Profimedia

Življenje po izgorelosti je nenehna hoja po vrvi in iskanje ravnovesja med tem, da živiš polno življenje, ter tem, da ti občasno spodrsne.

Od nekdaj sem bila prepričana, da če se mi bo zgodilo kaj podobnega, bom takoj spakirala kovčke in se preselila v kakšno alpsko vasico ter tam spoznala seksi lokalnega godrnjavca. Izkazalo se bo, da je v resnici prijazen puhast medvedek, zaljubila se bova, jaz pa bom odprla studio za jogo in živela bova srečno do konca svojih dni. A življenje je imelo z mano drugačne načrte.

Novice

Slovenska znanstvenica, ki razvija umetno inteligenco v medicini

Prehrana

Zdravilna moč sokov: kaj lahko storijo za vaše zdravje

Izgorela sem poleti leta 2013, tik pred izpitnim obdobjem, le malo po svojem 24. rojstnem dnevu. Včasih se pošalim, da sem izgorela, preden je to postalo moderno. Obležala sem na kavču, namesto da bi študirala, sem neskončne ure gledala resničnostne šove, a kljub temu sem nekako izdelala letnik. Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo, saj moji možgani takrat niso delovali. Vse poletje sem še nekaj malega delala, jeseni pa šla na študentsko izmenjavo v Avstrijo. Takrat se mi je zdelo, da je vztrajati na začrtani poti kljub bolezni pravilno – še več, ponosna sem bila na to.

Češ, zmorem, tudi ko ne morem več. Danes mi je predvsem hudo za tisto različico sebe, ki se ni mogla ustaviti, niti ko je bila zares na tleh. Lahko bi si vzela leto premora in si odpočila. Morda se mi potem utrujenost ne bi zavlekla skoraj do leta 2020. Morda pa bi me prav to leto odmora še bolj prestrašilo in zakompliciralo moje okrevanje. Za nazaj je lahko biti pameten, uporabno ni pa čisto nič.

Računi ne čakajo

Vmes sem ga seveda še lomila. Ko sem dokončala študij, sem kot diplomirana prevajalka odprla svoj espe in se podala na nov vrtiljak izčrpavanja. Račun sem dobila izstavljen nedolgo zatem, poleti leta 2018. Takrat je bilo za mano že nekaj let dela na sebi – ti deloholičarski vzorci so pač strašno trdovratni – in vedela sem, da tako ne bo šlo v nedogled. Svoji takratni terapevtki sem se pohvalila, ko sem se redno zaposlila. Nasmehnila se mi je in rekla, da se s tem ne bo dosti spremenilo.

In res, potem sem jih še nekajkrat dobila po glavi. Bolelo je, ampak vsakič sem se naučila kakšne nove lekcije ali nove strategije za obvladovanje obdobij, ko je vsega pač preveč. Tina Bončina je v priročniku Izgorelost – si upate živeti drugače? (Mladinska knjiga, 2019) zelo točno zapisala, da je »izgorelost kot predoziranje. Pri prevelikem odmerku telo odpove in potrebuje lep čas, da se obnovi in zaceli.«

Shutterstock

Kronično stanje

Izgorelost ni kot sumljivo kožno znamenje, ki ga lahko odrežeš in tako ozdraviš, prej bi jo opisala kot zdravljenje kronične bolezni, pri katerem se moraš vsak dan znova odločiti, da te bolečina ne bo ustavila. Zapleteno je tudi, ker se ne moreš kar upokojiti, ker moraš delati, da preživiš. Žal na loteriji še nisem zadela niti se še nisem poročila z bogatašem, zato sem morala najti način, kako delati, ne da bi me to ubilo.

Pridejo obdobja, ki jih prejadram tako rekoč brez težav; zame so zelo dragocena in jih ne jemljem za samoumevna. Zgodijo pa se tudi bolj naporni časi – v zadnjem letu se mi je recimo dvakrat zgodilo, da se je nakopičilo preveč vsega in sem se morala ustaviti. Ni prijetno, ko se zgodi, a ta stanja hitreje prepoznam in lahko tudi hitreje ukrepam. Ne zdi se veliko, ampak je.

S stresom se je treba spoprijateljiti

Z naskokom najbolj neuporaben nasvet, ki ga lahko namenite nekomu, ki trpi zaradi dolgotrajnega čezmernega stresa, je ta, da naj se manj »stresira«. Stres je vedno bil in vedno bo prisoten v naših življenjih. Navsezadnje ima pomembno funkcijo: pomaga nam preživeti. Kadar zaznamo, da smo v stresu, se v telesu odvije cel fiziološki proces, da lahko preživimo zaznano »nevarnost«. V prazgodovini je bil to mamut, danes že vznejevoljen šef. Ko stresna situacija mine, moramo telesu dati vedeti, da je na varnem.

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Na dopustu z ljubico

Prehrana

Prekinitveni post: Kdaj bi v resnici morali jesti

To pomeni, da zaključimo telesno stresno reakcijo, denimo z dihalnimi vajami ali sprehodom. Naš cilj je, da se vrnemo v stanje uravnoteženosti telesa. Če gre za daljšo izpostavljenost prehudemu stresu, ko se stresna reakcija v telesu ne zaključi, ampak traja in traja, se lahko pojavijo  različne težave. Razumeti ta cikel nam bo pomagalo pri obvladovanju različnih situacij in vračanju v ravnovesje.

V različni poljudni in strokovni literaturi boste našli nešteto možnosti, kako si pomagati ob izgorelosti. Tudi sama sem preizkusila marsikaj – v vsakem obdobju sem potrebovala kaj drugega. Na koncu se je nabralo kar nekaj metod, vsaka pa je prispevala svoj košček v mozaik okrevanja. Brez psihoterapije ne gre. Daljši čas sem potrebovala tudi zdravila, saj se je moja izgorelost izražala tudi s tesnobnostjo. Meditacija je fantastična. Dober spanec je ključen. Imela sem srečo in sem začela delati na manj stresnem delovnem mestu. Po sili razmer sem razvila psihološko odpornost. Več časa in pozornosti namenjam prostočasnim dejavnostim, ki mi napolnijo dušo, na primer branju. Prosila sem za pomoč in pustila, da so mi bližnji pomagali. Kadar grem na počitnice, zares počivam in odklopim. Nekaj stvari pa me še čaka, da jih preizkusim: prostora za izboljšanje imam veliko pri zdravem prehranjevanju, verjetno mi ne bi škodil niti nekajmesečni odklop od službe.

Nočem, da imate občutek, da imam vse rešitve na dlani in mi je vse jasno – niti približno mi ni. V rednih intervalih se znajdem v situacijah, ko se nabere vsega preveč in moram poseči po svojih preizkušenih orodjih, da se izkopljem ven; spet drugič odkrijem kaj novega, kar mi lahko pomaga. Po vsem tem času me je najbolj presenetilo prav to: življenje po izgorelosti je nenehna hoja po vrvi in iskanje ravnovesja med tem, da živiš polno življenje, in tem, da ti občasno spodrsne.

»Žal na loteriji še nisem zadela niti se še nisem poročila z bogatašem, zato sem morala najti način, kako delati, ne da bi me to ubilo.«

Vsak ima svojo zgodbo

Na tem mestu bi dodala, da je moja izkušnja – moja. Pri vsakem se bo izgorelost izrazila drugače; nekdo se bo pobral po enem mesecu bolniške in se mu kaj takega ne bo več ponovilo, drugi se bo leta in leta boril z enakimi vzorci. Kar je pomagalo meni, morda ne bo pomagalo komu drugemu in obratno. Konec koncev ima vsak med nami svojo zgodbo in okoliščine. Poznam primere, ko je izgoreli skoraj povsem zamenjal svojo poklicno pot in se preselil v drugo državo, pa tudi take, kjer okrevanje še traja. Ampak izgorelost ni konec sveta, lahko se rešimo njenih krempljev in zaživimo bolje kot pred boleznijo.

Ni mi vseeno, ko tipkam tele vrstice in jih berem za sabo, ko takole črno na belem vidim, kako grdo sem ravnala s sabo in se nisem marala. Tolaži me, da sem se sčasoma naučila biti nežnejša do sebe. Če me vprašate, ali bi izkušnjo izgorelosti ponovila, vam bom odgovorila, da niti slučajno ne. Čeprav sem se iz tega naučila veliko in se še vedno učim, bi lahko do teh spoznanj prišla manj boleče. Po drugi strani pa … Tudi zaradi te izkušnje sem postala oseba, na katero sem ponosna. Še imam čas, da odprem studio za jogo nekje v gorah.

· Zdravje

8 korakov, da bo vaše življenje lažje

· Zdravje

RSV: cepivo za nosečnico lahko reši dojenčka

Kaj sem se naučila v tem času?

1. S stresom se moramo naučiti živeti. Nasveti kot, »zmanjšajte ali odpravite stres«, nam ne bodo pomagali, saj je stres sestavni del našega življenja in ima svojo funkcijo. Razviti moramo strategije, kako ga upravljati, in se z njim spoprijateljiti. Pri tem nam lahko pomagajo psihoterapija, meditacija, tehnike sproščanja, razumevanje fiziološkega stresnega procesa v telesu, ukvarjanje s športom, druženje z nam ljubimi osebami … Možnosti je veliko.

2. Problem je tudi sistemski. Veliko nasvetov za pomoč pri izgorelosti je usmerjenih v nas same ter spreminjanje naših vzorcev in ravnanja. Do neke mere bo to zagotovo pomagalo, a ne smemo zanemariti širše slike. Tempo življenja je dandanes neizprosen, pritiski so veliko večji in veliko, veliko težje ali celo nemogoče si je zagotoviti že samo osnovne gradnike za dobro življenje, kaj šele kaj več. Vse to neizogibno še potencira tveganje za izgorelost za tiste, ki so nagnjeni k deloholizmu, pridni, s šibkimi mejami, ki si nase naložijo težo sveta.

3. Hitro se izlušči, kaj je v življenju pomembno. Morda se sliši kot kliše, a zaradi takšnih resnih situacij smo običajno prisiljeni razčistiti, kaj je za nas zares pomembno, kaj pa je balast. To ni najbolj prijetno, je pa zagotovo zelo vredno vloženega truda.

4. Počivati je tako zelo prijetno. Med rehabilitacijo sem se morala naučiti tudi tega, kako izklopiti delo in zares počivati. Ste vedeli, kako super se je temeljito spočiti? Pa da so hobiji zelo zabavni?

5. Ne držite vsega v sebi. Težko mi je bilo prositi za pomoč, dokler ni bilo tako hudo, da je bilo težje vztrajati v bolečinah kot priznati, da nisem v redu. Odtlej sem do sebe in drugih bolj odkrita in iskreno priznam, kadar nisem dobro. Včasih je že samo to dovolj.