, pa je lepo pokazala uporna  reka Savinja, ki so jo leta 2022 pred Ljubnim umetno razširili kljub protestom okoljevarstvenikov in ribičev. Še isto poletje so na tem območju ribe začele na veliko poginjati zaradi pomanjkanja kisika, skoraj točno ob letu osorej pa je podivjana reka kot za šalo prestopila razširjene bregove in s stoletno povodnjo pokazala, kaj si misli o tovrstnih poskusih, da bi jo ukrotili.

Tudi najobsežnejši in najbolj dolgoročni ukrepi pa ne zaležejo proti temnim silam človeške nravi. Ko nekdo v vodo namenoma v nekaj minutah spusti nekaj ton škodljivih snovi, ne pomaga noben monitoring in noben načrt upravljanja – kot ni letos nič pomagalo ribam v Rižani, ki so obstale v mlakužah mlačne juhe, ker so posamezniki kradli vodo iz skoraj presahle reke. Prav tako ni nič pomagalo ribam v potoku Lobnica v Rušah, ko jih je neznani tepec zasul z nekaj tonami cementa. Še največ krapov, amurjev, klenov, rdečeok in postrvi je v letu 2026 izdihnilo od prevelike količine strupenih izločkov, ki smo jih spustili nadnje. Kajti človeške fekalije so samo letos zatolkle ribe v Bistrici, Bazarščku in predvsem v ribogojnici Šturmovci pri Ptuju; izlivi gnojnice pa so opustošili živelj v Račah in že februarja v reki Ledavi. V slednji je bila to že druga katastrofa, ki jo je povzročila bližnja bioplinarna, katere lastnik ostaja nedotakljiv kljub kazenski ovadbi lokalne ribiške družine.

Nauk vseh teh zgodb je ta: raje kot vodo zajezimo lastno sranje. 

revija Jana