Sibila blesti v poklicu, ki ga večina pripisuje moškim
Kiparka in nekdanja državna prvakinja v kamnoseštvu dokazuje, da poklici nimajo spola, temveč strast, vztrajnost in talent. "Ni potrebno, da si Hulk!" se smeji Sibila.
V svetu, kjer je klesanje kamna stoletja veljalo za domeno močnih moških rok, iz oblaka prahu stopi mlada ženska z jasno vizijo: preplesti umetnost in obrtništvo ter v slovenskem prostoru znova prebuditi tradicijo. Kiparka in nekdanja državna prvakinja v kamnoseštvu dokazuje, da poklici nimajo spola, temveč strast, vztrajnost in talent. »Ni potrebno, da si Hulk,« se smeji Sibila Leskovec, ki jo je kamen naučil potrpežljivosti, pa tudi tega, kako dragoceno je, da zna biti močna in nežna hkrati.
V delavnici se nad kamnito kocko sklanja ženska postava. Sončni žarki se igrajo v oblaku prahu, medtem ko med stenami odmevajo udarci kladiva. Dojng, dojng … Doneče zvoke ustvarja orkester rok, ki vsake ob svoji skulpturi sledijo načrtu ali notranji viziji. »Kot muzikal, kajne?« dvigne glavo Sibila in si z ramen otrese prah. »Včasih si hitro ves bel. Počutim se kot otrok na igrišču! Lahko sem umazana, pa me sploh ne moti. To je čar tega poklica!«
Prisluhni si
Sibila je od mladih nog športnica, a tudi umetniška duša. Ko je prisluhnila temu delu sebe, je odkrila svet, ki ga lahko oblikuje s svojimi rokami. »Dolgo sem bila prepričana, da se bom ukvarjala s športom. Trenirala sem rokomet, pozneje atletiko, sedaj pa me privlači alpinizem. Vedno sem imela ogromno energije in gibanje mi še danes pomeni ravnotežje,« pove 26-letnica, ki je kot deklica rada ustvarjala.
»Vedno sem nekaj delala z rokami,« se zazre v bele dlani in povleče na plan spomin na očetovo delavnico, kjer sta izdelovala razne reči, celo hišice za barbike. »Tam sem uživala – v materialu, gradnji, v tem, da iz nič nastane nekaj.« Dobro ji je šlo tudi risanje, rada je kombinirala barve, nikoli pa ni niti pomislila, da bo nekoč postala kamnosekinja ali kiparka.
Ljubezen na prvi dotik
Pot jo je vodila na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, na umetniško gimnazijo, ta ji je bila pisana na kožo, a ob zaključku ni bila prepričana, kam naprej. »Vedela sem, da si želim nekaj umetniškega, a hkrati bolj praktičnega.« Odločilni trenutek je prišel na Informativi, ko je njeno pozornost pritegnila Višja strokovna šola Sežana. »Prevzelo me je, kako se lahko oblikuje kamen! Zdelo se mi je kot starodavna veščina, ki obstaja že od začetkov. Bilo je skoraj čarobno. Poleg tega to ne počne veliko ljudi. Všeč mi je, da je drugačno, posebno.« Odkrila je nekaj, kar je hkrati umetnost, obrt in dediščina.
In tako se je podala na študij kamnoseštva ter bila presenečena, ker so v razredu prevladovala dekleta. »Naša generacija je bila res posebna, pred in za nami je bilo več fantov. Sprva se mi je zdelo nenavadno, ko pa sem spoznala vse te ljudi, se mi je zdelo logično, da smo se znašli prav tam,« razmišlja Sibila, ki o šoli pripoveduje z velikim navdušenjem. »Mentorji so prepoznali potencial in ga znali usmeriti. Sem pa tudi sama veliko delala, se prijavljala na projekte, in ko pokažeš samoiniciativo, ti to vrnejo,« je hvaležna. »Sprva nisem bila prepričana, da sem sposobna narediti tako dobre stvari. Ta študij mi je dal veliko samozavesti. Postopoma sem dojela, da to delam z ljubeznijo in da drugi to tudi vidijo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.