Primož Lavre

Ko se je pred časom v Zadru izgubil pes prijateljev scenarista Petra Roljiča, se je ta spomnil Zdravka Malnariča, radiestezista iz Bele krajine, o katerem je že večkrat bral, da išče pogrešane ljudi. Čeprav se nerad loti iskanja izgubljenih živali, ker se prehitro premikajo, je nazadnje zaradi stiske lastnikov privolil pogledati, kje je kuža Hugo. Z nihalom  ga je našel pri sosedih, le 200 metrov severno od lastnikove hiše. Zgodba je Petra tako prevzela, da je o Zdravku posnel dokumentarec na njegovem domu v Kalu pri Semiču, tam smo ga pred nekaj dnevi obiskali tudi mi.

Slovenija

Kraljica skokov postala Slovenka leta 2025

»Ne morem vam zagotoviti, ali bom v sredo doma. Če me bodo klicali za iskanje vode ali merjenja škodljivih sevanj, bom moral na pot,« nam je dejal skoraj sedemdesetletni upokojenec, ki ima danes še več dela kot takrat, ko je bil zaposlen. »Ko sem bil majhen, sem vedno gledal gor, v nebo. Le kaj je nad zvezdami, ki jim ni ne konca ne kraja in jih ne morem doseči, sem razmišljal. Slutil sem, da so nad nami višje sile.«

Primož Lavre

Nenavadne, mistične stvari so ga neznansko privlačile. Spremljal je vso mogočo literaturo o skritih naravnih močeh in sposobnostih človeškega organizma. Na začetku sta ga zanimala predvsem delo z nihalom in radiestezija. Svoje poskuse si je začel zapisovati in bil prijetno presenečen, ko so se pokazali za resnične. Več kot štirideset let je že od tega, ko je prvič pravilno ugotovil, kje se skriva pobegli slovenski zapornik.

»O nihalu sem bral v hrvaški reviji Arena. Matico sem obesil na vrvico, sedel pred zemljevid Jugoslavije, določil, kaj je za nihalo 'da' in kaj 'ne', ter iskal. Pokazalo mi je, da je v Novem Sadu. To se mi ni zdelo mogoče, zato sem vse skupaj zabrisal stran.« Čez štirinajst dni pa je iz časopisa presenečeno ugotovil, da so ga našli prav tam. »Od takrat me k tem stvarem samo vleče in ne popusti,« se nasmehne možakar, ki z bratom živi na domači kmetiji, kjer skrbi za nekaj kravic, kokoši, družbo pa mu dela tudi nekaj mačk.

Tehnologija

Slovenska dijaka med talenti umetne inteligence

Naj gre, kamor mora iti

»Žena mi je pred osmimi leti umrla. Zelo mlada je bila, komaj dvainštirideset let je imela. Večina njenih sorodnikov je imela visok tlak, ona pa je bila trmasta in ni hotela jemati zdravil. Nekega dne sem jo našel na tleh mrtvo,« žalostno skomigne z rameni in hitro spremeni temo. Izvemo še, da sta bila skupaj deset let in da sta se srečala v Bosni, kamor je pogosto zahajal, ker se je hotel čim več naučiti o črni magiji in kako se je obraniti.

»Tega je veliko, čeprav ljudje raje molčijo ali pa se zaupajo takim, kot sem jaz. Prepotoval sem Bosno, Srbijo, šel do Bolgarije, kjer je tega največ, in iskal stare ljudi, ki bi še kaj znali. Učili so me različnih postopkov in obredov. Dobil sem osnovo, doma pa sam razvijal naprej različne načine obrambe proti urokom,« kar vre iz njega.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana